Psihoterapevtski pristopi

Poznamo različne psihoterapevtske pristope ali modalitete, ki se med seboj razlikujejo v terminskem poimenovanju psiholoških procesov in dinamike vedenja, čustvovanja in razmišljanja. Pri svojem delu uporabljajo različne metode in tehnike. Pogovor je ključen element, temu pa dodajajo še likovno, glasbeno, pisno izražanje, igre vlog …

Vsi psihoterapevtski pristopi imajo skupen cilj ozdravljenje oziroma dvig kakovosti življenja.

Poznamo različne vrste psihoterapij:
individualno,
partnersko,
skupinsko,
družinsko,
psihoterapijo otrok in mladostnikov,
on-line psihoterapijo.

Poznamo štiri osnovne delitve psihoterapevtskih modalitet:

1. Analitična ali psihodinamska psihoterapija, njen temelj je globinsko psihološki proces, ki se loteva vzrokov simptomov. Temelji na spoznanjih Sigmunda Freuda, da je velik del človekove osebnosti nezaveden, kljub vsemu pa močno vodi naše doživljanje in vedenje. Psihoterapija prinaša trajne spremembe: učinkovitejši načini spoprijemanja z življenjskimi izzivi in stiskami, boljše prepoznavanje lastnih potencialov in posledično več zadovoljstva v življenju. Najbolj znani pristopi: klasična psihoanaliza, jungovska psihoanaliza, skupinska analiza, razvojno analitična psihoterapija.

2. Vedenjsko-kognitivna psihoterapija temelji na predpostavki, da na naša čustva in vedenja vplivajo naše misli, zato je pristop usmerjen na klientove težave »tukaj in zdaj«. Cilji terapije so konkretni , psihoterapevtski proces je usmerjen v iskanje prepričanj, ki povzročajo in vzdržujejo klientove probleme. Terapija traja nekaj tednov do nekaj mesecev.

3. sistemska psihoterapija temelji na spoznanju, da je družina, partnerska zveza sklop medsebojno povezanih enot, zato je tudi vsaka težava odraz čustvene motnje v dinamiki družine ali partnerske zveze. Terapevt v obravnavi poskuša prepoznati vlogo, ki jo posameznik prevzema v ohranjanju družinskega ali partnerskega sistema. Družinski člani oziroma partnerja poskušajo spregovoriti o težavah, ki jih doživljajo drug z drugim, proces pa je usmerjen na medsebojne odnose in komunikacijo.

4. Humanistično-eksistencialna smer terapije temelji na predpostavki, da ima vsakdo zmožnost, da si sam izbira lastne življenjske izkušnje. Poudarjajo človekovo notranjo odgovornost za lastni osebni razvoj, razlagajo zakaj in kako sprejemamo izbire, ki določajo našo življenjsko pot. Temeljijo na svobodi volje in odgovornosti ter potrebi po smislu. Najbolj znani pristopi so: gestalt terapija, logoterapija, transakcijska analiza, integrativna, realitetna terapija.

Osnovne značilnosti posameznih psihoterapevtskih smeri (modalitet):

1) PSIHOANALIZA

Za psihoanalitsko psihoterapijo je značilno, da se pri psihoterapevtskem delu psihoanalitik in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega – na razširitev klientovega védenja o njegovem lastnem notranjem svetu. Med psihoanalitskim procesom se tako klientu postopoma in v njegovem lastnem ritmu lahko razkriva globlji vpogled tako v njegove sedanje in pretekle odnose kot tudi v njegov način bivanja, kar pripomore h globinskim in dolgoročnim osebnostnim in čustvenim spremembam.
Pogostost srečanj je lahko od enkrat do petkrat na teden. Če si klient želi resnično intenziven psihoanalitski proces ter je motiviran za delo in doseganje globlje osebnostne spremembe, mu psihoanalitik praviloma predlaga najmanj dve ali tri srečanja na teden, v klasičnem psihoanalitskem settingu (na kavču). Če pa želi klient zgolj razrešiti specifične težave s širšim prepoznavanjem njihovega konteksta, se lahko dogovorita za srečanja enkrat na teden, v standardnem psihoterapevtskem settingu (sedeč nasproti drug drugemu, na stolih). Posamezno srečanje traja 45 minut, dolžina psihoanalitske obravnave pa je v celoti odvisna od posameznika, njegovih osebnostnih lastnosti in narave njegove stiske.

2) SISTEMSKA DRUŽINSKA TERAPIJA

Metode in tehnike sistemske psihoterapije so razširjene v vsem razvitem svetu in se uporabljajo pri kliničnem, socialnem in pedagoškem delu ter na področju urejanja medsebojnih odnosov v delovnem okolju. Razlike so v ravni osredotočanja, pristopu k terapiji in metodologiji. Izoblikovale so se različne tehnike dela in različni settingi, ki so primerni za delo z različnimi simptomi (psihoza, motnje hranjenja, depresija itn.).

3) PSIHODINAMSKA PSIHOTERAPIJA

Osrednji poudarek v psihodinamski psihoterapiji ostaja na odnosnem prostoru med udeležencem psihoterapije oziroma skupino in psihoterapevtom ter upoštevanju telesa in njegove vloge v procesu individualne in skupinske psihoterapije, ki sta najpogostejši obliki našega praktičnega psihoterapevtskega dela. Osredotoča pa se predvsem na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena vedenja.
Če neželene simptome le odpravljamo in ne odkrivamo njihovih nezavednih vzrokov, bodo simptomi ponovno nastali. Psihodinamska psihoterapija omogoča globlje raziskovanje lastnega nezavednega, ki povzroča neželena vedenja, in uporablja različne psihoterapevtske tehnike, s katerimi lahko prepoznavamo nezavedne teme, na primer pogovorne tehnike, telesne tehnike, tehnike gestalt psihoterapije in psihodrame, gibalno-plesne tehnike in druge.

4) GEŠTALT PSIHOTERAPIJA

Gestalt terapevt je v terapevtskem procesu pozoren na klientov proces vzpostavljanja stika in načine, kako prekinja stik, pa tudi na svoje odzive. V pogovoru in ob uporabi terapevtskih eksperimentov spodbuja klientovo doživljanje tako, da se ta lahko neposredno, v trenutku zave, kaj počne in kako to počne.
Eden od osnovnih ciljev gestalt terapije je kakovost zavedanja, ki klientu odpira možnost izbire in s tem prevzemanja odgovornosti za ustvarjanje lastnega življenja.

5) INTEGRATIVNA PSIHOTERAPIJA

Integrativna terapija predstavlja integracijski model, ki različne terapevtske koncepte in terapevtske prakse povezuje in integrira v nov, sodoben psihoterapevtski pristop. Občasno se še vedno uporablja naziv integrativna gestalt terapija.

V integrativni psihoterapiji razumemo človeka kot »telesni subjekt v življenjskem okolju«, kot »človeka v kontekstu in kontinuumu«, kot »človeka v procesu nenehnega spreminjanja«, kot »človeka, ki je (to, kar je) samo ob drugem, kot sosubjekt«, kot »kreativnega človeka v svetu in času«, kot »človeka, ki je dolžan skrbeti zase in za drugega«.
Kar se tiče prakseologije je terapija izrazito procesno dogajanje, odvija se med terapevtom in klientom, nanjo pa vplivajo različni dejavniki (psihodinamika obeh, teoretični okvir delovanja, kontekst).
Glede na osnovna koncepta korespondence in intersubjektivnosti je dolžina terapije dogovor med terapevtom in klientom.

6) TRANSAKCIJSKA ANALIZA

Transakcijska analiza temelji na prepričanju, da se lahko vsak nauči spoštovati sebe, skrbeti zase, se odločati in izražati svoja čustva. Principi TA so uporabni na delovnem mestu, doma, v učilnici, soseski – kjer koli imamo opravka z ljudmi.
To je teorija osebnosti in psihoterapija za doseganje osebnostne rasti in spremembe. Uporabna je, kadar želimo razumeti človekovo duševnost, komunikacijo in odnose med ljudmi. Uporablja se pri zdravljenju različnih psihičnih težav (anksioznost, depresija, osebnostne motnje idr.). Transakcijska analiza v obliki psihoterapije posamezniku ponuja možnost, da spremeni ponavljajoče se vzorce, ki ga bolj ali manj ovirajo v vsakdanjem življenju.
TA kot psihoterapija je lahko kratkotrajna ali dolgotrajna. Zajema vse dimenzije človekovega delovanja: miselno, čustveno, vedenjsko, telesno in duhovno.

7) REALITETNA TERAPIJA

Realitetna terapija je svetovalno-terapevtska metoda, s katero pomagamo klientu prevzeti učinkovit nadzor nad svojim življenjem.
Prek izkušnje odnosa s terapevtom, ki verjame, da je vedenje pogojeno z nekim namenom, klient spozna, da ni objekt, temveč subjekt dogajanja, da lahko vedno znova izbere učinkovitejše vedenje za izpolnitev svojih želja in potreb ter s tem izboljšanje kakovosti življenja. Realitetni terapevt je prepričan, da so ustrezni odnosi z bližnjimi ključ do duševnega zdravja, sreče in blaginje, zato klienta spodbuja h globljemu povezovanju z ljudmi, s katerimi živi.
Spoznanja glede novih možnosti in novih izkušenj klienta navdajajo z optimizmom in ga opogumljajo, da trezno presoja o uresničljivosti svojih pričakovanj in uspešnosti svojega vedenja. Ko klient opušča staro, neuspešno vedenje, mu terapevt stoji ob strani in ga podpira pri iskanju uspešnejšega.
Z vidika teorije izbire vedenje posameznika (oziroma celotno delovanje organizma) ni odgovor na okoliščine, pač pa poskus okoliščine spreminjati tako, da ustrezajo notranjim motivom. Okolje torej ne spreminja človeka, temveč človek spreminja okolje in sebe. V okoliščinah, v katerih živi, poskuša vedno doseči optimalno skladnost med svojim notranjim svetom kakovosti in zunanjim svetom, kot ga zaznava.
Pojem izbire je metafora za ustvarjalnost in raznolikost človekovega vedenja – ne glede na to, kako nenavadno je –, s čimer poskuša posameznik nadzorovati okoliščine.
(povzeto po https://sl.wikipedia.org/wiki/Psihoterapija)

8) LOGOTERAPIJA

Logoterapija (grško logos = smisel) je psihoterapevtska metoda, ki jo je v 30. letih 20. stoletja utemeljil Viktor Emil Frankl (1905 – 1997). Osredotoča se na smisel človeškega bivanja in na posameznikovo iskanje tega smisla. Volja do smisla je eno temeljnih človeških gonil, ki motivira delovanja v kontekstu človekove duhovne razsežnosti, saj se razlikuje od primarne motivacije potreb ali nagonov. Logoterapija se ukvarja predvsem z nevrotičnimi motnjami, ki so posledica bivanjske praznote (oz. zavrtosti, prikrajšanosti – tj. pomanjkanje občutka, da je življenje smiselno) in skuša pacientu najti življenjski smisel.

Logoterapevtski tehniki, ki jih je utemeljil Viktor Frankl, sta:
derefleksija (namerna nepozornost) – pacientova pretirana pozornost (hiperrefleksija, preko katere posameznik precenjuje pomen negativnih malenkosti), ki pogojuje bolezensko simptomatiko, se odpravi tako, da se pacientovo pozornost močno preusmeri v pozitivne smisle njegovega življenja – ta metoda temelji na preseganju samega sebe, uporablja pa se predvsem za zdravljenje spalnih in spolnih motenj

paradoksna intencija (nasprotna namera) – največkrat je uporabljana za terapijo posameznika pri tesnobnih in prisilnih nevrozah – temelji na odmiku od samega sebe. Z nasprotno namero prekinemo začarani krog pričakovane bojazni in bolezenskega simptoma tako, da si (paradoksalno) sami želimo priklicati predmet bojazni. Izsiljena in pretirana namera namreč onemogoči realizacijo močne želje. (povzeto po https://sl.wikipedia.org/wiki/Logoterapija)