Pozdravljeni.
Imam mogoče ne tako velik, ampak zame ogromen problem...
Sem ena tistih bolj pridnih deklet. Stara 20 let, uspešna na zdravstveni fakulteti, imam veliko prijateljev, sem več kot leto dni s fantom, ki me ima res rad, nimam težav s financami, niti z zdravjem, imam pa težave doma, natančneje z očetom in mamo.
V Ljubljani imam stanovanje in tam preživim čez teden. Vse mi plačujejo starši, zato se še toliko bolj trudim, da izpite delam sproti, da ne zapravljam v tri dni, ne hodim veliko ven, ipd. V Ljubljani komaj čakam, da pridem domov, ker se tam ne počutim dobro, vse kar počnem je le to da se učim, hodim na vaje in pogrešam dom.
Ko pa pridem v petek domov... še nikdar nisem dobila ene lepe besede, ampak vprašanje kdaj grem nazaj. Vseeno jim je, da sem naredila izpit, moti jih, da pride fant k meni, večrat mi rečejo naj grem nazaj od kjer sem prišla, ker nimajo od mene nobene koristi. Mama je tista, ki me skozi napada, oče je tiho. Vprašala sem jih že, da kaj je narobe in sem dobila odgovor, da to da nič ne naredim, češ, da sem cel teden v Ljubljani, ko pa pridem domov nič ne naredim po hiši. In potem se ne pogovarjamo cel teden. Ker se noče več pogovarjati z mano. Ne morem ji priti do živega.
In kar me tudi muči...kadar želim kam med vikendom, s fantom ali z družbo... jah, cel teden me ni bilo doma, zdaj pa grem?! V redu, bom doma.
Mogoče res ne začnem pomivat po tleh v petek zvečer, ko pridem domov, in v soboto zjutraj ne vstanem ob 7h. Se pa res potrudim da bi bila kdaj pohvaljena, ker sem naredila to ali ono... ampak, tega še nikdar nisem slišala. Včasih pa ulovim na uho, če imamo obiske, da se starši pohvalijo, da sem pridna na faksu in da niso/nimajo nobenih težav z mano.
Imam mlajšo sestro, ki se šola doma, na katero postajam ljubosumna, ker je ona čisto drugačna od mene, v šoli ji ne gre, doma samo spi in sedi pred računalnikom, pa jo obravnavajo povsem drugače.
Res mi je hudo, ker to traja od kar sem na faksu. In sem oseba, ki si veliko stvari žene k srcu. Vem, da sem preobčutljiva, ampak, takšna sem. Ni vedno tako hudo, se tudi smejemo še kdaj skupaj, ampak vedno bolj poredko.
In po vsem tem pridem do tega, da razmišljam katero žilo in s čim naj si jo prerežem, da bom končala ta jok. Smejat se sploh ne znam več. Napisala sem že veliko poslovilnih pisem, ampak vedno se prepričam, da ni vredno, da moram samo še malo potrpeti, da bo bolje...
Mislim, da veliko mojih prijateljev opazi, da sem se spremenila in me vprašajo kaj je narobe, jaz pa jim le rečem, da pač imam ta faks, in da se moram veliko truditi in da bo bolje.... kako bo bolje?!
Vse to nosim v sebi, še fant ne ve nič, le to da je moja mama pač bolj stroga, sicer pa on z mojimi starši nima večjih težav.
Uf.... najhuje je, da se mi fizično odraža ta tesnoba. Tišči me v prsih, stalno imam glavobole, podočnjake, slabo spim, roke se mi tresejo... nočem k zdravniku, ker vem, kaj bo rekel. Želim si sama pomagati, potrebujem pa le enih par besed, ki bomo moje negativne misli spremenile v malce manj negativne.
No, saj vem kaj mi je...željna sem več pozornosti, kot sem je deležna. Kaj naj spremenim?
Hvala za karkoli!