Nekaj let nazaj, bila sem še na faksu, sem bila poleg študija zaposlena v kozmetičnem salonu. Nekega dne je na masažo prišel šarmanten moški, kakšnih 10 let starejši od mene. Takoj sva se ujela v zanimiv pogovor in prvič se mi je zgodilo, da je urica masaže prehitro minila. Kmalu je prišel ponovno, povedal, da tudi sam odpira nov salon in me povabil na večerjo v drago restavracijo. Za skromno študentko, kot sem bila takrat, je bilo vabilo privlačno, zato sem pristala. Pričakal me je z vrtnico, se ves čas zanimal zame, mi dajal komplimente in mi ponudil, da bi delala pri njem, v novem salonu, ki ga bo odprl. Ponudil mi je tudi redno zaposlitev in vodenje tega salona. Vse to se mi je takrat zdelo kot v sanjah, in tudi on je postajal vse bolj čaroben zame. Globok glas, njegova roka na moji, zanimanje zame… do konca večera sem že plavala v oblačku zaljubljenosti, žal je šlo za nesrečno zaljubljenost.  Povedal mi je, da je poročen in ima otroke, pa tudi jaz sem bila takrat v šest letni zvezi s fantom, ampak kot da bi vsa ta dejstva šla kar mimo mene. Kmalu sem dala odpoved in začela sva iskati prostor za nov salon ter opremo zanj. Vse več sva se družila in vedno bolj sem bila zaljubljena. Zvezo s fantom sem končala, bilo mi je vseeno. Kmalu zatem me je povabil za nekaj dni v zdravilišče. Razvajal me je kot princesko, še zdaj se spominjam večerje in ciganskih violin, ki jih je naročil samo zame. Podaril mi je zlato zapestnico s svojim imenom, zvečer sva se sprehajala po prekmurskih ravnicah.  Globoko v sebi sem vedela, da stvar nima prihodnosti, ampak nisem bila sposobna razmerja končati. Težko je bilo, ko se je zvečer vračal domov k ženi in otrokom. Enkrat sem bila celo povabljena k njemu na neko praznovanje. Ko sem ga videla ob ženi in sinu, je bilo vse tako nerealno, kot da ne gledam njega. V šoku sem prišla domov in se zjokala. Vedela sem, da moram proč od njega, pa sva bila povezana še poslovno. Dobro sem zaslužila, delala sem, kolikor sem hotela, omogočil mi je izobraževanje. Moj študij je medtem stal na mrtvi točki. Sčasoma je odnos postal tako naporen, da sem izgubila voljo do dela in česarkoli. Pogrešala sem bivšega fanta in hrepenela po resni zvezi, ki bi me izpolnjevala. Poiskala sem pomoč psihoterapevtke. Potrebovala sem pol leta, da sem se zavedala, da v odnosu dobivam samo drobtinice in da si zaslužim človeka, ki me bo imel tako rad, da bo pripravljen biti z mano ves čas, ne samo nekaj ur na teden. Moja samopodoba je postajala vedno boljša, samozavest pa večja.  Odločila sem se, da prekinem z razmerjem in delom v njegovem salonu, poiščem novo delo ter končam študij. Bilo je težko in veliko solz in samopremagovanja je bilo potrebnih, da sem to res naredila, vendar sem in sem ponosna nase. Pol leta zatem sem spoznala človeka, s katerim sem si kasneje ustvarila družino.

L.