Moja izkušnja z depresijo, z anksioznostjo, s panično motnjo,
z nesrečno ljubeznijo, z zasvojenostjo ...

Anksioznost in panična motnja

Zgodovina moje tesnobe in anksioznosti sega še v osnovnošolsko obdobje. Spominjam se, da sem se velikokrat zbudila z nekim nedoločenim občutkom tesnobe. Včasih mi je uspelo ugotoviti, od kje izvira, večinoma pa sem čez dan na to pozabila.

Kasneje se je to precej umirilo do takrat, ko sem izvedela, da je moj oče neozdravljivo bolan. Takrat sem že imela svojo družino in majhnega otroka. Neprestane slabe novice, ki mi jih je o očetu prinašala mama, ali pa obiski doma, so me navdale z velikim strahom, tesnobo in občutkom nemoči.

Bolezen se je vlekla dobri dve leti, ko je oče naposled umrl. Spominjam se, da sem na eni strani takrat čutila olajšanje, na drugi pa veliko žalost. Vendar si nisem dovolila žalovati. Treba je bilo hoditi v službo, ki sem jo takrat dobila po dolgem času brezposelnosti, in poskrbeti za družino.

Po približno enem mesecu me je začelo boleti v predelu mehurja. Ker se težave niso umirile, sem s strahom pomislila, da je tudi z mano kaj narobe. Opravila sem nekaj pregledov, pa je bilo vse v redu.

Mehur je čudežno nehal boleti, jaz sem pa pozabila na vse skupaj. Kakšen mesec kasneje sem imela v službi zelo stresno obdobje. Ob prireditvi, ki sem jo morala organizirati, me je nenadoma začelo stiskati v prsih. Moja prva misel je bila, da je nekaj narobe z mojim srcem in od nekje se je priplazila zločesta misel: »Najbrž se pripravlja infarkt, saj ni čudno, ko tako stresno živim in se nepravilno hranim …«. Ves dan sem bila tesnobna, zvečer pa sem se odpravila spat v upanju, da tesnobe naslednji dan ne bo več. Zjutraj je bilo vse v najlepšem redu, takoj pa, ko sem pomislila na težave prejšnjega dne, se je tesnoba spet pojavila. In tako dan za dnem. Odšla sem k svoji zdravnici, ki mi je dala napotnico za kardiologa. Tu sem izvedela, da je z mojim srcem vse ok. In spet se je zgodilo podobno kot prej z mehurjem, vse je skrivnostno izginilo. Težav pa še zdaleč ni bilo konec.

Nenadoma sem se začela počutiti neznansko utrujeno, zaspano in brezvoljno. Bilo je tako nenavadno, da me je spet postalo strah, kaj se dogaja. Močan strah je prinesel prvi panični napad. Bilo smo na našem vikendu na Štajerskem, ko sem nenadoma začutila mravljince po rokah. Postalo mi je slabo, začelo me je tiščati v prsih in komaj sem dihala. Tresla sem se in zdelo se mi je, da ne čutim več rok. Bila sem prepričana, da gre za infarkt. Mož me je v nedeljo popoldne odpeljal na najbližjo prvo pomoč, kjer some takoj priključili na EKG. Ta je zaznal malo drugačen ritem srca, vendar so me pomirili, da je vse ok. Na poti domov so se napadi ponavljali na nekaj minut, zato sem ponovno pristala na urgenci. Tudi tam so mi zagotovili, da je vse v redu, jaz pa nisem več verjela. Začela sem raziskovati po internetu in prišla do informacije, da je moje stanje lahko podobno hipoglikemiji, nenadnemu padcu sladkorja v krvi. Spet k zdravniku, na preiskave … Ker so mi dejansko odkrili nekoliko nižji sladkor po tem, ko sem spila sladkorno raztopino, mi je zdravnica rekla, da moram v bolnico, ker gre lahko za tumor. Ta njen stavek je še dodatno porušil mojo že tako šibko psihično stabilnost. V bolnici sem ostala štiri dni, od tega sem bila tri dni na popolnem postu, medtem ko so merili moj sladkor. Počutila sem se grozno, od strahu in paničnih napadov cele noči nisem zatisnila oči. Sladkor pa je bil ves čas v mejah normale. Spomnim se, da me je neko jutro zdravnica na viziti prezirljivo pogledala in rekla: »Tale je pa za k psihiatru … ». Bila sem jezna, ampak še vedno prepričana, da je z mano nekaj resno narobe. Izvidi so bili dobri, jaz pa sem se počutila vedno slabše. Ostala sem doma na bolniški in si praktično nisem upala iz postelje. Najhujši je bil občutek vrtoglavice, omotice in strah, da bom omedlela.

Moj svet se je skrčil na posteljo in televizijo, vse skupaj je bilo kot v najhujših morastih sanjah. Pa še v postelji se mi je zdelo, da se kar nekam pogrezam in da me bo zmanjkalo … Tavala sem od specialista do specialista, dokler mi ni endokrinologinja priporočila svoje kolegice, psihiatrinje. Obupana sem poskusila še zadnjo možnost. Psihiatrinja je takoj vedela, kaj se dogaja. Ko mi je povedala, da so moji problemi psihični, sem tako rekoč v minuti skoraj ozdravela. Psihične probleme namreč nisem jemala kot nekaj resnega. Moj stavek je bil: »A samo psihično!?? Ah, potem mi pa nič ni …« In ta stavek me je tako rekoč rešil. Vstala sem iz postelje in se po dolgem času malo sprehodila okoli. Bilo je veliko olajšanje, ampak do popolne ozdravitve je bilo še daleč. K sreči mi psihiatrinja ni dala antidepresivov, temveč me je napotila na psihoterapijo, individualno in skupinsko. Tam sem izvedela, da je moja zahtevnost do sebe, hitrost, s katero sem pridno opravljala vse svoje dolžnosti in še več, ter strah pred boleznijo, ki sem ga prevzela od mame še kot otrok, sprožil v meni težave, ki so dobile psihiatrično diagnozo anksioznost z depresijo. Bilo je težko, na začetku sem imela probleme s tem, kako naj sedim na terapiji, tako omotična sem bila. Postopoma sem osvajala nove vzorce in se počutila vedno bolje. Obiskala sem tudi bioenergetika, ki mi je pomagal, da sem se telesno počutila močnejšo. Po dveh mesecih sem že delala v službi za poln delovni čas, po pol leta pa sem bila spet jaz, polna energije …

Ni me bilo več strah, sem pa bila hvaležna za izkušnjo, ki me je popeljala tudi na pot do pomembnih osebnostnih sprememb.

N.

Depresija in anksioznost

Moja izkušnja depresije je bila pravzaprav posledica naraščajoče anksioznosti in socialne fobije. Socialna fobija se mi je pojavila že v osnovni šoli in v veliki meri je bila povezana z nadlegovanjem starejših osnovnošolcev v različnih obdobjih osnovne šole.

Že v 1. razredu sem se srečal s tem, ko me je ustrahoval precej starejši fant. Takrat se je v mene naselil strah ... Čeprav sem doma povedal za to, nisem dobil nobene podpore, pomoči. Povedal sem, da bom hodil domov iz šole raje po neki drugi poti, da se mu poskušam izogniti. Oče je odvrnil: »Prav«." In s tem je bila zanj in za mamo stvar zaključena. Babica pa mi je celo poniževalno zabrusila, da sem reva. Tako da sem se tega, kar se mi je zgodilo, potem tudi sramoval. Sram me je bilo samega sebe. Najhujši pa je bil strah ... da bom znova kje naletel na tega fanta.

Vsakič, ko se je pouk bližal koncu in so se vsi veselili, sta mene bolj in bolj grabila strah in tesnoba. To se je dogajalo vsaj pol leta. Mislim, da se je takrat vame naselil ne samo velik strah, ampak nekam globoko tudi neizmerno sovraštvo do ljudi. Bil sem izdan in nemočno izpostavljen. Bilo je veliko ponižanje in še danes, ko se tega spominjam, čutim bes in sovraštvo.

Spominjam se, da se je, ko sem začel hoditi v 5. razred, pojavila v meni tesnoba. Namesto enega učitelja je bil naenkrat za vsak predmet drug (nekateri ne preveč prijazni in čudni), menjavali smo razrede, novi sošolci. Te spremembe so me navdajale s tesnobo in nezaupanjem. Učni uspeh mi je padel pri vseh predmetih in se ni več popravil, kvečjemu je še nazadoval.

Tekom odraščanja oz. mladosti sem veliko zmedenost in negativnih občutkov poleg odnosa mojih staršev do mene, doživljal tudi kot priča odnosa med njima, ki bi ga lahko opisal kot skrajno dovršen nesmisel, neujemanje in neprijateljstvo, kaj šele, da bi šlo za ljubezen.

Anksioznost in problem socialne fobije sta strmo začela naraščati v srednji šoli. Iz leta v leto je bilo huje ... Včasih oz. tudi vse pogosteje enostavno nisem šel k pouku, nisem zmogel. Nisem se dobro počutil, socialna fobija je naraščala, nisem znal sploh funkcionirati med ljudmi, poln sem bil občutkov sramu in neustreznosti, vse mi je bilo tako tuje, stresno. Imel pa sem eno veliko srečo, imel sem namreč najboljšo možno razredničarko, kar bi jih lahko imel. Bila je šolski primer človeškosti in razumevanja kljub temu, da ni vedela, kaj je narobe z mano. Nekoč je prisedla k meni in me vprašala, kaj je narobe, zakaj toliko izostajam od pouka. Pravzaprav ji nisem nič odgovoril, nisem vedel, kaj naj ji rečem. A je vseeno razumela, da ne morem, da imam težave. Če bi se držala šolskega pravilnika, bi bil že zdavnaj izključen iz šole zaradi neopravičenih ur.

Skoraj vse družabno življenje sem preživel pod vplivom alkohola, saj sem se samo tako počutil sproščeno v družbi. Začel sem tudi vse več kaditi travo. Anksioznost, socialna fobija in posledično nezadovoljstvo pa so se stopnjevali tudi po koncu šole. V alkohol sem se začel zatekati vse manj, ker sem se želel počutiti dobro in sproščeno brez tega, trava pa je ostala moj spremljevalec. Za razliko od alkohola me je nekako psihično zasvojila. Bila je moj način pobega od zavedanja moje realnosti v tem svetu, zato sem jo tudi najraje kadil sam.

Stanje se mi je slabšalo (socialna in generalizirana fobija) in dve ali tri leta po koncu srednje šole sem zapadel v hudo depresijo. Bil sem popolnoma na tleh. Za kakršnokoli službo sem se počutil nesposobnega, prav tako za normalno funkcioniranje med ljudmi. Samopodobo sem imel skrajno negativno. V prvi službi sta mi stres in tesnoba tako močno narastla, da sem po enem mesecu dal odpoved. Pa tudi vmes sem 7 dni manjkal. Spominjam se, ko sem se zjutraj peljal z avtobusom proti službi, poln tesnobe ..., enostavno nisem izstopil na postaji. Odvalil se mi je kamen od srca, takoj sem se počutil bolje. Potem sem več ur preživel v parku. Vedel sem, koliko očitkov bom deležen doma, ko bodo izvedeli, razumel me tako ni nihče, nihče ni vedel, kaj se dogaja v meni. Jaz pa sem vedel, da sem storil prav.

Spominjam se, da je bila težava že v tem, če sem moral v trgovino; tako hudo socialno fobijo sem imel. Iz dneva v dan sem se utapljal v mučnih občutkih depresije in anksioznosti, bal sem se vsakega naslednjega dne, ker sem vedel, kaj me čaka. Nobenega izhoda nisem videl, v mojih mislih je bila popolna tema. To najhujše obdobje je trajalo okrog pol leta, morda malo več.

Ven iz najhujše anksioznosti, iz depresije pa praktično v celoti, sem se prebil tako, da sem začel veliko kolesariti in uporabljati metodo s pisanjem in izgovorjavo afirmacij. Kolesaril sem res veliko. V določenih obdobjih praktično vsak dan po 50 km in več. Veliko sem tudi pisal o svojih občutkih in svojih razmišljanjih. To je bilo zame tisti čas zelo pomembno. Zelo mi je pomagalo, da sem izlil svoje notranje doživljanje na papir, popisal sem kar nekaj blokov. Zlasti sem opazil spremembo, ko sem dovolj dolgo in dosledno uporabljal afirmacije, saj sem pred tem velikokrat začel, a hitro obupal in podlegel negativnim občutkom v meni. Tudi kasneje sem še za dolga obdobja prenehal, a kadar sem dovolj dolgo vztrajal, je bil tudi rezultat. Pri delu z afirmacijami je najbolj pomembno, da izberemo takšne, ki nam najbolj odgovarjajo oz. ustrezajo našemu namenu, našim potrebam. Kar navadno pravzaprav pomeni, da so nasprotje naše realnosti in tega kar čutimo. Afirmacije, ki jih uporabljamo lahko kje zasledimo, denimo v kakšni knjigi in jih lahko preoblikujemo po svoje ali pa jih ustvarimo sami glede na naše potrebe. Izpostavil bi tudi uporabo vizualizacije, ki mi je zelo koristila. Vizualizacija je dokaj preprosta za izvajanje, dosežemo pa lahko izjemne rezultate. Je zelo uporabna denimo za premagovanje strahu pred določenimi situacijami, opravili. Kasneje mi je pri nadaljnem odpravljanju socialne fobije zelo pomagala terapevtska skupina, kjer sem naredil velik korak naprej. Sčasoma sem začel vse bolj sproščeno govoriti pred ljudmi. Napredek mi je prinesla tudi individualna psihoterapija, zlasti tako, da sem ugotovil kakšne stvari o sebi, ki se jih prej nisem zavedal, hkrati pa sem dobil tudi nov pogled na določene stvari, dogajanja v mojem življenju.

Dvakrat sem poizkusil tudi z antidepresivi. Dvoji različni, katere sem konzumiral po več mesecev, a nisem zaznal nobene spremembe, razen kakšnega stranskega učinka. Zato sem se odločil, da z antidepresivi ne bom več poizkušal, za kar menim, da je bila v mojem primeru pravilna odločitev.

Izpostavil bi še nekaj najpomembnejšega in nepogrešljivega pri osebnem napredovanju in sicer odločnost in vztrajnost. Še posebej zaradi nihanj in upiranju starih vzorcev, ki jih želimo nadomestiti z novimi. In zato, ker če je težav več oz. veliko, je to še večji pritisk, saj včasih ne veš, kje začeti, ko trpiš zaradi vrste težav. Ampak se da in resnično je treba vztrajati in se pobirati znova in znova ... in najti v sebi odločnost. Tudi poraze in padce si moramo dovoliti in se imeti radi v vseh okoliščinah.

Danes, po mnogih letih, sem še vedno na poti. Veliko je že za mano in veliko še pred mano. Osebnostna rast in napredovanje se nikoli ne nehata.

A.

Nesrečna zaljubljenost, obsedenost ...

Zgornji naslov zame predstavlja 15 let in znotraj le - teh, dolga in mučna obdobja velikih bolečin, tesnob, samomorilnih misli, obupa, nemoči in hkrati še toliko več pokajene trave. Spominjam se, da sem že takoj v 5. razredu osnovne šole, ko sem se prvič zaljubil, vse skupaj doživljal zelo intenzivno - zagotovo drugače od ostalih vrstnikov, a se takrat tega še nisem zavedal. Naj samo omenim, da sem prvič v življenju imel samomorilne misli v 6. razredu OŠ, kajpak zaradi nesrečne zaljubljenosti. Zanimivo se mi je spominjati, ko smo imeli za domače branje med drugim tudi knjigo Trpljenje mladega Wertherja (J. W. Goethe). Ob opisanih mučnih čustvih Wertherja je bilo enako kot bi pisatelj opisoval moja čustva. Vsako napisano podrobnost sem čutil tudi jaz. Sošolcem pa se knjiga ni zdela nič posebnega in jim ni bila zanimiva. Škoda, da ni bilo tudi zame tako. Z nasmehom se danes spominjam izjave učiteljice slovenščine iz tistega časa. Rekla je, da se ji zdi ta ljubezen v naših letih najlepša, saj potem kasneje gre že vse tako zares. Moram reči, da tega nisem ravno razumel takrat, saj je bila zame to še kako resna zadeva.

Dolgo časa sem mislil, da je vse kar doživljam običajno in da se drugim gotovo enako dogaja. V srednji šoli pa sem začel ugotavljati, da drugi nimajo takih problemov kot jaz, četudi jim je kdo všeč. Pravzaprav me je ravno to presenetilo, da tudi če je komu nekdo všeč, se ne zaljubi kar tako. Počasi mi je postalo jasno, da nekaj ni čisto v redu z mano. Čustva pa so veselo divjala naprej, nobenega nadzora nisem imel nad tem in nikoli nisem dobil praktično ničesar, razen z dvema je bilo nekaj malega. Vedno sem se zaljubil nesrečno, potem sem bil žalosten, zagrenjen, po možnosti se mi je še mešalo od ljubosumja, kar je bilo na koncu že pravilo. S prehoda na srednjo šolo so se stvari še poslabšale in potem kasneje je šlo še na slabše. Na koncu sem popolnoma izgubil sposobnost prebolevanja zaljubljenosti in sem recimo eno leto travmiral zaradi ene punce (s katero nisem bil niti v zvezi) brez da bi se mi stanje minimalno izboljšalo, potem pa sem se zaljubil v neko drugo, ki sem jo spoznal. Kakšen teden ali nekaj dni evforije, upanja, potem pa spet trpljenje. In celo tako je bilo, da ko sem spoznal novo dekle in sem točno vedel kaj se dogaja v meni in kaj se lahko zopet zgodi, mi to ni cisto nič pomagalo. Vedel sem, da moram stvar brzdati, da me spet ne odnese predaleč ... pa me je kar samodejno odpeljalo daleč predaleč. Tako se je zdelo in tudi bilo je tako. Lahko sem samo opazoval kako sem bil kar naenkrat do konca notri, ne da bi se spomnil kakšnega začetka. Ampak nabit s čustvi, z evforijo sem neizmerno užival, fantaziral sto na uro. Fantazije so bile del mene, velik del mojega življenja. Vse se je zgodilo samo v mojih fantazijah. In prišel je čas, vedno znova, ko je ta fantazijski balonček počil.

Doživljal sem vse mogoče in nemogoče občutke. Ljubosumje mi je nekoč sprožilo občutek bičanja z ognjenim bičem, čutil sem tudi kako mi rezilo meča prebada glavo. Nekoč se mi je za kratek čas malo zmešalo - v mislih začel govoriti popolnoma nesmiselne in nepovezane stavke, besede in besedne zveze. Ena izmed stvari, ki me je ubijala poleg čustev, je bila ta, da sem se s temi dekleti pogovarjal v mislih. To se mi je sprožalo avtomatično in nikakor nisem mogel prenehati ... še preden sem se spet zavedal, je že minilo novih 10, 15 minut pogovorov. Nobenega nadzora nisem imel pa če sem se še tako trudil. V prisotnosti teh deklet se mi je dogajalo, da sem bil popolnoma v stresu. Včasih pod vplivom temnih, zagrenjenih čustev, govorit praktično nisem mogel, psihično sem bil paraliziran, čutil sem fizično slabost, šibkost, zdelo se mi je, da bom padel, če me kdo samo s prstom dregne. Sicer sem poleg fantaziranja izvajal tudi vse mogoče analize situacije, možnih scenarijev itd. in to ponavljal v nedogled. Potem sem jokal, travmiral pa preklinjal in norel od bolečine in jeze ... Bilo je čisto noro! Poleg tega pa sem seveda imel še čez glavo problemov z anksioznostjo.

Prav zanimivo mi je prebrati kakšen del mojih zapiskov, več blokov sem popisal in velik del je seveda povezan s tem cirkusom. Ja, cirkus se mi je vedno zdela posrečena beseda. To norijo v moji glavi sem hudomušno imenoval CIRKUS MAXIMUS.
Tole pa je delček mojih zapiskov misli, razmišljanja ...

Pa vendar sem se ob vsem tem dogajanju, vseeno naprezal in vlagal v reševanje mojih problemov kolikor sem zmogel. Ko sem padel, sem padel in trpel in počel te stvari ..., ampak vedno znova sem se začel nazaj boriti za spremembe, ki sem jih v resnici hotel in ki sem si jih tako želel. To zajema kolesarjenje, pisanje, afirmacije o čemer sem pisal tudi v prvi izpovedi. To sem počel kolikor sem mogel in kolikor je šlo. To mi je dajalo upanje, to mi je dajalo tudi olajšanje in boljše počutje, nekako sem sam pri sebi vedel, da je to prava pot zame, ko sem se srečal s tem. Prva knjiga pred 10 ali 11 leti je bila Zbogom, sramežljivost od Jean Ann Stevens-a. Tu sem prvič slišal za afirmacije, ampak preden sem jih začel recimo temu bolj konkretno uporabljati oz. izgovarjati, je minilo še dosti časa, saj sem bil zelo nejeveren in tudi zelo težko mi je bilo, sram me je bilo pred samim sabo pri delu z njimi. Anksioznost se mi je še večala po svoje, seveda zdaj vem, da je bilo to čisto normalno v tem procesu. In potem cez kakšno leto druga knjiga - Življenje je tvoje od Louise L. Hay, kjer sem spet naletel na afirmacije. To knjigo sem kar požiral, saj sem, v svoji sicer popolni psihični raztreščenosti in anksioznosti čutil, da govori o nečem, kar je sicer verjetno zelo neobičajna miselnost, ampak ima smisel in je zame pomembno in mi lahko verjetno tudi pomaga. To so bili moji prvi občutki. In potem se je začel dolgotrajen, težak niz vedno novih poizkusov dela z afirmacijami in vztrajanja pri tem. Danes vem, da bi bilo bolje, če bi takoj začel s pisanjem, saj je lažje za začetek, ampak tudi to ni bilo lahko. Globoko zasidrani negativni vzorci in iz njih izvirajoči občutki so me spravljali v obup. Ampak, ko sem enkrat vendarle dovolj dolgo vztrajal, sem začutil, da se je v meni nekaj spremenilo, občutki so postali lažji in imelo je povezavo z vsebino afirmacij.

Pot od takrat pa ni šla strmo navzgor, kot bi bilo morda pričakovati, ampak sem še vedno zašel v dolga obdobja bežanja. Stara navada je vendarle železna srajca, problemov (starih vzorcev) pa je bilo čez glavo in nihanja so prisotna tudi zdaj. In kot pravim, vseeno sem se vedno znova vračal k delu na sebi.

Tako je še danes, ko mi je mnogo bolje, kot takrat, čeprav še nisem na cilju in še vedno zapadem v precej negativna stanja. Pa vendar se premikam in stopam korak za korakom ...

A.

Zasvojenost s travo

Velik del mojega življenja se je odvijal pod vplivom zasvojenosti s travo, oz. je šlo za beg iz življenja, kjer nisem bil uspešen, nesrečen in anksiozen pa zelo. Travo sem začel kaditi v 1. letniku srednje šole, v 2. letniku pa že precej redno oz. kar kolikor je bilo mogoče. V družabnem življenju sem konzumiral veliko alkohola in še več bi ga, če bi bilo možno. Ampak vedno je pri meni obstajala razlika med travo in alkoholom. Z alkoholom nikoli nisem bil zasvojen, s travo pa vsekakor. Brez problema sem imel doma kakšno zalogo alkohola pa me nič ni mikalo, da bi kar tako pil. Če pa sem imel travo, se nisem mogel upreti, nikoli. Kolikor sem je imel, toliko sem je pokadil. Na začetku sem jo kadil v družbi pa tudi sam, kasneje pa sem jo vse raje kadil sam. V celoti gledano sem jo daleč največ pokadil sam. In še ena zanimivost je tu;  pod vplivom trave sem potem včasih poslušal glasbo, gledal filme, ampak največ pa sem igral video igre. Tudi cele dneve. Bila je popolna kombinacija, da sem pobegnil daleč stran od siceršnjega življenja, ki mi je povzročalo same težave, bolečino in neuspehe. Igrice sem tudi sicer rad igral, ampak pod vplivom trave pa sem se veliko bolj zlil s tistim svetom, veliko globje me je potegnilo, bolj intenzivno in živahno sem doživljal vse skupaj. In točno to sem tudi potreboval za popoln beg daleč stran. Najmanj, kar sem takrat potreboval je bilo to, da me nekdo pri tem moti.

Dolga leta sem to počel, dolgo je to bil moj spremljevalec, moj azil, moja obramba. Sicer pa sem travo kadil tudi, če se mi ni dalo igrati igric. Pomembno je bilo samo to, da sem kadil, da se nekaj dogaja. Imel sem kot nekakšen gnev v sebi, ki se mu nisem mogel upreti, čeprav sem se vedno bolj zavedal, da mi občutek zadetosti večinoma ne odgovarja. Pomemben je bil tudi sam ritual kajenja, tistih pet minut je imelo svoj čar. Seveda pa pet minut hitro mine in potem včasih sploh nisem vedel zakaj sem šel kadit, kaj naj počnem z občutkom zadetosti. Zanimivo mi je bilo primerjat občutke in misli pred in po kajenju trave. Preden sem šel kadit sem včasih premišljeval, če morda raje ne bi in če imam res kakšno potrebo po tem. Vedno znova sem ugotovil, da mi ni bilo v redu ne prej in dostikrat tudi kasneje, razen, če sem potem nekaj počel, da sem se zamotil. Preden sem šel kadit namreč tako ali tako nisem vedel kaj početi s seboj in v življenju, nič ni imelo ne pomena, ne smisla in seveda se ni nič dogajalo. Če pa sem kadil se je vsaj nekaj zgodilo oz. je postalo drugače.

Čeprav so obstajale stvari, ki so me sicer zelo zanimale, to ni bilo dovolj, ker sem bil jaz sam preveč izgubljen. Dogajalo se mi je, da sem imel pod vplivom trave več zanimanja za kakšne stvari, ampak mi to ni prav nič pomagalo na dolgi rok. Vedno znova sem se vrtel v istem krogu, ki pa se je tekom let začel spreminjati. Ko nisem imel trave sem razmišljal, da jo bom kupil in ko sem jo imel, sem večinoma potem igral video igre in je bilo v redu. Potem pa sem postajal s tem vedno bolj nezadovoljen, jasno mi je bilo, da to nima nobene zveze s tem kar si v resnici želim in da ne želim tako nadaljevati. In potem sem si navadno zelo prizadeval, da hitro pokadim vse kar imam, da bom potem lahko nehal. Ampak, ko sem vse pokadil, sem kmalu, najraje še isti dan, ponovno spet nabavil. Imel sem tudi obdobja, ko sem prenehal kaditi. Včasih teden, včasih dva, včasih več mesecev, bilo je tudi eno celo leto, ko nisem kadil, a sem naposled znova začel. Kar pogost razlog za kajenje pri meni je bila tudi nesrečna zaljubljenost in mučni občutki, ki so me ob tem prevevali. Psihičnih udarcev, razočaranj, frustracij je bilo tako na pretek in čim hitreje je bilo treba dobiti travo. Včasih je pomagalo, včasih ne. In kadar mi niti to ni pomagalo, je bilo zares grozno.

Ko je šlo za prekinjanje te zasvojenosti, nisem vedel kako naj to spremenim in sem jemal vse skupaj kot del moje osebnostne problematike, torej v povezavi z ostalimi problemi, ki sem jih imel. Ker me je ves čas preganjala krivda zaradi tega, ker ne morem prenehati, sem se odločil, da si bom prizadeval to početi brez krivde in se kljub temu imeti rad. Na ta način sem zmanjšal pritisk nase in vedno precej hitreje zaključil obdobje kajenja trave in obdobij, ko sem kadil je bilo vse manj. Seveda je to samo en vidik tega problema, ampak ugotovil sem, da je kot prvo zelo pomembno, da se ne grajam, temveč se sprejemam takšen kot sem, prav s temi napakami, ki jih želim odpraviti. Sprejemanje samega sebe je lahko precejšen izziv, še posebej, če smo navajeni biti kritični in osredotočeni na iskanje napak pri sebi. Sprejemanje samega sebe tudi v takšnih situacijah je zelo pomembno.

A.