Ste terapevtka psihoterapije transakcijske analize – nam lahko razložite, kakšne so glavne značilnosti te smeri in njene metode?

Sem specializantka psihoterapije transakcijske analize. Transakcijska analiza (TA) je teorija osebnosti in sistemska psihoterapija za osebnostno rast in osebnostno spremembo. Posameznika obravnava kot avtonomno osebnost, ki se lahko samostojno odloča in usmerja svoje življenje.  Osnovni princip, ki ga transakcijski analitiki upoštevamo pri svojem delu, je: Ljudje so pozitivna bitja, kar lahko na kratko strnemo v našem glavnem vodilu: Jaz sem v redu in tudi drugi so v redu. Pri svojem delu upoštevamo, da ima vsakdo zmožnost razmišljanja, da se lahko sam odloča in tudi spreminja svoje odločitve. Transakcijska analiza je zelo znana po svojem modelu ego stanj, ki je sestavljen iz ego stanja Starša, Otroka in Odraslega, ki skupaj predstavljajo povezan sistem mišljenja, čustvovanja in vedenja. Če na kratko ponazorim, smo v ego stanju Starša takrat,kadar naše vedenje, mišljenje in čustvovanje spominja na naše starše ali na pomembno avtoriteto v našem življenju. V ego stanju Odraslega se na realnost odzivamo tako, kot jo doživljamo v danem trenutku, torej tukaj in sedaj.  V ego stanju Otroka so shranjeni spomini dogodkov in izkustev iz preteklosti, ki jih interpretiramo v skladu z našim takratnim otroškim razmišljanjem in doživljanjem.

Ljubezen so opevali že trubadurji in jo postavili najvišje na lestvici vrednot. Zdi se, da jo tudi danes malodane častimo, mar ne?

Ja, res je, ljubezen je bila že včasih in je tudi danes zelo visoko na lestvici vrednot, pri nekaterih prav na vrhu. Tu moramo seveda ločiti med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Lahko rečemo, da so trubadurji opevali predvsem zaljubljenost in močna čustva, ki se v stanju zaljubljenosti pojavijo.
Psihoterapevti in psihologi pravite, da je zaljubljenost neke vrste psihoza. Zakaj?

Fazo zaljubljenosti včasih res lahko primerjamo s stanjem psihoze. Tipično za psihozo je, da človek izgubi stik z realnostjo. Ko smo zaljubljeni, dobesedno lebdimo nad tlemi. Kot detektiv preverjamo in prevajamo čisto navadne poglede in besede našega objekta zaljubljenosti in jih poskušamo interpretirati v nekakšne ljubezenske izjave.
Naš izbranec ali izbranka v naših »psihotičnih« očeh nima napak in je čudovito popoln. Včasih pa napake vidimo in celo vemo, da z njimi ne bomo mogli živeti, pa vseeno vztrajamo, še več, te napake, ki jih pri drugih obsojamo, so na njem ali njej nekaj še posebno prikupnega in privlačnega. Spominjam se klientke, ki se je zaljubila v starejšega moškega, ki je bil veliko časa pod vplivom alkohola in se takrat obnašal precej grobo in neprimerno, občasno je celo grizel kozarce. Njej se je to zdelo še posebno ljubko.
Ko smo zaljubljeni, pogosto pozabimo na čas, na hrano in spanje,  včasih postanemo prav nepazljivi vozniki. Pravimo, da imamo metuljčke v trebuhu. Ko zaljubljenega človeka vprašamo, kaj vidi na svoji izbranki ali izbrancu, lahko dobimo tudi takšen odgovor:  Pravzaprav imam 1001 razlog, da ne bi bil z njim/njo, sploh ne razumem, kako sem se lahko zaljubil/a vanj/o, ampak niti en razlog ni pomemben, ker je želja po biti v njegovi/njeni bližini prevelika.

V čem se zaljubljenost razlikuje od ljubezni?

Osnova ljubezni je pozitivno videnje partnerja, ki ga vidimo kot za nas zelo pomembno in dragoceno osebo. Seveda ljubezen temelji na privlačnosti, vendar to ni vse. Ljubezen se začne s privlačnostjo, v družbi te osebe se počutimo prijetno, želimo si jo bolje spoznati, biti pogosto v njeni družbi. Kmalu se nanjo čustveno navežemo. Mogoče je še najboljša definicija ljubezni globoka vzajemna čustvena povezanost. Lahko rečemo, da se prava ljubezen začne takrat, kadar spoznamo drugo osebo takšno, kot v resnici je, kot človeško bitje, jo začnemo imeti radi ter zanjo skrbeti.
Zaljubljenost za razliko od ljubezni ne temelji na nekem realnem odnosu, ampak ljubljeno osebo idealiziramo. Osebe pravzaprav sploh ne poznamo, temveč ji pripišemo neke pozitivne lastnosti, ki jih v resnici nima in na drugi strani ne opazimo neželjenih lastnosti. Predstava o ljubljeni osebi je precej izkrivljena, zaljubljeni smo v projekcijo lastne predstave o za nas idealnem partnerju. Včasih zaljubljenost preraste v ljubezen, vendar ne tako pogosto, kot pričakujemo. Velika ljubezen se ne začne nujno z veliko zaljubljenostjo.
 

Zdi se, da imamo o njej popolnoma zgrešene predstave. Katere vi pri svojem delu z ljudmi največkrat opažate?

Zdi se, da bi moral vsak od nas v bistvu vedeti, kaj je ljubezen, pa vendar je v resnici tako, da imamo samo različne predstave o ljubezni. Večina ljudi je prepričana, da je ljubezen samo čustvo oz. strast, ki ga čutimo do partnerja. Zdi se jim, da se prava ljubezen lahko začne samo z močnimi čustvi zaljubljenosti in »kemije«. Takrat so se sposobni popolnoma predati partnerju in niti ne pomislijo, da se bo strast v nekaj mesecih začela ohlajati in bodo odkrite pomanjkljivosti pri njem vedno bolj očitne.
Druga predstava je, da morata partnerja v ljubečem odnosu vse početi skupaj, imeti iste interese in konjičke. Na začetku smo se res pripravljeni precej prilagajati, ženske npr. hodimo s svojim izbrancem na nogometne tekme, on pa z nami nakupovat, zelo kmalu pa te pripravljenosti ni več. Potrebujemo čas zase, svoj prostor,v katerem se počutimo svobodne. Potrebe po bližini skoraj nikoli niso enake, vedno si en želi preživeti več časa s partnerjem, drugi pa rabi več svobode. In tu lahko nastanejo konflikti.
Velikokrat slišimo koga, ki pravi, da morajo ljudje, ki zares čutijo ljubezen do drugega, kar prepoznati njegove želje in potrebe. Če temu ni tako, so užaljeni in mislijo, da jih partner ne ljubi. In tako imamo spet nov izvor konfliktov in zamer… Pa še veliko bi lahko naštevali…
 

Bi lahko trdili, da je bilo še pred nekaj desetletji število ločitev veliko manjše kot danes – v ZDA se denimo loči približno 40 odstotkov poročenih parov – tudi zato, ker si vprašanja, ali je partner tisti pravi, ljudje niso zastavljali v taki meri kot danes?

Prav gotovo je ločitev v sedanjem času mnogo več. Nekaj gre verjetno tudi na račun vprašanj o pravemu partnerju, v večini pa mislim, da je to posledica naše vedno večje samostojnosti, kar predvsem velja za  ženske. Danes je veliko žensk v razvitem svetu finančno neodvisnih od moških in moški nima več tradicionalne vloge preživljanja družine. Poleg tega v medijih zelo veliko pišemo o naših potrebah in željah v odnosih, o tem, kaj naj bi kvalitetni odnosi bili in kaj vse imamo pravico zahtevati od partnerja.  Vedno bolj narašča vrednost posameznika, ki si želi živeti kakovostno, udobno in prijetno. Precej nepripravljeni smo na žrtvovanje, nezadovoljstvo, kompromise. Nobeno partnersko razmerje ni popolno, vedno so kje problemi in nekatere neizpolnjene želje.  Mogoče nas mediji preveč usmerjajo k temu, da moramo svoje potrebe zadovoljiti za vsako ceno in obupati kakor hitro ne dobimo vsega, kar si želimo. Ni lahko oditi iz odnosa, ločitve so navadno zelo boleče, marsikdaj pa je še težje vztrajati ter iz ruševin in zmede graditi nov odnos.
 

Če “preveč” ljubimo, govorimo o odvisnosti. Kateri so znaki, da so naša čustva do drugega pretirana in škodljiva, in kako tovrstno odvisnost zdravimo?

Odvisnost od odnosov je zlasti med ženskami najpogostejša oblika zasvojenosti, za katero lahko rečemo, da odnos s partnerjem uporabimo za nekakšno omamljanje. Taki odnosi so večinoma zelo dramatični, polni bolečih razhajanj in sladkih vračanj, strahu, tveganja in upanja, da bo nekoč vse v redu. Odvisni od odnosov se praviloma zavedajo, da odnos s partnerjem uničujoče vpliva na njih, vendar se jim zdi, da so popolnoma nemočni. Takoj ko odidejo, se pojavi t.i. abstinenčna kriza, za katero se zdi, da je za njih nepremagljiva. Zato se zelo hitro vrnejo nazaj v odnos, čeprav se zato  počutijo ponižane in ničvredne. Vse misli se vrtijo okoli tega, ali jih partner dovolj ljubi in kaj še lahko naredijo za to, da jih ne bo zapustil. Strah pred zapustitvijo je tako velik, da je praktično primerljiv s strahom pred smrtjo. Odvisnikom z odnosi se zdi, da brez določene osebe ne morejo obstajati in da bo vsega konec, če bodo odšli. Zaradi bolezenske potrebe po potrjevanju sebe skozi odnos odvisni ostajajo v razmerju, v katerem ne morejo zadovoljiti potreb po spoštovanju, zaupanju, prijateljstvu, telesni in čustveni bližini. Na neki nezavedni ravni jih boleč odvisniški odnos, v katerem večinoma podoživljajo neke dogodke in čustva iz svojega otroštva, privlači bolj kot zdravo partnersko razmerje. Zelo pogosto odvisnost od odnosov opazimo pri otrocih alkoholikov.
Odvisnost najpogosteje zdravimo s psihoterapijo, kjer je potrebno poiskati  vzroke v preteklosti, prepoznati vzorce  svojega vedenje, mišljenja in čustvovanja, raziskati strahove povezane z zapustitvijo, predvsem pa spoznati svojo vrednost kot edinstvenega, dragocenega in avtonomnega človeškega bitja, ki je sposobno samostojnega mišljenja in si zasluži, da svoje osnovne človeške in odnosne potrebe zadovolji v lepem razmerju, polnem spoštovanja in razumevanja. Zavedati se moramo, da odvisnost ni ljubezen, je samo potreba. V odvisnosti si želimo sprejemati, ne pa dajati in s tem na nek način vzdržujemo svojo otroškost.
 

Nam lahko za konec poveste, ali obstaja recept za pravo srečo v dvoje, še zlasti potem, ko začetna strast mine? Ali lahko ugaslo ljubezen oživimo in kako?

Recepta za to prav gotovo ni, ljudje smo si med samo precej različni, poleg tega pa v nek odnos vsak prinese svojo prtljago iz otroštva. Ljubezen zahteva znanje in trud, predvsem pa aktivno zavzemanje za življenje in rast tistega, ki ga ljubimo. Ljubezen je odločitev, zavezanost in medsebojno spoštovanje, v katerem dopustimo drug drugemu osebnostno rast . Srečno razmerje temelji na ljubeznivosti, opogumljanju drug drugega, spodbudi in odkritih pogovorih. V ljubezni prekinemo osredotočenost nase in se naučimo pozornost dajati tistemu, ki ga ljubimo.
Ljubezen lahko ugasne iz več razlogov. Včasih se ne znamo pogovarjati in slišati drug drugega, včasih pa se preprosto čustveno oddaljimo. Seveda je možno ugaslo ljubezen tudi oživiti, čeprav je odvisno, kaj partnerja čutita drug do drugega. V skrajni fazi se namreč v odnosu pojavi odpor ali celo gnus do človeka, ki je z nami v partnerskem odnosu in takrat imamo zelo malo možnosti, da se zdrav odnos ponovno vzpostavi. Pomembno je, da partnerja čim prej zaznata, da so v njunem razmerju težave in si poiščeta pomoč. Večina parov namreč na terapijo pride prepozno.  V terapiji poskušamo vzpostaviti med  varen prostor za komunikacijo in omogočiti, da se osebi  lahko razumeta in slišita. Pomembno je, da partnerja razumeta, da sta v odnos vstopila vsak s svojo preteklostjo in da razumeta, zakaj se na določene stavke ali dejanja odzivata boleče. Par na terapiji spoznava, kaj je v odnosu še vedno dobrega in kje delata napake. Ko se začneta odkrito pogovarjati, se obenem ustvari tudi večja bližina med njima. Pomembno je, da se začnemo zavedati, da samo čustva za zrel odnos niso dovolj, potrebujemo tudi razum, znanje, zavezanost in delo, ki sčasoma ponovno pripelje do spontanosti in ljubečega odnosa.

 

*intervju z Nevenko Breznik za revijo Zdravje