sezonska depresija?

[ela05]

Krajši dnevi, vedno več teme, malo sonca, premalo časa za tisto kar imam najraje (hribi). Vsako leto upam, da bo bolje, pa vedno pride na obisk, tista slaba prijateljica, depresija. Spet sem zapadla v to temno obdobje. Pozna se... vsak dan imam manj motivacije za učenje in službo in več motivacije za delanje neumnih nekoristnih stvari. Vedno težje držim glavo nad vodo. Energija za iskanje pomoči, je šla po gobe, mojo glavo so okupirale slabe, grde misli... V bližini nimam nikogar ki bi to razumeu, zato vse držim v sebi, z nasmeškom na obrazu. In to je težko. Sprašujem se, kaj lahko naredim, ali je za vse že prepozno? Rožica za vse, ki ste v podobnem stanju. Naj ostane upanje.

[Nevenka]

Pozdravljena, Ela,

s sezonsko depresijo se srečuje kar nekaj ljudi, vendar to ni težava, ki se je ne bi dalo premagati.

Za začetek vam svetujem, da ste vsak dan vsaj eno uro zunaj, odpravite se na sprehod, hitro hojo ali tek. To je obvezni del zdravljenja. Drugi je D vitamin, ki ga začnite jemati že septembra in nadaljujte z njim vse do poletja. Vzemite maksimalni možni odmerek. Tretji je hrana - iz hrane bi bilo dobro odstraniti gluten, sladkarije, kavo in alkohol. Uživajte ogromno sveže zelenjave in sadja. Lahko pa si pomagate tudi z naravnimi antidepresivi na osnovi žafrana, hidrolizata mlečnih beljakovin ali različnih drugih naravnih sestavin.

"Slabe misli" so del depresije, proti njim se ne moremo boriti, lahko pa odpravimo vzroke, ki so pripeljali do takšnega stanja.

Vsekakor vas vabim, da se nam ob ponedeljkih pridružite na brezplačni Zoom skupini, ki je namenjena podpori pri depresiji in anksioznosti. Prijavo mi pošljite na mail: breznik.nevenka@gmail.com, da vam lahko pošljem vabilo.

Veliko poguma vam želim
Nevenka

[ela05]

Hvala za nasvete. D vitamin jemljem, tudi na sprehod grem. Popijem pa preveč kave in alkohola, tu me čaka še veliko dela. Začeli so se mi panični napadi, edina kratkoročna rešitev iz tega vrtiljaka mi je..samopoškodovanje, na to res nisem ponosna. Težko je komurkoli povedati, da nisi v redu, nihče ne verjame in vsi te gledajo tako zaničevalno. Ob vsem tem pa se počutim tako.. tesnobno. Zdi se mi, da nikogar ni nikjer, da sem ostala popolnoma sama. Rada bi našla izhod iz tega.