Ponovno odkrijte sebe!

[minimouse]

Ja, prav ste prebrali.

Stvar je kompleksna. Padam v depresijo odkar me je mama izselila iz hiše. Stara sem 19 let in trenutno živim in študiram v Ljubljani. Ne bi rada pojasnjevala vseh okoliščin, ker knjige zaenkrat še ne nameravam napisati. Samo za razumevanje okoliščin - Nisem med najbolj pridnimi otroci, vendar daleč od najslabših.
Moje življenje je temeljilo na nenehnem dokazovanju moji mami. Vendar brez uspeha. Čeprav sem dobila potrditve od povsod drugod; prijateljev, profesorjev, ... mi to ni nikoli premaknilo nivoja moje samozavesti. Čeprav sem uspešna v tem kar delam, imam vedno občutek,da ne naredim dovolj dobro. Nič ni dovolj dobro.

Pišem rahlo nepovezano, ker bi rada povedala vse, kar mi leži na duši in besede kar vrejo iz mene

Študiram glasbo in tudi moja mama je glasbenica. Ko sem opravila prvi sprejemni preizkus, je bil njen odgovor, da se je najmanj to pričakovalo od mene( če sm kj po mami). Ko sem opravila drugega, je rekla, da je to zato ker vejo čigava hčerka sem.. Nič ni bilo nikoli plod mojega dela. Vedno moram poslušati kako so bili njeni časi težji, kako dobra je bila ona, kako dobra je še vedno, kako so jo vsi hvalili, kako je klub meni(mlada mama)naredila kariero,... In sedaj me je vrgla iz hiše. To se ni zgodilo prvič, ker se nikoli nisva dobro razumeli. V času svoje pubertete sem veliko begala od enega starša pa do drugega( ločena). Vendar v svoji puberteti sem v sebi vedno vedela, da sem jaz tista, ki povzroča težave, iz katere vrejo hormoni. Sedaj pa tega občutka ni več. Nazadnje ko sva imeli fajt, sem vedela, da imam jaz prav in nikakor nisem mogla verjeti, kako mama, za katero sem mislila, da zna sama sebi priznati napako, dela vse da bi me prepričala v svoj prav. Zazdelo se mi je celo nekaj, kar so mi že veliko časa govorili vsi okoli mene, vendar sem vedno odmahnila z roko in si rekla - to pa že ne more biti res! Saj je vendar moja mama. Tokrat pa ne.Zazdelo se mi je, da moja lastna mama tekmuje z mano. Da ne prenese, da mi kdorkoli izreče pohvalo. Godi ji edino pohvala v smislu - Se vidi Čigava je vaša punca. In to me je zelo prizadelo.

Tudi moje obnašanje je bilo vedno vprašljivo. Skoraj vedno sem jo spravila v sramoto, skoraj vedno rekla napačne besede, se grdo obnašala, ... Čeprav nihče drug ni nikoli omenil kaj takega,..

Vedno ima prav. Moja mama je nezmotljiva. Verjetno bolezen samohranilk?

Torej, sedaj sedim v depri in razmišljam ali bi mi zdravnik napisal napotnico h psihiatru, psihologu.. karkoli. Ker se nenehno sesuvam. Fant mi poskuša dopovedati, da nisem ničvredna, da nisem slabo dekle, blablabla.. in zraven obupava, ker mi ne more spremeniti mnenja pa naj se še tako trudi.. Ker me je mama prepričala, da edino mnenje, ki šteje je mnenje z diplomo in izobrazbo za sabo. Pa sama ne mislim tako, vendar ne znam razložiti kako se je njeno mnenje žal tudi meni vžgalo v možgane.

Mama me sploh ne pokliče. Je ne zanimam, čeprav sem ravnokar začela s študijem in s solzami v očeh gledam druge punce, ki jih mame zvečer pokličejo in jim grejo na živce. Prejšnji mesec stradala zaradi pomanjkanja denarja. Jaz pa jo tudi ne pokličem, ker tokrat ne morem mimo svojega ponosa in dostojanstva. Mislim da opravičilo tokrat le ni na meni.

Kako naj se dvignem iz depre.?

hvala za kakršenkoli odgovor ali mnenje.

Lp,
J

[herr Flick]

... odkar me je mama izselila iz hiše. Stara sem 19 let in trenutno živim in študiram v Ljubljani...

Že tale del te postavi nad večino, ki jih starši podpirajo pri študiju (kar je normalno).

... Moje življenje je temeljilo na nenehnem dokazovanju moji mami. Vendar brez uspeha. Čeprav sem dobila potrditve od povsod drugod; prijateljev, profesorjev, ... mi to ni nikoli premaknilo nivoja moje samozavesti. Čeprav sem uspešna v tem kar delam, imam vedno občutek,da ne naredim dovolj dobro. Nič ni dovolj dobro.

Normalno se mi zdi, da se trudimo za priznanje staršev. V kolikor ga tam ni, je težko. Poskusi se znebiti tega, da je mama avtoriteta za vse. Poslušaj svojega fanta, prav ima ... navsezadnje, od vseh punc okoli je izbral tebe, se pravi ima okus

... Zazdelo se mi je, da moja lastna mama tekmuje z mano. Da ne prenese, da mi kdorkoli izreče pohvalo. Godi ji edino pohvala v smislu - Se vidi Čigava je vaša punca. In to me je zelo prizadelo.

Bi rekel, da je lahko za tekmovanje vzrok nezadovoljstvo s sabo (s strani tvoje mame). Poglej z druge strani, poskušala je uspeti, če se počuti s strani tebe ogroženo pomeni, da morda ni bila uspešna kot si je želela. Kot ima vsaka mama rada svojega otroka verjamem, da ima tudi ona tebe. Obenem pa si ji "konkurenca" in če jo to tako matra morda potrebuje potrditev s tvoje strani? Ali pa potrebuje potrditev, da jo še vedno potrebuješ?

... Ker me je mama prepričala, da edino mnenje, ki šteje je mnenje z diplomo in izobrazbo za sabo. Pa sama ne mislim tako, vendar ne znam razložiti kako se je njeno mnenje žal tudi meni vžgalo v možgane.

Če je edino relevntno mnenje samo tisto z izobrazbo in diplomo, lahko mirno zažgemo večino knjig, vse stare modrosti in izreke, večino današnjih prodajnih uspešnic (literatura, glasba ipd). Torej bi rekel, da se tvoja mati moti.
Si morda kdaj opazila kako včasih otroci in stari ljudje kdaj izrečejo zelo modre stvari. Večina izmed njih nima diplome
Morda ravno zato, ker niso ukalupljeni v nek sistem in so zmožni pogledati stvari z drugih strani. Otroci lahko stvari vidijo brez tistega, kar odrasli ne smemo videti ker se ne spodobi, starejši pa se zavedajo, da bo morda malo drame, svet pa se vrti naprej, imajo izkušnje, ki so pomembnejše od papirja.
V glavi si dovoli, da si ti TI, kakršnokoli te že ljudje vidijo. Imaš svoje mnenje in dokler ga lahko argumentiraš, je pravilno. Tvoje življenje je, vodi ga tako, kot tebi ustreza.

Ok, dovolj floskule-festa.

Mama me sploh ne pokliče. Je ne zanimam, čeprav sem ravnokar začela s študijem in s solzami v očeh gledam druge punce, ki jih mame zvečer pokličejo in jim grejo na živce. Prejšnji mesec stradala zaradi pomanjkanja denarja. Jaz pa jo tudi ne pokličem, ker tokrat ne morem mimo svojega ponosa in dostojanstva. Mislim da opravičilo tokrat le ni na meni.

Ne opravičuj se, jo pa pokliči, in ji povej, da si jo želela slišat. Če bosta obe trmoglavili ne bosta prišli nikamor. To, da jo pokličeš jemlji pri sebi kot "odrasla sem in kličem mamo, da vidim kako je, če je vse ok z njo in podobno".
V glavi prestavi, da si odrasla in enakopravna mami ... navsezadnje ne živiš pri njej in sama skrbiš za svoje stvari ... torej si dejansko ji enakopravna.

Herr Flick

[minimouse]

Hvala za odgovor.

Nisem še zbrala poguma za klic, vendar razmišljam v tej smeri. Tvoj odgovor me je usmeril na pravo pot.. Ne tisto trmasto in otročjo, vendar kompromisno in pozitivno.

Hvalaa še enkrat!,

lp,
m