Ponovno odkrijte sebe!

[nash]

Lep pozdrav,

To spletno stran sem zasledila po nenehnem iskanju rešitve za mojo trenutno življenjsko situacijo. Letom dni sem ostala sama s 14 dnevno hčerko. Odšla sem sama, ker je bilo nevzdržno. Njen oče ima MOM (medsebojno osebnostno motnjo). Težko mi je doumeti, da se je to res zgodilo meni- nama. Da človek v katerega sem mislila, da mi je bil usojen sploh ne obstaja. Izkoristil me je finančno in čustveno- manipulacije so bile močne. Prebolela sem njega in njegovo varanje, saj ne zna drugače kot se prisesat na nekoga in ga izkoristit- njegovega vpliva manipulacij pa ne. Boli me sledeče...po porodu in izselitvi sem dokaj normalno delovala- sodišče, crs., preživninski sklad, skrb za otroka vse sem lepo lahko opravljala. Okolje se je čudilo kako hitro sem se postavila na noge....vendar sem v sebi čutila, da ko se bo vse umirilo me bo začelo zvijati. In res se je zgodilo...počasi, ampak do končno ko sem po porodniški še izgubila delovno mesto. Zdaj nikakor ne znam ne naprej. Mučijo me občutki, da sem za vse sama kriva, kar me je doletelo. Vsaka zavrnjena prošnja ali razgovor me dodatno potre, nenazadnje še vozniški izpit- za volanom vem kaj je prav in kaj ni a ko me občutja preplavijo zmrznem in samo opazujem.
Živim pri starših, saj me je finančno toliko izčrpal, da ne morem drugam. Sem jim drugače zelo hvaležna, da so mi omogočili to možnost....ampak ni moje idealno okolje. Oče od kar sem prišla domov je začel spet piti- ni agresiven, ampak zna biti zelo hudoben z besedami- za enkrat ne do otroka ampak do mene in vsakogar ki mu v tistem stanju prekriža pot. Moja mati pa jemlje že od mojega 18 leta antidepresive- oziroma jih je že prenehala počasi jemati. Njeno stanje je včasih tudi fizično, če ji povem kaj si mislim. Ko mi ni uspelo narediti izpit je še bol jezna.
Počutim se v nemoči, vem kaj moram narediti vendar ko pridem do te situacije zmrznem dobim odpor, občutja da sem nesposobna, sama kriva...saj mi tako in tako ne bo uspelo. Nimam kontrole nad sabo, moji prijateljem se ne da ubadati z mano. Vem pa da moram nekaj spremeniti v svojem miselnem vzorcu. Kot mama funkcioniram, a kot človek ne. Izogibam se moških, ker se jih bojim, da bi me prizadeli- izkoristili. Občutek imam kot, da me vonjajo da sem ranljiva- labilna. Zadnje čase ugotavljam, da tudi ko grem s hčerko na sprehod nočem nikogar srečati, zato greva vedno ob takih urah in mestih ko vem da ne bo nikogar. Vse to me obremenjuje- stres, konstanten strah pred drugimi, stiki, njihovimi pogledi, kreganje in očitki staršev. Rada bi že dosegla svoje cilje, vendar ko imam stike z ljudmi bi se najraje skrila, ker vedno prvo kar pomislim je to, kaj imajo za bregom kaj hočejo od tebe. Hkrati sem osamljena (ne takrat ko sem s hčerko), hkrati pa me je strah novih ljudi- nezaupanje.

[Nevenka]

Pozdravljena, Nash,

pozorno sem prebrala vaše sporočilo. Odnos s človekom, ki ima MOM (mejno osebnostno motnjo) lahko na partnerju pusti hude posledice. Ljudje z MOM so čustveno nestabilni, lahko tudi agresivni, predvsem pa manipulativni in znajo svojega partnerja popolnoma razvrednotiti. Tudi ljudje, ki so bili pred takim razmerjem precej stabilni in samozavestni, se v odnosu lahko začnejo spraševati o svoji vrednosti in vrednotah. Vi že izhajate iz družine, kjer je bil prisoten očetov alkohol in mamina depresija, zato sklepam, da so bile nekatere težave pri vas že prej, v razmerju pa so se problemi še povečali.

Kakorkoli, na začetku najprej čestitke, ker ste zmogli oditi iz tega uničujočega odnosa. To niti slučajno ni lahko, vi pa ste zbrali dovolj poguma in energije, da ste to storili. Seveda so določene stvari prišle za vami, svoje je prispevala tudi izguba zaposlitve. Vaša življenjska situacija res ni lahka in marsikdo bi se v njej počutil podobno kot vi. Kljub vsemu vidim, da funkcionirate, pišete prošnje, hodite na razgovore, borite se. Niste se ulegli v posteljo in prepustili probleme drugim, pogumno se zoperstavljate vsem težavam. In slej ko prej boste našli službo, to pri človeku z vašim značajem ne bi smelo biti problema, pa čeprav se vam zdaj zdi, da ni tako.

Pomembno je, da poskušate ohraniti pozitivno energijo, da vsaj del časa porabite za stvari, ki vas napolnijo in veselijo, za katere prej ni bilo časa. Imate kje živeti, imate zdravega otroka, sami ste zdravi..., in rešili ste se zoprnega dedca..., ni vse tako črno.

Vem, da v tem trenutku rabite podporo in če ste kje v bližini Ljubljane, se oglasite na naši brezplačni skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti, urnik in lokacijo najdete na naši spletni strani pod aktualno. Verjetno vam bo lažje srečati ljudi, ki imajo včasih podobne zgodbe in znajo prisluhniti.

Želim vam veliko poguma še naprej in držim pesti, da se vse čim prej reši
Nevenka