Sesuto življenje

[Đein]

Pozdravljeni,sem nova na forumu,rabim pomoč in bi rada z vami delila mojo zgodbo.
Svojega moža sem spoznala že zelooo zgodaj,bila je to najstniška ljubezen,ki je bolj temeljila na zunanji privlačnosti.Odnos se e razvijal zelo hitro,tako da sem že pri 16 letih rodila punčko.Kasneje 5 lčet za tem,sva se poročila,imela še enega otroka.Življenje je teklo naprej,z vzponi in padci.Moram pa poudarit,da on žal ni bil ljubezen mojega življenja,skupaj sva ostala zgolj zaradi otroka.Sicer jaz sem njegova ljubezen,jaz pa žal do njega ne čutim tako.Samo navado,vsakdanjik pač.Tudi spolnost z njim me je vedno bolj obremenjevala in namesto,da bi ob tem kot normalen človek uživala,mi je to predstavljalo največjo muko.Življenje je teklo dalje,vsak dan popolnoma enak dnevu,služba,otroci,brezvezje...v meni pa je manjkal en velik del,Želela sem si eno ljubljeno osebo,v meni je manjkal en velik,ogromen del življenja-mladost,ki pa se ga ne da nadoknadit.In potem sem spoznala njega.Spoznala sva se na nekem forumu,vsak dan klepetala,veliko klepetala,nato sva se srečala in čeprav moram rečti,da me na prvi pogled ni pritegnil,so se najini pogovori nadaljevali vedno bolj.Srečala sva se drugič in takrat je v meni prižgal eno iskro,veliko,ki se je sčasoma razplamtela v največje sonce.Čeprav nisem nikoli varala moža,moram rečti,da je to šlo čez vse meje.Bil je ljubezen mojega življenja,bil je edini,ki sem mu zaupala popolnoma vse,ki me je razumel...Sama se borim že dalj časa z napadi panike in tesnobe,jemljem AD in on tudi to zelo dobro pozna,kar pa niti blizu ne morem trditi za moža.Najin začetek je bil kljub hudim težavam(zvedel mož,me nagnal od doma,prišla nazaj...starši se me sramujejo...itd)zelo lep.Poln nežnih dotikov,poljubov,zaupaja.Nekaj časa sva potem nato tudi živela skupaj,vendar sem se jaz vrnila nazaj domov,ker enostavno nisem mogla zdržat brez otrok,vest v meni je bla prehuda.No kasneje sva imela kar nekaj težav,on je malo prekinil z mano,v bistvu mi je povedal,da me NE ljubi.Da me ima zelo rad,lepo mu je z mano,vendar ne čuti tiste spolne privlačnosti do mene,zato mu je skoraj brezveze,da bi nekaj gradila in je želel izključno prijateljski odnos.Jaz sem to upoštevala,čeprav sem ga v sebi močno ljubila,sem upoštevala njegovo željo in gradila naprej prijateljstvo.To prijateljstvo je trajalo potem kar dolgo,še vedno sva se kdaj pa kdaj videla,vsakdan pogovarjala in jaz sem bila v sebi srečna,ker sem še vedno čutila in gradila sanje v oblakih,da bova nekega dne skupaj...Potem pa je prišel dan,ki je spremenil vse.Naredila sem eno napako in on je pretrgal popolnoma vse stike z mano.Vse.Vem,da sem kriva za to napako,priznam...ampak vseeno.No saj zdaj ni več niti važno.Zdaj je problem,ker ga ne morem pozabiti,preboleti.Čutim hudo tesnobo,bojim se da zapadem v veliko luknjo depresije,ne morem se pobrati.TU imam otroka,jaz pa cel dan samo jočem.Prosim pomoč,kako naj se spopadem s tem,kako naj pozabim,prebolim to mojo največjo ljubezen?

[Majchy]

Pozdravljena,

Zgodb kot je tvoja sem prebrala že veliko...zdi se mi da so nekatere odvijajo po skoraj identični rdeči niti...hočem reči, da je zelo veliko ljudi v podobnih situacijah...poroka, odtujeno življenje v dvoje, ljubimec (ki naj bi rešil vse težave pa se izkaže še za eno polomijo)...razočaranje, obup...približno tako...ampak ne odpisujem zato, da bi moralizirala, ampak da ti podam svojo podporo.

Obdobje v katerem si se znašla verjamem, da je zelo težko...spomnim se bolečine ki sem jo doživljala ko se je kakšen zame izjemno pomemben odnos končal...precej časa sem ponavadi potrebovala da sem se pobrala in zaživela na novo...večinoma sem naredila napako, da sem prehitro začela nov odnos (da bi se bolečina prej zmanjšala)...in seveda se je tisti nov odnos tudi končal...saj nikoli nisem pogledala vase in se vprašala zakaj se mi to dogaja...enkrat pa se je to zgodilo, da sem preprosto imela vsega dovolj...v sebi sem se zlomila...ugotovila sem, da ne morem več tako živeti...ne morem spet nekoga ljubiti in doživeti spet isto razočaranje...odločila sem se za pomoč...šla sem na skupino za samopomoč...nato začela hoditi na individualno terapijo...zdaj pa sem že 9 mesecev v skupini za odvisnost od odnosov...če bi rada več informacij o tem kaj to je, si lahko prebereš v knjigah od Sanje Rozman (vse njene knjige govorijo o tem), knjigo Ženske ki preveč ljubijo, in podobno...literature je ogromno...človek že najde tisto kar v določenem obdobju potrebuje.

Pomembno je zavedanje, da ne rabiš več tako živeti...mene je zelo bolel razhod z zadnjim partnerjem...ampak sem začela delati na sebi...po nešteto terapijah, po nešteto ponovljenih besedah, po strtih sanjah, po soočenju z težkimi čustvi kot je občutek krivde in nemoči, žalosti (zelo dolgo sem upala, da se bo vrnil k meni)...najtežje in najbolj močno čustvo je bil občutek krivde...da nisem naredila dovolj...to me je najbolj bremenilo...ko sem spoznala, da sem naredila vse kar sem bila takrat zmožna, sem lahko to čustvo izpustila...od takrat sem hvaležna, da je bil del mojega življenja...je pa res, da delček ostaja v meni in verjetno bo ostal, dokler ne bom v novem odnosu...šele takrat bo šlo vse popolnoma stran.

Nekaj časa bo verjetno moralo preteči, da boš nekako pripravljena določene stvari sprejeti, se soočiti s svojimi čustvi...vsekakor skupine za samopomoč in psihoterapija lahko pri tem zelo pomagajo...meni so ogromno...poleg tega pa se je na osnovi bolečine razhoda, pokazalo še toliko drugih bolečih stvari, ki so bile zakopane v meni...danes sem zelo vesela, da sem se odločila za pomoč...soočenje s sabo je težka pot, ampak definitivno pot k sebi...in to je vredno vsega...in pride čas, ko bolečina izgubi svojo ostrino, ko začnejo v nas spet prihajati topla čustva...ljubezen do sebe je tako lepa in iskrena ljubezen...in vsak je vreden te ljubezni in vsak je vreden dobrega partnerskega odnosa...ampak to ne pride kar samo od sebe, ampak je treba za to veliko delati...ampak se splača...življenje nas nagradi za trud.

Bolečini lahko damo smisel...lahko se iz nje ogromno naučimo...napaka ni napaka če se iz nje nekaj naučimo.
Nekatere stvari se morajo zgoditi...življenje nas želi naučiti...ampak dokler gledamo stran bomo prejemali vedno nove lekcije...scenarij življenja si pišemo sami.

veliko dobrega ti želim,
majchy

[Đein]

Hvala Maychi zelo lepo si napisala.Vem,da se moram postaviti na noge.Danes že cel dan kličem psihiatrinjo,pri kateri že dooolgo nisem bila,ampak zdaj je prišel res čas,da poiščem pomoč.Žal tukaj pri nas,vsaj okolica 150km ni nobene skupine za samopomoč,zato se bom morala nekako sama spopasti s tem.Sicer jaz si dopovedujem,da v bistvu nisem naredila nič tako drastičnega narobe,da če bi me imel res rad,ne bi prekinil kar tako vsega.Da mogoče z njim sploh ne bi bila srečna...kaj pa vem.Moram se potrudit,zame in za moja dva otroka!Samo najti moram pot,kako prilesti iz te tesnobe!Koliko časa npr.traja,da nekoga preboliš?Saj vem,pozabiš najbrž nikoli,ampak samo da mine tista prva bolečina,ki je najbolj neznosna?

[Majchy]

Čas prebolevanja je odvisen od osebe do osebe...jaz sem potrebovala nekje do enega leta da sem prebolela...najhuje je bilo pa prvih nekaj mesecev...mogoče prvih 5 mesecev...žal je tako, da ene stvari terjajo svoj čas...vsekakor pa lahko najdemo pomoč, da usmerimo energijo tudi v reševanje stiske...ni ga pa čudežnega zdravila...vsak človek ki je ljubil tako ali drugače mora preboleti...in ni lahko...ljudje pa velikokrat tudi precenjujejo pomen ljubezni v svojem življenju, zato je prebolevanje še toliko bolj tragično...so tudi druge stvari, ki štejejo kot so recimo hobiji in podobno...mi ostanemo sami sebi...gre pa ena oseba iz našega življenja...kar nekaterim da občutek da jim je nekdo odrezal noge, ampak ni tako...spomnim se ko sem imela največjo krizo, sem kontaktirala psihoterapevte naj mi povedo kako preboleti čim hitreje, pa so mi vsi odpisali, da ni instant zdravila...to pač traja in tako je...ne da se spremeniti...bolečina je del procesa...ampak del procesa je tudo to, da mine...da smo enkrat spet OK in pripravljeni na nove začetke.

Meni se je v začetku prebolevanja vedno zdelo tako enostavno ko si mi ljudje govorili: pojdi ven, druži se s prijatelji, najdi si hobije...vse se je slišalo tako enostavno...ampak ni bistveno pomagalo...vsaj na začetku ne...solze morajo odteči...praznino odhoda lahko nadomesti ljubezen do sebe...treba je živeti naprej...potem pa pride enkrat dan ko se spet nasmeješ dnevu.
Saj bo boljše...pusti si čutiti vse kar začutiš...vse je sprejemljivo...ljudje smo narejeni tako da jočemo ko nam je težko in se smejemo ko smo veseli...ampak v življenju ni samo smeh, niti samo solze...zato pogumno Đeni...vsekakor bo boljše naj ti bo tolažbo dejstvo, da je skoraj vsak človek na svetu že doživel to bolečino...pa se je pobral...to je nekaj življenskega...pusti si čas kolikor ga potrebuješ...tukaj razum nima dosti besede.

Želim ti najboljše,
Majchy

[Nevenka]

Draga Đein!
Vem, da ti je trenutno zelo hudo, občutiš tesnobo in se bojiš prihodnosti... Najbolj intenzivni občutki prebolevanja trajajo običajno okrog šest tednov, potem pa gre počasi na bolje...
Predvsem pa imej pred seboj to, da nobena oseba, moški, ženska, kdorkoli, čisto nobena... ni vredna tega, da uničiš sama sebe in zapadeš v neko depresijo... Ti moraš biti sebi na prvem mestu, nato pa tvoja otroka.
Žal mi je, da stanuješ na drugem koncu Slovenije, kot praviš... in da ni 150 km od tebe nobene skupine za samopomoč. Pri nas namreč poteka skupina za razvezane, kjer se člani učinkovito podpirajo pri prebolevanju partnerja. Če imaš varstvo in če le zmoreš se voziti tako daleč, bi ti vseeno priporočala, da nas obiščeš, skupina poteka na 14 dni in to morda ne bi bilo prenaporno...

Veliko moči in poguma ti želim
Nevenka

[Đein]

O Bog,ta bolečina je neznosna!Danes še slabše kot učeraj,no vseeno boljše kot predvčerajšnjim.Sem pa se odločila sama pri sebi,da bom prebolela!In ker nonstop upam,da mogoče bo pa le poklical,sem se zdaj sama pri sebi odločila,da temu naredim konec in tudi,če bi me kdaj poklical,npr.čez kak mesec,bom morala zdržati in se ne javiti,ker tega enostavno ne bom prenašala več.Po drugi strani mu toliko pomeni mnenja drugih in so mu ucepili v glavo,da ga želim samo prizadeti....Od tega moram defenitivno odstopiti!Ali je mogoče kaka brezplačna št.za samopomoč ali kaj podobnega,ker včasih si želim samo,da bi me kdo poslušal,da prebrodem tiste najhujše krize.Učeraj dobila psihiatrinjo in čeprav sem rekla da je nujno,so na dopustu in prvi možen termin je šele konec septembra.Se pravi,da si moram sama pomagati kot vem in znam...