Kaj so psihološke igre?

Eric Berne je do koncepta iger prišel s preučevanjem niza transakcij1, ki so posledica komunikacije vseh treh ego-stanj:

  • Starša, ki zajema zapis slikovnih in tonskih sporočil, ki jih je posameznik prejel od avtoritet (staršev) v zgodnjem otroštvu.
  • Odraslega, ki informacije sprejema, analizira, predeluje in se na realnost odziva tako, kot jo doživlja v danem trenutku, torej tukaj in zdaj.
  • Otroka, ki hrani spomine dogodkov oziroma izkustev, ki so se zgodili v preteklosti in so bili interpretirani v skladu z mišljenjem in doživljanjem otroka.

Igre so serija obojestranskih prikritih transakcij, ki vodijo k natančno opredeljenemu, predvidljivemu cilju, oziroma ponavljajoči se niz transakcij s prikrito motivacijo. Izhajajo iz nekega nerazrešenega simbiotičnega odnosa in so poskus osebe, da bi ta odnos ponovno vzpostavila.
So naučene vrste vedenja, ki se formirajo se v zgodnjem otroštvu (v O1 – Mali profesor) in predstavljajo adaptivne odločitve do avtoritet – staršev.

Imajo dva nivoja komunikacije: 1) socialni in 2) psihološki, vendar socialni nivo služi zgolj za prikritje motivacije na psihološkom nivoju, ki je realno gibalo iger. S tega stališča so v osnovi nepoštene. Izjema so dobre igre, kot jih poimenuje Berne, ko so igralci v poziciji Jaz sem okti si ok.

1Transakcija je osnovna enota medčloveškega odnosa, saj socialni stiki povzročajo vrsto transakcijskih dražljajev in odgovorov.

Zakaj igramo igre?

  • Potrjevanje življenjskih pozicij (Jaz sem ok – drugi niso ok …)
  • Strukturiranje časa (obveznosti, rituali, igre …)
  • Pridobivanje strouka

Predvsem pa igre prinašajo dobiček vsem udeležencem in varujejo nedotakljivost njihovih položajev.

Klasifikacija iger

Igre lahko klasificiramo glede na:

  • število igralcev (dva ali več igralcev)
  • klinični tip (histerične, obsesivno kompulzivne, paranoidne, depresivne)
  • libidinalne cone (oralne, analne, falične)
  • psihodinamični tip (kontrafobične, projektivne, introjektivne)
  • moneto (besede, denar, deli telesa)
  • intezivnost (1. stopnje, 2. stopnje, 3. stopnje – najbolj življenjsko nevarne)
  • socialno okolje (družinske, razredne)
  • sorodnost iger (simetrične, komplementarne)

Uporablja se tudi klasificikacija na podlagi okolja, v katerem potekajo:

  • življenjske igre (Alkoholik, Brcni me …)
  • zakonske igre (Če ti ne bi bil takšen)
  • družabne igre (Če to ni strašno)
  • seksualne igre (Posilstvo)
  • igre iz podzemlja (Lopovi in policaji)
  • igre iz svetovalnice (Saj ti hočem samo pomagati)
  • dobre igre (Vesel, da lahko pomaga)

Možni načini analize iger

Igre lahko analiziramo na več načinov:

  • Formalna analiza, s pomočjo katere ugotavljamo prednosti iger:
    • notranje psihološke prednosti – kako igre prispevajo k notranji stabilnosti
    • zunanje psihološke prednosti – izogibanje anksioznim situacijam in intimnosti
    • notranje socialne prednosti – značilna fraza, uporabljena v igri v intimnem krogu
    • zunanje socialne prednosti – ključna fraza, uporabljena v manj intimnem krogu
    • biološke prednosti – vrsta stroukiranja, ki ga igra ponuja igralcem
    • eksistencialne prednosti – potrjevanje življenjskih pozicij
  • Analiza dobička:
    • kjer postane vedenje osebe za soigralce predvidljivo
    • vzdrževanje življenjski pozicij
    • potrjevanje in razvijanje skripta
    • vzdrževanje reketa
    • zagotavljanje strouka ali diskaunta
    • izogibanje človeški bližini
    • strukturiranje časa
  • Transakcijski diagram je analiza transakcij od začetka do konca, predvsem transakcij na psihološkem nivoju.
  • S simbiotičnim diagramom skušamo ugotoviti pozicijo igralcev glede na simbiotično razmerje (kdo uporablja S in O in kdo Ot).
  • v Karpmanovem trikotniku so prisotne tri vloge: Preganjalec, Reševalec in Žrtev. Vsak igralec lahko v isti igri zavzema več različnih vlog. Za posamezne vloge so značilne različne eksistencialne pozicije:
    • Reševalec. Zanj je značilna življenjska pozicija Jaz sem v redu – drugi niso v redu, kar pomeni, da se počuti superiornega glede na žrtev, ki potrebuje njegovo pomoč.
    • Žrtev z življenjsko pozicijo Jaz nisem v redu – drugi so v redu oziroma Jaz nisem v redu – drugi niso v redu. V tej vlogi sprejema le negativni strouk (npr. nič ne znaš narediti …).
    • Tudi Preganjalec ima življenjsko pozicijo Jaz sem v redu – drugi niso v redu, vendar se na psihološki ravni doživlja kot žrtev (npr. boste že videli, ko me več ne bo …).
  • Z G-formulo je Berne zajel ključne faze igre:
    V(aba) + S(labost) = O(dgovor) – O(brat) – Z(meda) – I (zplačilo).Z vabo pobudnik igre spodbuja transakcijo, slabost privabi soigralca, z odgovorom se vzpostavi transakcija. Z obratom igralec spremeni del referenčnega okvirja, nastopi zmeda, ko je eden ali oba igralca v konfuziji in na koncu izplačilo, kjer igralca potrdita svoja ne-ok stališča.

Družabne igre

Druženje in klepeti kot način strukturiranja časa, so lahko zabavni, dokler se med udeleženci ne začnejo pojavljati igre. Tipična igra, ki spada v kategorijo družabnih iger je:

Zakaj ti ne … – Da, ampak …

To je najpogosteje igrana igra na zabavah in srečanjih, vključno s psihoterapevtskimi skupinami. Bistvo igre je, da pobudnik predstavi problem, ostali pa začnejo nizati rešitve, na katere odgovarja z Da, ampak… in igra se lahko začne.

 

Podrobnejša analiza igre Zakaj ti ne … – Da, ampak …

  • Oseba A: Morala bi se začeti ukvarjati s športom, pa sploh ne vem, kateri šport je primeren zame.
  • Oseba B: Zakaj se ne vpišeš v kak športni klub?
  • Oseba A: Da, ampak najprej si moram kupiti športno opremo, pa ne vem, katera je kakovostna.
  • Oseba C: Zakaj ne pokličeš v športni klub in povprašaš njihovega svetovalca?
  • Oseba A: Da, ampak, saj mi ne bo znal pravilno svetovati po telefonu.

Dobiček igre predstavlja tišina, ki nastane, ko soigralcem zmanjka sprejemljivih rešitev.
Ko zmanjka rešitev pomeni, da je zmaga na strani pobudnika in njegov Otrok je začasno pomirjen. Na socialnem nivoju gre za transakcijo med Odrasli – Odrasli, na psihološkem nivoju pa med Staršem in Otrokom. Namen igre ni torej v sprejemanju predlogov, ampak v njihovi zavrnitvi.

S pomočjo formalne analize lahko ugotovimo prednosti igre:

  • notranje psihološke prednosti – samopomiritev
  • zunanje psihološke prednosti – izogibanje predaji
  • notranje socialne prednosti – Starševska vloga (Zakaj ti ne – Da, ampak)
  • zunanje socialne prednosti – Otrokova vloga (Zakaj ti ne – Da, ampak)
  • biološke prednosti – racionalna razprava
  • eksistencialne prednosti – vsi hočejo upravljati z menoj

 

Živeti brez iger?!

Kot avtonomna osebnost … Posameznik se rodi s stanjem avtonomije, kar pomeni da je sposoben zavestnosti, spontanosti in intimnosti . Z namernim ali nezavednim prenašanjem vedenjskih vzorcev staršev, otrok sčasoma izgublja stanje avtonomije. Preseganje in odmik od družine in učenja, ki ga je bil deležen od staršev, pomeni zaživeti življenje brez iger. Pri doseganju avtonomnosti mora vzpostaviti osebno in socialno kontrolo, tako da vse vrste vedenj (fantazije, umik, dejavnosti, razmišljanje, rituali …) postanejo njegov izbor. Gre za to, da doseže prijateljsko razvezo z lastnimi starši oz. Starševskimi vplivi, ne da bi prevladovali.

Darja Poljanec.