Po uporabniškem imenu me boste prepoznali tudi na nekem drugem forumu, kjer sem začasno bannan. Pa nič ne škodi, če sem prijavljen tudi tukaj, navsezadnje potrebujem pomoč, nasvete. Bi bil vesel, če bi mi kdo dal kakšen nasvet. Seveda vseh ne morem jemati kot kompetentne, a verjetno se bo našel tudi kak dober.
Že kakšne tri leta se spopadam z depresijo. Odvisno je od leta tudi kako mi pride do živega. Lani npr. ko sem bil bruc, sem bil predlagan celo za Zoisovo štipendijo, letos pa je bilo tako hudo, da bom ponavljal drugi letnik. Nisem delomrzneš, jebiveter, ali človek z miselnostjo, da znanje ni pomembno. Preprosto preveč pritiskov, misli sem imel v sebi. Marsikaj se me je dotaknilo.
Pri meni gre nekako tako, da približno 4 dni zdržim dokaj normalno in kaj doma naredim. Predvsem nisem tako dovzeten za ranljivost in pomislim tudi na to, da bo v življenju na določenih področjih tudi šlo. Potem po 4 dnevih se zlomim. Dobim samomorilne misli, stiska me v prsih, mi gre na jok, mislim na to, da mi nič ne bi ratalo, nimam volje za delo itd. In zelo intenzivno pričnem razmišljati o svojem življenju. In katere svari konkreno me mučijo:
- Študij. Dobro, nič še ni izgubljeno, če drugi letnik ponavljam, a se počutim kot kekec in mislim, da nimam razloga za to.
- Zelo malo sem za razliko od svojih vrstnikov do sedaj delal preko študentskega servisa. Dva razloga. Ni bilo dosti priložnosti. Ko vprašam vrstnike kje so dobili delo, je odgovor ponavadi, da preko vez. Jaz vez nimam za to, sem spraševal ljudi, če je bilo kaj sem izkoristil, a ni bilo nevem kako dolgotrajno. Zato se tudi počutim kekec. Na študenskem servisu sem seveda gledal, a tudi tam ni dosti ponudbe, oz. so za dela, kot so akviziter (bljak
), stežba (sem že poskusil, a nisem za to), potem so razna dela, kjer je 8 urni delavnik (kako naj pa potem na faks hodim?) itd. - Ko bom enkrat imel izobrazbo me skrbi, da dela ne bom dobil, če pa ga že bom pa me je srah, da ne bom sposoben delati, da ne bom učinkovit in bom delo izgubil. Spet odvisno kakšno je, vendar...
- Socialno življenje. Težko navežem stike in z majhnim deležem ljudi sem kompatibilen. Imam nekaj "prijaeljev" s katerimi se redko vidim in tudi ne čutim, da bi bil to nevem kakšen odnos. Odnosi so bolj površinski. In to je tudi ključ do depresije. Nisem več prenesel, da se na vsakem kraju počutim osamljeno. Navseti, ki jih dobivam so "povabi koga kam"- ja kako pa naj vem ali on res to želi, ali ne bom izpadel vsiljivo. Včlani se kam-ne znajdem se v večji skupini ljudi, poleg tega pa tudi tisti ljudje bodo tja prišli zaradi dejavnosti, ne zaradi druženja in bo dokaj hitro prišlo do napačnih pričakovanj o odnosu. Sicer sem previden glede ljudi in glede tega na koga se navežem. No, na nikogar, ker ni za to pogojev.
- Ljubezensko življenje. Sem totalno nezmožen biti privlačen za žensko. Nimam nič na sebi, kar ženske privlači. Ne trdim, da nisem sosoben ljubiti, a glede zažljenih lastnosti v ženskih očeh nimam. To pa je tudi svar glede katere sem zmeden. Moški pravijo eno, ženske drugo. Kdo ima prav? Kje so dokazi? Opazovanja spet govorijo drugače. In misel, da bom celo življenje sam je grozna, grozno se me dotakne.
- Hobiji. Imam nekaj, a bi rad imel še kaj več.
Pomoč. Imel sem pomoč, a sem jo zaradi banalnih razlogov opustil. Potreboval bi psihiatra v Ljubljani ali okolici. Toda kaerega? Psihoerapije si zaradi finančnih razlogov ne morem privoščiti, poleg tega me je strah, da mi bodo prodajali jajca...
Imam kdo kakšno idejo?
