Ponovno odkrijte sebe!

[Cara]

Pozdravljeni!

Na vas se obračam, ker nevem kaj naj naredim. Nevem kje naj začnem, ker je toliko stvari. Najprej to, da sem včasih zelo depresivna. To se je začelo kakšno leto nazaj, ker nisem naredila faksa in nisem vedela kam naj se vpišem. Potem sem eno leto pavzirala in se mi je zdelo kot, da nisem za nobeno rabo, nič me ne veseli v življenju, nevem kaj bom postala, kam naj se vpišem, nisem našla dela, vglavnem vse mi je šlo narobe. Potem se mi je začelo zdeti, da sploh nimam pravih prijateljev, da je vsem vseeno zame. Takrat sem skoraj vsak dan zvečer jokala, čez dan je blo ponavadi vse normalno, če sem šla vn, potem zvečer pa sem izbruhnila. In nisem vedela zakaj se sploh jokam, ko sem začela o tem razmišljati sem postala panična, mislila sem da nebom več mogla dihati, da nisem normalna, da sem nora, da če bi me sedaj kdo videl bi misllil, da nisem več normalna. Nato sem se prisilila, da se umirim in preženem te misli. Takrat sem hodila spat zelo pozno, ker nisem bila utrujena, če sem se vlegla v posteljo sem se takoj začela jokat in komaj zaspala. To je trajalo kakšen mesec, potem se je vse umirilo. Dobila sem delo in sem mislila, da bom vredu. Nekaj časa je bilo vse ok potem pa naenkrat spet vse isto. Tudi doma se ne razumemo, starša se kregata že od nekdaj, sedaj se sploh ne pogovarjata več in opazila sem, da vedno če sta se začela kregati sem enostavno znorela, zgubila sem živce, velikokrat sem začela metat stvari po sobi, ker nemorem tega poslušat. Verjetno sem zaradi tega postala tako živčna in čustvena. Problem sedaj je, da nevem kaj naj sploh naredim, vsaka stvar me spravi iz tira, ratam živčna, jezna, najraje bi vse razbila, potem grem v sobo in nevem kako bi sploh rekla kot, da imam en napad nemorem prenašat tega in hočem nekaj razbiti, potem se začnem s pestmi tepsti po kolenih ali roki, da me tako boli, da se preusmerim na bolečino in potem razmišljam kaj je narobe z mano, da sem taka. Včasih sem se nekaj časa rezala, potem sem nehala ni mi več do tega. Sedaj pa vedno kadar sem tako jezna bi se najraje pretepla samo, da nebi več nič čutila ali da nebi sploh obstajala ta trenutek. In to se dogaja že toliko časa, vedno huje je in ko je recimo 1 mesec vse vredu sem vesela, hodim na faks, se ukvarajm s športom in si že mislim, da sem itak vredu, da nerabim do zdravika potem pa pride en trenutek recimo, da se starša kaj začneta kregati ali da se jaz skregam ubistvu za brezveze samo, ko mi gre vse tako na živce se začnem dreti in se itak skregam, potem mi je žal za vse ko pomislim, da prizadenem mami, k ji je še bolj težko kot meni, da jaz nimam pravice se tako obnašat, ker je bilo njej težje živeti, jaz pa zaradi ene malenkosti zgubim živce in potem se vse to začne, kot da sem zmešana. Potem pa sem tako slabe volje, da me vse mine cel dan ležim v postelji in gledam nanizanke ali kar spim popoldne, negrem ven tudi, če sem bila zmenjena, za vse mi je vseeno, enkrat nisem šla pisat izpita zaradi tega, nevem sploh se ne morem pripraviti, da bi kaj naredila iz sebe. Ponavadi sem potem čez 3 dni boljša in pozabim, včasih traja dlje časa. Doma pa so potem vsi že vredu nekaj ur po prepiru samo jaz se tako obnašam in mi vsak zakaj sem slabe volje. Nevem pač sem nemorem drugače. In to me skrbi že dolgo časa pred novim letom sem rekla, da bom šla k zdravniku, potem pa je bilo 2 meseca vse dokaj vredu in sem si mislila ah saj je vse vredu sploh nerabim pomoči, potem pa se spet vse vrne, in že za vnaprej me je strah da spet pride ta trenutek ko se mi zmeša, včasih kar mislim da sem za v norišnico, kot da sem tisti trenutek drug človek, včasih če se res ful skregam si v glavi domišljam da bi sama sebe zadavila da mi nebi blo treba tega prenašat, in te misli to me ubija, pa takrat si vedno želim, da sploh nebi obstajala, da bi bilo bolše, da je življenje samo trpljenje, tudi nasplošno, če pomislim za prihodnost me je strah kaj bo iz mene, in drugi sploh tega ne razmišljajo, jaz pa skos, da kakšno službo bom imela, da itak je treba samo delati, da imaš denar in pol če nebom imela vredu družine in vse to me je strah, in mi je več slabih stvari v življenju kot dobrih. Pa drugače ko je vse vredu sem vesela s prijatelji, samo se mi zdi da je več teh slabih trenutkov. Potem nevem kaj naj rečem zdravniku, da mi je nevem če je to depresija, pač saj imam slabe dni, razmišljam o takih stvareh samo ni to vsak dan, ampak takrat ko pride ta trenutek, je to nekaj najhujšega in bi se res rada znebila tega. Imam obdobja, ko sem res zmatrana in popoldne spim, potem pa zvečer nemorem zaspati in sem na računalniku, zjutraj pa nemorem vstati, tudi če imam faks se mi sploh neda in raje spim. Potem sem včasih čez dan čudna, če spim do 1 popoldne pa sem še vedno zmatrana in grem še čez dan spat. Ta bioritem imam zmešan že dolgo časa, saj me ne moti toliko, samo ko imam dneve, ko sem brez energije pa sploh nevem sem bila na faksu samo 2 uri domov pa pridem zmatrana, kot da sem ceu dan nekje hodila. Pa še to, da sem takoj živčna in se začnem dreti, nevem zakaj sem postala taka. Naprimer, če si splaniram za cel dan kaj bom počela in pride nekaj vmes me to spravi z tira in sploh nevem kaj bi in takoj ratam živčna in zoprna in me vse mine, da bi sploh še kaj naredila. Tudi v avtu se derem na vse, ker mi grejo na živce, v trgovini bi se najraje začela dret naj se premaknejo, če me od domačih kdo kaj vpraša če ne razume, se začnem dreti in sem zoprna, kot da se neznam normalno pogovarjat in to so včasih res malenkosti in že zgubim živce. Zato sem se odločila, da pišem sem kaj naj naredim, ali naj grem do zdravnika, da dobim tablete ali kaj, ker sploh nevem kaj naj drugega, zdi se mi da se nikoli ne bo končalo in, da bom enkrat res znorela. Razmišljala pa sem tudi da bi šla po tablete Deprim Forte v lekarno, samo to sem že kakšne pol leta nazaj, ker sem bila skos slabe volje, sedaj pa se je začela ta živčnost in jeza in se neznam kontrolirat potem pa pride ta depresivno obdobje za par dni in nevem, če bi to sploh pomagalo. Drugače mi dosti pomaga, če se pogovarjam s prijatelji, samo ponavadi tega ne omenjam veliko, ker se mi zdi, da sploh noben ne razume, kot da pretiravam in se smilim sama sebi, pol sem raje tiho pa sploh ne omenjam, in potem se še zaradi tega ful slabo počutim, da me sploh noben ne razume pa komu naj povem, še opisat mi je vse težko, se mi zdi, da če komu povem se sploh ne sliši tako hudo, kot je meni v resnici pa v tistih trenutkih, ko se res grozno počutim. In še to me je strah, sploh nevem kaj bi rekla zdravniku pa, da bi morala do psihiatra sploh si ne predstavljam, da bi karkoli lahko povedala, ker mi je ful težko o tem govoriti pa še, da je z mano res kaj narobe me je tako strah. Vem pa, da tako ne gre več naprej in da sama sebi sploh neznam pomagat, ker se vse ponavlja in me skrbi, da ne bom naredila faksa zaradi tega in da se tega ne bom rešila, kot da se vrtim v krogu.

Hvala za kakršnkoli nasvet in pomoč.

[Nevenka]

Pozdravljena, Cara, imaš kar precej težav, ki ti precej slabšajo kvaliteto življenja. Verjetno jih boš sama težko rešila. Za začetek ti predlagam, da poiščeš pomoč psihoterapevta, ta pa bo ocenil, če potrebuješ tudi psihiatrično pomoč v obliki zdravil. Vsekakor so tvoje težave rešljive, samo precej dela na sebi bo potrebno in nekaj potrpljenja.

Želim ti miren in sončen dan
Nevenka