Pozdravljeni. Moj problem je tak: Od nekdaj me skoraj nonstop spremlja nekakšna tesnoba, strah pred vsem, tudi pred popolnoma minimalnimi rečmi. Še posebej pa pred ljudmi. O tem sem precej razmišljala in prišla do zaključka, da vse skupaj izvira od mojih staršev. Ta sta me celo življenje strašila z raznimi situacijami, od malega sta me posesivno držala doma, češ, da ju je strah zame. res komaj kdaj sem ju uspela prepričati, da me pustita na obisk k prijateljem.
Živela pa sem na podeželju, kjer skoraj nisem imela stika z drugimi ljudmi svoje starosti. To se je dogajalo od zgodnjega otroštva pa vse do lani, ko sem odšla na faks. V najstniških letih sem zaradi tega imela mini uporniško obdobje, ki pa sta ga zatirala s sovraštvom. Torej sem kakšnih 5 let preživela skoraj ves čas doma, v družbi ljudi, ki sem ju sovražila v dno duše, ona pa mene, ker sem 'čudna' in slab otrok, čeprav je bilo moje upiranje precej medlo v primerjavi z običajnim najstniškim obnašanjem.
Zdaj staršev več ne sovražim, ker se zavedam, da sta mi hotela le dobro. Kljub temu nimamo kakšnega posebnega odnosa in vikendi, ko grem domov, so zame resnična muka. Ko sem v bližini staršev in brata, me nekako kar potegne vase in preklopim na avtopilota ter nekako neham občutiti stvari, ki se mi dogajajo in samo kimam, čeprav se ne strinjam s 95% njihovih pogledov. Kasneje, ko me iz tega potegne, se sovražim zaradi tega, ker vidim, kako 'mrtvo' sem se obnašala, a si ne morem pomagati. Že ko pridem v bližino doma, mi iz nič postane slabo, postanem čisto utrujena in neproduktivna, vsako neodobravanje staršev me utrudi in mi vzbuja občutek krivde.
Šele zdaj, ko lahko preživim čas proč od njih, dejansko vidim, kako praznih je bilo zadnjih nekaj let zame, oblikovala si nisem nobenih posebnih interesov, zbežala proč od kakšnih bližnjih odnosov, se počutila popolnoma prazno in depresivno, hodila k psihiatru in 3 leta jemala AD, brez da bi vedela kaj točno me tako grozno muči, da mi ni do življenja. V glavnem, zapravila najstniška leta.
Končno sem si prišla na jasno glede teh reči, a sem še vedno popolnoma na začetku. Strah me popolnoma onemogoča, komaj navezujem odnose z ljudmi, na faks me je včasih skoraj groza iti, komaj zberem dovolj koncentracije, da izdelam najbolj preproste izpite, samozavest in počutje sta na nuli, zbujam se z 'O drek, spet bo treba vstat in bit živ' občutkom, prijatelji čedalje bolj ponikajo in ne kličejo več pogosto, ker nisem najbolj zabavna družba...
Najhuje pa me žre, da se počutim, kot da imam komaj kaj osebnosti. Ljudje imajo neke ustaljene vzorce obnašanja, reakcij, interesov... To vidiš vsak dan. Mene pa je samo strah. Gledam, kako se ljudje obnašajo, a si ne upam reagirati, toliko časa premišljujem o reakciji, da je zanjo že prepozno.. Obnašam se čisto nenaravno. Občutek imam, da sem se naučila NE obnašati kot moja starša, nisem pa imela dovolj stika z vrstniki, da bi vedela, kako se oni in si tako nisem oblikovala nekega referenčnega okvirja, ki je večini preprosto podan. Tako se preprosto ravnam po družbi, v kateri sem v trenutku in se počutim lažno. Počutim se, kot da me nihče ne mara, ker sem tako prazna, depresivna in dolgočasna. In to najbrž niti ni zelo daleč od resnice. Najbrž bi mi še najbolj pomagalo, da bi bila veliko v družbi ljudi, ki so mi všeč in si tako oblikovala neko družbo in način obnašanja, a ne vem kako, ker me je tako strah ljudi, da si tega ne upam.
Ko mi postane všeč kakšna aktivnost, ki jo počne kdo od mojih prijateljev, je moja prva reakcija 'Vsi bodo mislili, da ga poskušam kopirat.' Šla sem skozi psihični pekel, da sem pustila svojemu fantu blizu, a zdaj ko sem pogosto v njegovem svetu, se šele zavedam, kako drugače od mene, nenaučeno in naravno ok ljudje živijo. Želela bi delati na tem, da funkcioniram podobno kot on, a me onemogoča strah, da bodo vsi drugi prijatelji mislili, da ga kopiram in sem lažna. Še posebej pa me je strah reakcije staršev, začenja me privlačiti alternativna glasbena scena, ljudje, a vem, da ne bom sposobna početi najbolj preprostih stvari na tej sceni brez, da bi vzbudila njihovo jezo. In zakaj me je tega še vedno strah... Ne vem. Nonstop strah in strah in še več strahu. Obup. Resnično se sprašujem, ali sploh je kakšna pot iz tega in do miru v glavi...
Huda tesnoba in oblikovanje osebnosti
Re: Huda tesnoba in oblikovanje osebnosti
Moop, živjo.
Dobrodošla na našem forumu, upam, da boš gor našla kaj, kar ti bo morda v pomoč.
Tvoja starša sta, v svoji vnemi, da bi te zaščitila, lahko storila marsikatero napako. S tem, ko skušamo otroka zaščititi od zunanjega sveta, mu pravzaprav odvzamemo možnost, da bi svet spoznaval preko lastnih izkušenj in se učil na lastnih napakah. In si na ta način izoblikoval svoje mnenje, stališča, prepoznaval svoje želje in potrebe. Po drugi strani pa je otrok popolnoma odvisen od svojih staršev, tako čustveno kot materialno. Kar pomeni, da se velikokrat dogaja, da otroci ne izrazijo čustev, saj se bojijo, da bodo izgubili starše, njihovo naklonjenost in ljubezen. Avtentična čustva tako nadomestijo z drugimi, ki so bolj sprejemljiva, npr. jezo z žalostjo, s strahom.
Kot si sama že ugotovila, sta tvoja starša ravnala po svojih najboljših močeh (morda so tudi njiju vzgajali na podoben način). Kljub njunim dobrim namenom, pa imaš vso pravico, da se ne strinjaš z njunimi metodami, načinom, kako sta se vedla do tebe oziroma da izraziš vsa čustva, ki si jih doživljala prej in zdaj. Najsi bo to jeza, razočaranje, žalost itd.
S tem, ko se prilagajamo in ne izražamo vsega, kar čutimo, potlačimo številna čustva, s tem pa izgubljamo del sebe. In se znajdemo v začaranem krogu, ko ne vemo, kdo smo, kaj si želimo in kaj lahko sami sploh naredimo. Preveva nas strah pred samim seboj, pred drugimi ljudmi, pred prihodnostjo. Sčasoma strah usmerja naše življenje in nam onemogoča, da bi lahko zaživeli v skladu s svojimi željami in cilji.
Strah, ki ga čutiš, lahko presežeš tako, da se soočiš s čustvi, ki si jih nisi upala izraziti, z željami, mnenji, ki jih nisi "smela" imeti, ker so drugi usmerjali tvoje življenje. Se naučiš prepoznati, kdo pravzaprav si, ugotoviš, kakšne so tvoje želje, potrebe, interesi. Skratka, da najdeš tisti del sebe, tistega svobodnega otroka v tebi, ki se je umaknil otroku, ki se je moral prilagoditi.
Ker sami največkrat težko uvidimo naša prepričanja o sebi in svetu, predlagam, da si poiščeš pomoč strokovnjaka in skupaj z njim predelaš svoje vzorce vedenja in ozavestiš čustva, ki si jih morda potlačila.
Želim ti da bi čimprej našla pot, ki bo vodila iz sveta strahu in negotovosti.
Lep pozdrav,
Darja
Dobrodošla na našem forumu, upam, da boš gor našla kaj, kar ti bo morda v pomoč.
Tvoja starša sta, v svoji vnemi, da bi te zaščitila, lahko storila marsikatero napako. S tem, ko skušamo otroka zaščititi od zunanjega sveta, mu pravzaprav odvzamemo možnost, da bi svet spoznaval preko lastnih izkušenj in se učil na lastnih napakah. In si na ta način izoblikoval svoje mnenje, stališča, prepoznaval svoje želje in potrebe. Po drugi strani pa je otrok popolnoma odvisen od svojih staršev, tako čustveno kot materialno. Kar pomeni, da se velikokrat dogaja, da otroci ne izrazijo čustev, saj se bojijo, da bodo izgubili starše, njihovo naklonjenost in ljubezen. Avtentična čustva tako nadomestijo z drugimi, ki so bolj sprejemljiva, npr. jezo z žalostjo, s strahom.
Kot si sama že ugotovila, sta tvoja starša ravnala po svojih najboljših močeh (morda so tudi njiju vzgajali na podoben način). Kljub njunim dobrim namenom, pa imaš vso pravico, da se ne strinjaš z njunimi metodami, načinom, kako sta se vedla do tebe oziroma da izraziš vsa čustva, ki si jih doživljala prej in zdaj. Najsi bo to jeza, razočaranje, žalost itd.
S tem, ko se prilagajamo in ne izražamo vsega, kar čutimo, potlačimo številna čustva, s tem pa izgubljamo del sebe. In se znajdemo v začaranem krogu, ko ne vemo, kdo smo, kaj si želimo in kaj lahko sami sploh naredimo. Preveva nas strah pred samim seboj, pred drugimi ljudmi, pred prihodnostjo. Sčasoma strah usmerja naše življenje in nam onemogoča, da bi lahko zaživeli v skladu s svojimi željami in cilji.
Strah, ki ga čutiš, lahko presežeš tako, da se soočiš s čustvi, ki si jih nisi upala izraziti, z željami, mnenji, ki jih nisi "smela" imeti, ker so drugi usmerjali tvoje življenje. Se naučiš prepoznati, kdo pravzaprav si, ugotoviš, kakšne so tvoje želje, potrebe, interesi. Skratka, da najdeš tisti del sebe, tistega svobodnega otroka v tebi, ki se je umaknil otroku, ki se je moral prilagoditi.
Ker sami največkrat težko uvidimo naša prepričanja o sebi in svetu, predlagam, da si poiščeš pomoč strokovnjaka in skupaj z njim predelaš svoje vzorce vedenja in ozavestiš čustva, ki si jih morda potlačila.
Želim ti da bi čimprej našla pot, ki bo vodila iz sveta strahu in negotovosti.
Lep pozdrav,
Darja
Re: Huda tesnoba in oblikovanje osebnosti
Hvala vam za odgovor. Kakšno vrsto psihoterapije mi predlagate in kje? Brez koncesije si je zaenkrat ne morem privoščiti. In še nekaj. Je ob takih težavah možna popolna 'ozdravitev'? Zaenkrat me mučijo že toliko časa, da sem resnično v dvomih, ali mi bo ta strah in krizo identitete sploh kdaj uspelo preseči... V kolikšni meri se po vaših izkušnjah podobne zadeve znajo izboljšati?
Re: Huda tesnoba in oblikovanje osebnosti
Moop, živjo.
Menim, da ni tako pomembno, kakšno vrsto psihoterapije izbereš, ampak je bolj pomembna tvoja odločitev, da želiš prekiniti začarani krog. Pri nas obstajajo sicer različne psihoterapevtske šole, vsaka s svojimi tehnikami in metodami, vendar imajo končno vse isti cilj: doseči osebnostno spremembo. In samo to je pomembno.
Kdo dela na koncesijo, ne vem zagotovo, zato bo najbolje, da malo poguglaš, pa boš našla.
Je ob takih težavah možna popolna 'ozdravitev'? Kaj bi bila zate popolna ozdravitev? Tudi to, da ne bi čutila več strahu? Strah je zelo pomembno čustvo, ki nam pomaga, da odreagiramo, ko se znajdemo v nevarnosti. Smatram, da je bolj pomembno, da se naučiš razlikovati med situacijami, kjer je strah koristen in tistimi, kjer je iracionalen. Oziroma da ozavestiš svoja čustva, mišljenje, vedenje, tukaj in zdaj. S tem pa počasi razrešuješ vse ostalo, tudi samopodobo, identiteto itd. In to je eden od ciljev terapije.
Na to, koliko časa traja terapija težko odgovorim, saj vpliva več dejavnikov. Nekateri so se pripravljeni soočiti z nekaterimi čustvi takoj, pri drugih traja dlje časa. Včasih so nekateri dogodki tako boleči, da traja malo dlje, da smo pripravljeni delati na tem. Vem, da ti nisem odgovorila na vprašanje, vendar je dejansko odvisno od posameznika in njegove motivacije.
Glede na moje izkušnje so tvoje težave rešljive, zato kar tako naprej.
Lepo se imej.
Darja
Menim, da ni tako pomembno, kakšno vrsto psihoterapije izbereš, ampak je bolj pomembna tvoja odločitev, da želiš prekiniti začarani krog. Pri nas obstajajo sicer različne psihoterapevtske šole, vsaka s svojimi tehnikami in metodami, vendar imajo končno vse isti cilj: doseči osebnostno spremembo. In samo to je pomembno.
Kdo dela na koncesijo, ne vem zagotovo, zato bo najbolje, da malo poguglaš, pa boš našla.
Je ob takih težavah možna popolna 'ozdravitev'? Kaj bi bila zate popolna ozdravitev? Tudi to, da ne bi čutila več strahu? Strah je zelo pomembno čustvo, ki nam pomaga, da odreagiramo, ko se znajdemo v nevarnosti. Smatram, da je bolj pomembno, da se naučiš razlikovati med situacijami, kjer je strah koristen in tistimi, kjer je iracionalen. Oziroma da ozavestiš svoja čustva, mišljenje, vedenje, tukaj in zdaj. S tem pa počasi razrešuješ vse ostalo, tudi samopodobo, identiteto itd. In to je eden od ciljev terapije.
Na to, koliko časa traja terapija težko odgovorim, saj vpliva več dejavnikov. Nekateri so se pripravljeni soočiti z nekaterimi čustvi takoj, pri drugih traja dlje časa. Včasih so nekateri dogodki tako boleči, da traja malo dlje, da smo pripravljeni delati na tem. Vem, da ti nisem odgovorila na vprašanje, vendar je dejansko odvisno od posameznika in njegove motivacije.
Glede na moje izkušnje so tvoje težave rešljive, zato kar tako naprej.
Lepo se imej.
Darja