Sem kot stikalo

[Valdi]

Sam pri sebi opažam, da je že dolga leta tako, da punco le za silo vzljubim, jo pa zato brez težav in slabe vesti odpišem. V življenju še nikoli nisem bil zares zaljubljen. Če sem se že zapletal s kakšno, je to bilo zgolj zato, da bi pač imel punco. Tudi v bivše punce sprva nisem bil zares zaljubljen, zeleno luč sem ji dal le zato, da že končno prebijem led. Gre za kakšno motnjo v čustovovanju?

[Sky]

Ja, čustvena zrelost to nekako še ni.
Kar doživljaš, bi lahko bil t.i. strah pred čustveno bližino (intimnostjo) v partnerskem odnosu.

[Valdi]

Sky, močno dvomim, da gre za strah pred čustveno bližino. Če bi to dejansko bil vzrok, potem se tudi s tisto punco, ki sem jo imel, ne bi zbližal. In če ne bi bil čustveno zrel, potem takrat ne bi vstal ob 3. uri zjutraj, da bi šel k njej.

Da se moja čustva obračajo kot po vetru, je opazilo že kar nekaj ljudi, ki me poznajo. Kot da bi pritiskal na stikalo.

[Sky]

In če ne bi bil čustveno zrel, potem takrat ne bi vstal ob 3. uri zjutraj, da bi šel k njej.
Da se moja čustva obračajo kot po vetru, je opazilo že kar nekaj ljudi, ki me poznajo. Kot da bi pritiskal na stikalo.

Verjetno si bolj čustven-temperamenten-strasten človek, ki čustva dosti močno doživljaš in te lahko čisto odnesejo, da izgubiš glavo in pravo mero in posledično je tu še druga skrajnost, ko te vse mine in si ravnodušen, hladen.
To pa seveda nima veze s čustveno zrelostjo, ki pa pomeni, da obvladaš čustva, ne da ona tebe "nosijo" ("se obračajo po vetru") in se odraža tudi v čustveni stabilnosti, stanovitnosti, kar pa tvoji "preklopi" seveda niso. Taka nihanja, ki jih ti doživljaš so ravno znak čustvene nestabilnosti, čustvene nezrelosti in po mojem mnenju tudi strahu pred bližino, intimo z žensko, torej pred resno zvezo in predanostjo, zvestobo, zavezanostjo (ta pomeni stabilnost, zanesljivost).

Česa se bojiš? Pred čem bežiš, ko preklopiš in te vse mine?

[Valdi]

Pa ravno resne zveze si želim. Tudi doslej sem imel le resne zveze, nobenih ONS-jev in podobnega, pač bluzenja niso zame, sem preveč čustvena oseba.

Pred čim bežim? Pred ničemer. Ko me mine, je vse spet tako, kot da se nič ni zgodilo.

[Sky]

Sam pri sebi opažam, da je že dolga leta tako, da punco le za silo vzljubim, jo pa zato brez težav in slabe vesti odpišem. V življenju še nikoli nisem bil zares zaljubljen. Če sem se že zapletal s kakšno, je to bilo zgolj zato, da bi pač imel punco. Tudi v bivše punce sprva nisem bil zares zaljubljen, zeleno luč sem ji dal le zato, da že končno prebijem led. Gre za kakšno motnjo v čustovovanju?

...in potem praviš:

Pa ravno resne zveze si želim. Tudi doslej sem imel le resne zveze, nobenih ONS-jev in podobnega, pač bluzenja niso zame, sem preveč čustvena oseba.

Torej: preveč čustvena oseba, ki še nobene nikoli ni vzljubila, nikoli bil zaljubljena? ...ni šans!
sploh ker praviš, da se ne bojiš svojih čustev, da nimaš strahu pred čustveno bližino
Želiš si resne zveze, deluješ pa in imaš samo neresne zveze? (veza samo da imaš punco je totalno neresna)

Če si res tako čustven, bi se zaljubljal in to zares, in tudi ne bi zmogel kar preklopiti in je brez težav odpisati.
Če si preveč čustvena oseba in bluzenja niso zate in si samo za resno zvezo, potem se ne bi zapletal s kakšno, zgolj zato, da bi pač imel punco in bi bilo nemogoče da da bi v bivše punce sprva ne bil zares zaljubljen in jim zeleno luč dal le zato, da prebiješ led.

Pa še tole: drugi opažajo, da se tvoja čustva obračajo kot po vetru ali kot da bi pritiskal na stikalo.
Zakaj se ta veter nikoli ne obrne v smer, da bi se res zaljubil? Zakaj manjka stikalo za zaljubljenost?
Po moje zato ker se bojiš tega.

Skratka, tole vse skupaj meni res ne gre skupaj in mi ni logično - te vabim, da malo raziščeš in pojasniš ta protislovja?

[Valdi]

Torej: preveč čustvena oseba, ki še nobene nikoli ni vzljubila, nikoli bil zaljubljena? ...ni šans!

Pravim, da sem se v punco zaljubil šele, ko se je izkazalo, da tudi ona čuti enako. Drugače povedano, pri meni pride do razvoja čustev šele potem, ko se izkaže da se bo dejansko izcimilo nekaj več, nikoli obratno. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi se v neko punco zaljubil na prvi pogled.

Želiš si resne zveze, deluješ pa in imaš samo neresne zveze?

Sem napisal, da sem doslej imel le resne zveze, in to je zame tudi edino sprejemljivo.

Če si res tako čustven, bi se zaljubljal in to zares, in tudi ne bi zmogel kar preklopiti in je brez težav odpisati.

Punci se odprem šele, ko se izkaže, da je to res to, da tudi ona do mene čuti enako. Takrat se punci predam z vso strastjo, jo vzljubim, se zaljubim vanjo, postane ona zame ena in edina. Ko sem bil v zvezi, sem imel še nekaj ponudb, toda bil sem trdno odločen, da bom zvest svoji punci.

bi bilo nemogoče da da bi v bivše punce sprva ne bil zares zaljubljen in jim zeleno luč dal le zato, da prebiješ led.

Zeleno luč sem jim dal šele, ko se je z gotovostjo izkazalo, da tudi one mislijo resno.

Zakaj se ta veter nikoli ne obrne v smer, da bi se res zaljubil? Zakaj manjka stikalo za zaljubljenost?

Zato, ker mi mora punca najprej dokazat, da je vredna mojega truda.

[Sky]

Torej se zelo bojiš zavrnitve, ker si prav nič ne upaš pokazati, začutiti, če nimaš zagotovila, da bo povrnjeno.
To ni zrelo čutenje, ampak strah pred čustveno bližino, ki ima v osnovi pač strah pred bolečino, če bomo zavrnjeni.
Če si čustveno tako zelo preračunljiv, da nič ne upaš čutiti, če nisi prepričan, da boš kaj od tega dobil povrnjeno in tudi takoj ko je konec, potlačiš vse občutke in kar "odklopiš", potem si nekako hladen človek, ki ne upa sproščeno imeti koga rad in dajati, kot njemu paše spontano, avtonomno, iz sebe, ne glede na druge, torej brezpogojno, ne glede na to, če kaj ne bo dobil povrnjeno.

Če bi vsi ljudje delali tako (otročje), kot ti; češ, daj imej prvo ti mene rada, da bom, in edino tedaj bom imel še jaz tebe...
...potem noben ne bi imel partnerja, ker bi vsak čakal na drugega, da ga ima prvi rad in seveda ne bi bilo nič od tega, in bi se samo ogroženo, previdno gledali ter se zadrževali, ostajali zaprti, hladni, brezčutni...
Torej tako delovanje je iz strahu in nemoči biti tako močen, da "tvegaš" in pokažeš naklonjenost, čustva, pa tudi če ne bodo uslišana, obojestranska in povrnjena.

V vseh dosedanjih zvezah si imel veliko srečo, da si imel ob sebi ženske, ki so bile bolj pogumne od tebe (niso imele tega strahu kot ti), da so si upale imeti tebe rade, čeprav ti njih nisi imel in jim nisi nič tega dokazal.

Ironično je pa to, da potem, ko pa padeš "noter" se pa razdajaš brezglavo in verjetno marsikdaj "kratko" potegneš in dobiš morda še več trpljenja in vsega, kot če bi že od vsega začetka pač tvegal, pa bi bilo kar bi bilo...
Tako se ti na nek način "maščuje" in "vrne", ker si bil tako preračunljiv in nemočen in si zatiral čustva v začetku.

[Valdi]

Če bi vsi ljudje delali tako (otročje), kot ti; češ, daj imej prvo ti mene rada, da bom, in edino tedaj bom imel še jaz tebe... potem noben ne bi imel partnerja, ker bi vsak čakal na drugega, da ga ima prvi rad in seveda ne bi bilo nič od tega, in bi se samo ogroženo, previdno gledali ter se zadrževali, ostajali zaprti, hladni, brezčutni...
Torej tako delovanje je iz strahu in nemoči biti tako močen, da "tvegaš" in pokažeš naklonjenost, čustva, pa tudi če ne bodo uslišana, obojestranska in povrnjena.

Kolikor opažam, večina ljudi počne ravno to, nekako "tipa teren", je prisotna nekakšna previdnost. Ne vem, kaj je narobe s tem, če se zavarujemo. Ko spoznam neko punco, saj o njej ne vem takorekoč ničesar, niti tega ne, ali že morda ima fanta, zato tudi ne navalim nanjo kot "mutav na telefon", temveč najprej ugotovim, kakšna je situacija.

V vseh dosedanjih zvezah si imel veliko srečo, da si imel ob sebi ženske, ki so bile bolj pogumne od tebe (niso imele tega strahu kot ti)

Tukaj se krepko motiš. Vedno sem bil jaz tisti, ki je punci rekel da mi je všeč, jo povabil na pijačo/sprehod/kino/kamorkoli ter jo vprašal, ali obstajajo šanse za kaj več.

čeprav ti njih nisi imel in jim nisi nič tega dokazal.

A tako torej, sedaj jih pa po tvojem nisem imel rad. Pa naj bo po tvoje, če ti je tako ljubše. Kar je tukaj pomembno je to, da jaz vem, kakšna je resnica - da sem jih imel resnično rad in jim to tudi dokazoval.

Ironično je pa to, da potem, ko pa padeš "noter" se pa razdajaš brezglavo in verjetno marsikdaj "kratko" potegneš in dobiš morda še več trpljenja in vsega, kot če bi že od vsega začetka pač tvegal, pa bi bilo kar bi bilo...
Tako se ti na nek način "maščuje" in "vrne", ker si bil tako preračunljiv in nemočen in si zatiral čustva v začetku.

Od kod ti zdaj to, da potegnem krajšo? Nisem rekel da se brezglavo razdajam, temveč se zavedam, kako daleč lahko grem. Pa sploh ne vem, zakaj bi potegnil krajšo, če mi uspe pri neki punci.

Pa še to; tudi če sem zavrnjen, grem naprej, kot da se ni nič zgodilo. Doslej se mi še ni zgodilo, da bi po zavrnitvi bil žalosten in/ali fural neko melanholijo. Vsakič sem bil hladen. In ravno to je razlog, zaradi katerega sem odprl to temo. Se vrneva na začetek? Gre za kakšno motnjo v čustvovanju?

Skoraj bi pozabil še to; še nikoli se nisem zaljubil že v štartu, pravzaprav ne verjamem v zaljubljenost na prvi pogled, ni tiste želje "Vau, to punco pa moram osvojit", pač pa preko druženja ugotavljam, ali sploh obstaja potencial, ali se sploh ujameva, ali se imava o čem pogovarjat itd.

[Valdi]

Sky, ne boš več nič pokomentiral/a?

Sem še premišljeval o tem. Bolečine ni pri meni zato, ker grem na zmenek brez pričakovanj, se pustim presenetiti, če se kaj izcimi - super, če ne, pa grem naprej. Medtem ko punce delajo tipično napako; grejo na zmenek s sliko princa na belem konju v svoji glavi. In ker seveda popolna oseba ne obstaja, so frustrirane, razočarane in slabe volje. Nezrelo za punce pri 20 ali 25+ letih, da razmišljajo kot najstnice.