Rada bi vam predstavila tudi mojo življensko zgodbo in stiske s katerimi se spopadam,odkar pomnim. Torej, že kot otrok sem imela težave z nespečnostjo. Pravzaprav je bila nespečnost bolj posledica mojega fanatičnega branja knjig. Knjige sem "požirala". Že takrat so se pri meni kazali moteči elementi v mojem obnašanju. Npr., branje knjig ni bilo le branje knjig, branje je bila obsesija. Knjige nisem mogla odložiti, dokler je nisem prebrala do konca. Tako sem dolgo v noč, skrita pod odejo z baterijo v roki brala knjige namesto da bi spala. Starša sta to hitro odkrila saj niti nisem mogla skriti podočnjakov od neprespanosti. Odpeljala sta me k šolski psihologinji,ki ju je potolažila, da gre le za obdobje in da bo minilo.Res je minilo. A so se zato v puberteti začele druge težave. Prej tiha, vase povlečena deklica, ki je najraje na svetu brala knjige in se igrala sama, le s kamenčki in rožicami, kljub gori plastičnih punčk in drugih kupljenih igrač, ki sta mi jih starša kupovala, je postajala upornica brez razloga. S kamenčki sem gradila gradove. Iz rož sem ustvarjala princeske in kraljeviče. Pri tem sem bila nadvse kreativna, npr. glavico odcvetelega maka sem uporabila za glavo, beli slak sem uporabila kot obleko, na katero sem nataknila glavico maka in že je bila kraljična narejena. Takih iznajdb je bilo kar nekaj a jih tu ne bom opisovala saj bi lahko popisala par strani.
Torej, puberteta je bila res velika prelomnica. Skoraj čez noč sem postala družabna. Nadvse sem si želela potrditve družbe in sem jo tudi brez težav dobila. Postala sem center vsake zabave, pobudnica vsakršnih neumnosti. V 1.letniku srednje šole sem bila celo izglasovana za predsednico razreda a sem bila funkcije razrešena s strani učiteljev saj sem bila nadvse divja. Ko zdaj pogledam nazaj,vidim mlado dekle, ki namesto da bi izkoristila svojo inteligenco ter po srednji šoli dokončala faks, kjer sem dobivala skoraj same devetke in desetke, sem vse skupaj opustila.
Naj se še za kratek trenutek ustavim pri srednji šoli. Da, bila sem popularna, zaljubljena, starši so mi vedno nudili vse, kar je bilo v njihovi moči. Nismo bili bogati, nikakor ne a tudi revni ne. V tistem obdobju se nisem razumela ne z mamo, ne z očetom oz. nisem se hotela razumeti z njima saj sem bila upornica. Šele sedaj se zavedam koliko hudega sta morala prestati zaradi mene. Meni pa je bilo takrat popolnoma vseeno za vse. Vse se mi je zdelo brez smisla. Moj moto je bil:"Live fast and die young." Veliko sem se ukvarjala z vprašanjem smisla bivanja. Čemu smo tu? Kam gremo? Kaj sploh počnemo,neumne ovce? Smrt sem videla kot odrešitev. Veliko sem razmišljala tudi o samomoru.
Tedaj pa so prišla zloglasna 90.leta, razpad Jugoslavije (ki je mojo družino močno prizadel saj prihajam iz mešanega zakona, verne matere Hrvatice iz katoliške družine in očeta Bosanca pravoslavne vere, ki pa ni bil nikoli prav goreč vernik, pri nas doma nacionalizma nismo poznali zato je bila vojna res hud udarec-vsi smo izgubili domovino, ki smo jo imeli radi) nacionalizem na vsakem koraku. Moj oče je moral požreti marsikatero grenko. Najhuje je bilo, ko je po 30 letih ostal brez dela.
V tem obdobju, obdobju Jugoslovanske vojne, se mi je samomor zdel še bolj izvedljiv a sem ,na srečo, spoznala družbo, ki se ga je zadevala z vsem kar jim je prišlo pod roke:kadili smo marihuano, občasno vzeli kak LSD, kokain in heroin sta bila prav tako del našega vsakdana. Medtem, ko so avioni preletavali Slovenijo in so ljudje bežali v zaklonišča, je naša nihilistična druščina posedala v centru mesta tistega lepega poletja 1991 leta. Najprej sem le kadila marihuano,nato sem kdaj pa kdaj vzela LSD, poskusila sem kokain a mi ni bil všeč saj sem bila že po naravi vse preveč "naspidirana". Heroina sem se izogibala a me je premagala "firbčnost". Spomnim se, da česa takega nisem čutila še nikoli. Ne želim delati reklamo za heroin a vendar želim biti odkrita - na heroinu sem se počutila skoraj breztelesno. Moje večno neudobno telo je postalo nadvse udobno. Nič več se me ni moglo dotakniti, me prizadeti. Bila sem samo jaz. Samozadostna. Skoraj blažena. V tiatem obdobju mi je heroin verjetno rešil življenje pa če se to sliši še tako absurdno a s heroinom so boleče stvari postale znosne. Še posebej na začetku, ko sem, tako kot vsak, ki vzame heroin, bila prepričana, da jaz pa zagotovo ne bom postala odvisna, da ga bom jemala na pameten način, ravno toliko, da bom lažje shajala v tem krutem,hladnem, kaotičnem svetu kjer brat ubija brata.
In res mi je več kot dve leti uspevalo, da se heroina nisem fizično "navlekla". V tem času je bila Slovenija preplavljena z begunci. Vojna v Bosni in na Hrvaškem se je razmahnila do neslutenih razsežnosti. V naše dvosobno stanovanje smo povabili družino očetovega dobrega prijatelja iz Sarajeva, tako da smo skoraj dve leti delili stanovanje z dvema odraščajočoma fantoma in njuno mamo. Očetov kolega je ostal v Sarajevu, ker je želel čuvati stanovanje. Na koncu je poleg stanovanja skorajda izgubil tudi razum. Naša družina je bila šikanirana z vseh strani. Očetu so očitali ženo Hrvatico ter pomoč muslimanski družini. Mami pa so očitali,da ima moža pravoslavca. Kam sva sodila jaz in moj brat, ni nihče nikoli komentiral.
Vojna me je prizadela do te mere, da sem opustila študij novinarstva ter začela študirati na takrat še Višji šoli za socialno delo. Z veliko podporo faksa in profesorjev, mentorjev, sošolk in sošolcev sem se posvetila pomoči beguncem v Sloveniji. Organizirala sem celo vrsto dejavnosti, zbiralnih akcij, okroglih miz, odmevnih mirovnih shodov, Balkan žurov za vse,mlade in stare, Slovence in begunce, da bi se sprostili ob glasbi in vsaj za par ur pozabili na kruto realnost. Res sem bila uspešna. Česarkoli sem se lotila, sem izpeljala profesionalno. Nihče, razen mojega fanta,pa ni vedel da sem v tem času postalaže pravi odvisnik od heroina.
Tu se začne druga zgodba, ki jo bom mogoče kdaj v prihodnosti zapisala.
Zdaj bi rada delila z vami izkušnje pri boju z depresijo. Leta 2006 sem se končno pridružila programu na Metelkovi,kjer še dandanes prejemam svojo dozo metadona. S psihiatrom na Metelkovi sva ugotovila, da je moja odvisnost zagotovo posledica globlje depresije. Predpisal mi je antidepresiv s pomirjevalnim učinkom Mirzaten, ki mi je zelo pomagal. Že po dve tednih jemanja Mirzatena sem se končno začela zbujati brez cmoka v grlu. Dnevi niso bili več tako sivi in noči niso bile več polne nočnih mor.
Leta 2010 pa so se mi ponovno zatresla tla pod nogami in to brez kakršnegakoli očitnega razloga. Življenje sem si precej uredila. Starša sta mi v veliko podporo, še posebno mati. Tudi partner s katerim sva se spoznala leta 2000, me je sprejel kljub prvotnemu šoku ob moji preteklosti. Ni bilo videti, da bi mi bilo kaj hudega. V meni pa je kar vrelo. Noči so bile spet polne nočnih mor, dnevi naporni. Včasih sem se počutila tako utesnjeno, da sem ure in ure jokala in to ni bil jok parih solzic, ne, to je bil krčevit jok, ki mu nisem vedela vzroka kaj šele, da bi ga znala ustaviti. Svet se mi je podiral. Takrat sem obdobje dobrih treh mesecev preživela s pogovori pri psihiatru dvakrat na teden in ob povišanju doze Mirzatena. In sem nekako zvozila.
Par mesecev nazaj pa me je zopet udarilo z vso silo. Nespečnost, celo strah pred spanjem saj so me v spanju čakale nevzdržne nočne more. Obrazne mišice so mi trzale povsem nenadzorovano. Roke so se mi tresle, kot bi bila alkoholik. Nekaj časa sem se izogibala srečanja z mamo saj sem upala, da bo kmalu minilo. Nisem želela,da bi jo poleg vseh skrbi, ki jo tarejo, skrbelo še zame. A nisem se mogla izogibati v nedogled in ko me je mati videla, je takoj vedela, da nisem v redu. Prosila me je naj grem k zdravniku. In res sem odšla. Moj splošni zdravnik, Dr, Lokar se je zelo zavzel zame in me nemudoma poslal na polikliniko na urgentni razgovor k psihiatru še isti dan. A s poloklinike so me napotili nazaj na Metelkovo, ker kot odvisnik pač pašem tja. Kot sem že omenila, mi je psihiater na Metelkovi že pomagal. Upala sem, da bo tudi zokrat tako čeprav sem čutila, da so moje težave tokrat malo večje in da bi potrebovala nekoga, ki nima 30 pacientov na dan. Žal se je iskazalo da so bile moje slutnje upravičene.
Najprej mi je moj splošni zdravnik predpisal Ciprexa(upam, da sem pravilno zapisala), antipsihotike za katere sem vedela, da mi ne bodo pomagale, ker sem pred leti vzela le četrtinko Seroquela, posledice so bile skrajnoneprijetne-otrdel jezik, vrtoglavica, nabiranje sline v ustih,ipd. Rekla sem si, da antipsihotikov ne bom nikoli več vzela. A se nisaem upala zoperstaviti doktorju. Zgodilo se mi je podobno, le v manjši obliki. Nato je sledil Eglonyl, ki mi je pomagal zaspati za eno ali dve noči, zatem pa ni bilo nikakršnega učinka več. Nespeče noči in tesnobni dnevi so se nadaljevali. Nato mi je psihiater na Metelkovi,Dr. Kajin predpisal Cymbalto. Po pet dnevnem jemanju Cymbalte pa sem začela doživljati hude krče v nogah in vratu. Meča so me prav bolela, tako močni krči so bili. In ko sem na Googlu poiskala Cymbalto sem ugotovila, da je ta antidepresiv na tržišču šele slabo leto. Mnogi uporabniki pa so ugotovili podobno kot jaz, da jim ni bila v pomoč temveč so se jim po jemanju teh tablet roke še bolj tresle, telo je postalo še bolj nemirno, spolna sla je večini izpuhtela, ipd.
Na mojem zadnjem obisku pri psihiatru mi je ponovno predpisal antiepileptike, ki se lahko uporabljajo tudi za uravnavanje razpoloženja pri bipolarni motnji - Depakine. Kljub grozi, da so mi v teh treh mesecih predpisali že peto vrsto tablet, sem poskusila tudi te in se počutila kot poskusni zajec. Žal mi tudi te tablete povzročajo več preglavic, kot koristi (diareja, slabost, šibke mišice,...)
Ne bi se rada zamerila zdravnikom zaradi zavračanja tablet, ne želim pa jemati nekaj, kar mi še bolj škodi. Enostavno ne razumem zakaj mi ne predpišejo najbolj enostavno pomirjevalo, npr. Helex, Apaurin, Xanax, Lexaurin za katere vem, da mi v tistih kritičnih trenutkih, ko se mi nabira vse večji cmok v grlu, ko se mi telo in roke tako tresejo, da s težavo dvignem skodelico čaja z mize, ko v sebi čutim tako močan nemir, da bi najraje kričala na ves glas, ko se v meni nabira histerija in se bojim same sebe , ...takrat so mi bila ta pomirjevala vedno v veliko pomoč. Vem, da med zdravniki prevladuje mnenje, da se odvisnikom ne sme predpisovati pomirjeval, ker smo nagnjeni k odvisnosti in vendar se mi zdi to čisti absurd saj so tudi antidepresivi, antiepileptiki in antipsihotiki ravno tako zasvojljivi.
Glede na moje izkušnje vidim, da si bom morala pomagati sama. Uspela sem se dogovoriti s svojim psihiatrom, da ni je predpisal močnejše Mirzatene (prej sem jemala 30mg, zdaj jemljem 45mg) saj so to edini antidepresivi, ki mi resnično pomagajo in to brez stranskih učinkov. A ker jih jemljem že šesto leto, verjetno niso imeli več tolikšnega učinka. Seveda, tudi okoliščine v katerih se trenutno nahajam, so v veliki meri krivi za tesnobnost, nespečnost in nočne more. Moja draga mati je doživela najprej možgansko kap, nato pa je bila še tik pred srčno kapjo. To me je povsem iztirilo. Tudi finančno stanje ni rožnato, kljub večnemu garanju skoraj polovica strank ne plačuje naših uslug redno, nekateri pa jih sploh ne. Da,vse to je krivo za mojo hudo depresijo. In kot odvisnik pravzaprav še težje prenašam tako hude dogodke, zato mi res ni jasno, da bi vsak drug nemudoma dobil ustrezna pomirjevala, meni pa predpisujejo tablete, ki v veliki meri sploh ne ustrezajo mojim težavam.
Želim si,da bi se to nekoč spremenilo in bi zdravniki ugotovili,da smo tudi odvisniki ljudje, ki v stiski potrebujemo pomirjevala,tako kot vsi ostali in da je pravzaprav nehumano puščati človeka v stiski, če veš s čim bi mu lahko zagotovo pomagal a mu ne, le zato ker je nagnjen k odvisnosti.Če vprašate mene, je dandanes več kot polovica človeštva že odvisno od česarkoli že,ostali so pa nagnjeni k odvisnosti česarkoli že.
Kako vi gledate na to? Prav rada bi dobila kak odgovor, odziv, razlago zakaj odvisnik na metadonski terapiji ne dobi pomirjevala čeprav je vidno na robu živčnega zloma? Kot sem že rekla, sama menim, da je to povsem nehumano.
