Ponovno odkrijte sebe!

[obup20]

Pozdravljeni.

Moje življenje se že lep čas vrti okoli nesoglasij z mojo mamo, kar privede do prepira in razočaranja, nejevoljnosti in mojega obupa nad vsem. Že nekaj let se pogosto počutim brez izhoda. Stara bom kmalu 21 let, študentka zahtevne tehnične fakultete, interdiscipliniranega (UN) programa in redno ter uspešno končujem prvo stopnjo. Večji del leta tudi delam (po 10-12 ali več ur na dan, vsak dan - ves čas počitnic in tudi sicer pogosto vikende (ne grem nikoli na morje, se kopat, ne razmetavam z denarjem, temveč vlagam večji del v našo hišo ter za vzdrževanje in ostale stroške - z zaslužkom skratka pomagam doma, saj sama ne bi mogla shajati brez moje pomoči, oče je namreč invalidsko upokojen, mater brezposelna, sama že 6-7 let ne prosim staršev za kakršno koli financiranje v smislu žepnin, saj se od 14 tega leta financiram s štipendijo in zadnja 3-4 leta še dodatno ogromno delam ob natrpanem urniku, da lahko lažje preživimo finančne stiske)... Vendar vse to da se učim, delam, pomagam staršem ne predstavlja mojega nezadovoljstva in obupa. Moje obupanje in prvi prepiri z mamo že segajo tja v osnovno šolo, že takrat nisem smela delati stvari, ki so jih moji sovrstniki (kadar sem bila povabljena na kakšen roj. dan sem cel teden prosila za dovoljenje in VEDNO sem v primeru, če sem lahko šla, sem bila jaz tista, ki je prva zapustila prijateljice bistveno prej kot ostale), vendar sem se še takrat tolažila čez leto ali dve, ko bom starejša bo boljše in bom lahko zaužila vsaj delček svobode. Ampak žal ne, ni bilo tako. Ob koncu osnovne šole sem izgubila dolgoletno najboljšo prijateljico, zaradi prepovedi druženja s strani moje mame, in sicer je ona bila dolgo časa proti najinemu druženju (zanjo je bila ona premalo pametna, bila je prav dobra, jaz pa odličnjakinja, tako je moja mama načenjala, da naj bi me ona izkoriščala (moje znanje in finance), kar seveda ni držalo, bili sva povsem normalni osnovnošolki brez večjih napak), druženje se je končalo tako, da je moja mati prijateljičino mamo in prijateljico histerično nadrla, kaj me vabijo kam, da nimam jaz dovoljenja hodit okoli (povabili so me k maši in na cerkveni piknik, prijateljica je namreč bila ministrantka). Tako sem počitnice pred vstopom v srednjo šolo upala in čakala na lepše čase, upala sem, da bom lahko skovala kakšno novo prijateljstvo in pridobila kanjček svobode ob koncu najstniških let. V srednji sem dobila dobri prijateljici, svobode pa takrat zame premalo. Zgolj to, da lahko grem s dolgotrajnim prepričevanjem 2x letno v kino zame, kot dijakinjo vsekakor ni bilo dovolj, ko pa so ostali že občasno zahajali skupaj ven, se družili izven šole ob popoldnevih, večerih ... Tako sem v drugem letniku pričela vztrajno prepričevati in prositi, da bi kdaj se lahko pridružila mojim sošolcem. Tako mi je v srednji šoli celo nekajkrat (okoli 5x) uspelo, da sem videla o čem se toliko govori in kako je "veni" in potem še je tu še nekaj rojstnih dni, ko so se praznovale 18-ke. Tukaj pa sem pozabila omeniti to, da NIKOLI nisem dobila takojšnjega dovoljenja za odhod, ves čas sem prosila, prepričevala in marsikdaj dobila zavrnitev, val verbalnega nasilja in neodobravanje (skoraj vedno), kljub temu da sem bila vedno pridna tako v šoli, kot izven nje. Tako sem se nekega dne zlagala, doma sem prosila če bi lahko šla prespat k moji prijateljici in seveda ni bilo dovoljenja, na koncu sem ga s težavo na nek način dobila. Vendar pa nisem odšla takrat samo prespati k prijateljici in šošolki, temveč je bil v njeni bližini tudi piknik, piknik našega razreda, piknik okoli 25 sošolcev in sošolk. Ker pa na vsakem pikniku nisem želela manjkati, saj sem bila v zelo dobrem odnosu s takratnimi sošolci sem izpeljala zadevo na ta način, da bi po pikniku odšla prespati k prijateljici. Ker pa seveda nadzor mama je vedno 100%, je seveda klicala k njim in preverila če sem tam, ko je zaslišala da gre za razredni piknik, je dobila bogat besedni zaklad: psovk in groženj. S tem sem ponovno pristala v kameni dobi, kljub temu da sem priznala, navedla razloge, obžalovala in se opravičila ni bilo zelene luči, ni bilo razumevanja mene, mojih misli in želja. Vedno, ko sem se primerjala s svojimi vrstniki sem dobila hladen tuš - drugi starši svojih otrok ne znajo vzgajati, ona želi le najboljše zame in ona je tista, katero moram poslušat. Vsekakor pa najstnica ne more ustreči takšnim željam matere, ko pa je neposredno v stiku z vrstniki in se podzavestno in zavestno primerja z njimi, tako beležim kar nekaj bojev z mamo, ogromno prejokanih noči. Pri 17 letih sem spoznala tudi fanta, s katerim sva čez čas postala par. Ker sem vedela da dovoljenja za "imeti fanta" ne bom zlahka dobila, če sploh, me je bilo zelo strah in sem begala kaj in kako ... Tako sva se z njim dobivala za kratek čas po šoli (v parku, na pijači), sprva sva se spoznavala nato pa postala par. Ob dijaški čagi ob koncu šol. leta so prišli pome in videli da sem pila alkohol, zgroženi, skoraj pa bi me prijavili policiji (manjkalo mi je nekaj mesecev do 18 tega leta), kako si drznem piti pivo, predstavljala sem jim največjo sramoto. Skušala sem jima razložiti, da še zaradi tega nisem alkoholik, če sem 1x zaužila alkohol in da skoraj vsak je že kdaj spil kakšno alkoholno pijačo tudi pri 17 letih, mnogi že prej. Sama sicer ne podpiram popivanja, alkoholizma ampak ta zadeva se mi tudi ni zdela tako delikatna, da še danes 3 leta za tem poslušam, da sem pila alkohol, to si razlagam kot ena izmed najstniških norij, ki se prepogosto dogajajo (vendar ne pri meni, pa sem kljub temu v njenih očeh najbolj črna). Čez čas ko so izvedeli za fanta so krivili tudi njega, da sem to naredila zaradi njega, kar pa je spet samo v glavi moje matere, tako krivi njega za vse moje napake ki sem jih naredila še preden sem ga sploh poznala in čeprav dejansko ni bil povezan niti posredno s tem kar se premleva v njeni glavi (npr.: še danes poslušam kako sem dobila kakšno slabo oceno v srednji zaradi njega, kar ni res, pa ne zagovarjam njega, vendar vem, da je bil razlog lenoba in težji test, razlogi so bili predvsem v moji disciplini, ona pa vedno išče zunanje dejavnike, ki imajo name slab vpliv, najraje bi vedela če bi me imela moč prikleniti v kletko, kjer samo se učim in produciram dodano vrednost, nevedoč da obstajajo tudi čustva, nedenarno zadovoljstvo. Ampak žal, jas sem samo človek, ki ima čustva, želje, ambicije, predvsem pa človek, ki je žalosten in to zna navzven dobro skriti, saj sem se v vseh teh letih privadila na masko iluzije, ki si jo nadenem, da ne pokažem vsega kar občutim. Menim, da znam to dobro skriti navzven, navznoter pa se to ne da, tako sem se pojavila v razkolu same sebe, pogosto se več ne najdem, mamin narek želi izpolnit vse to, kar ona ni dosegla tako, kot bi si želela, želi da dosežem nedosegljivo, oziroma da postanem nekdo, ki ne vem če si želim postati in ne vem če imam moč to postati. Rada bi bila nekdo, ki živi srečno, ne pa tako kot ona. Vem, da mati ni imela lahkega življenja, z mojim očetom sta se na nek način dogovorila o poroki in o prihodnosti, pogosto sta se prepirala, med njima je velika razlika v letih,tako se je 17 let mlajša od očeta pri 22 letih namenoma podala drugam, saj je bila v to na nek način prisiljena, zaradi pomanjkanja prostora in financ pri njej doma, obenem pa je jo tudi njena mati, vzgajala na tak način "na kratko", s popolnim nadzorom in menim, da za njena dejanja in mišlenje je veliko skritih razlogov prav tam - v njenem otroštvu. Morda se je ona sprijaznila z vsem tem, ampak jas se lahko še tako trudim in se ne morem, ker vem da si kanjček svobode s fantom zaslužim, mislim da si zaslužim, da sva kdaj skupaj, da ga lahko kdaj obiščem, predvsem pa to, da si fanta izberem sama, ne pa kot mi narekuje ona o prepovedih oziroma, naj si premišljeno izberem nekoga, ki bo čas znal poskrbeti, da bi bila v življenju priskrbljena. Morebiti naj ponovim njeno zgodbo? Se podam v neznano, z nepoznanim moškim, samo zato ker menim (oziroma ona meni), da bi me lahko preživel, kljub temu,da ona sama ni živela tako kot je sicer pričakovala. Več kot tri leta in pol sem s fantom in ko je prišel k nam ga je ignorirala in nato s tem na nek način spodila. Na vsak način želi prevzeti vajeti v svoje roke, ampak žal ne dobi tega kar si želi - kreiranja moje prihodnosti. V vseh teh letih sem zelo poredko lahko preživela kaj časa z njim, kolikor sem se znašla (sprva sem še lahko shajala, ko pa je videla da mislim resno, pa najde tisoče razlogov, ki niso pristni samo za to, da bi dosegla njene želje). Ob vsem tem boju v meni sami, v iskanju smisla "biti", se je nekajkrat vnel boj med nama, verbalni in tudi fizični ... Vse to me je pripeljalo do tega, da sem jo - ob njenem verbalnem napadanju, preklinjanju mene in drugih, neupoštevanju mojih želja, psovanju na vse možne načine in njenimi grožnjami kaj vse bo naredila, če se ne ravnam po njenih ukazih - potisnila, (kar je vedno znova in znova izkoristila v svoj prid, da je dosegla tisto, kar si je zadala in obenem iskala zunanje krivce za povzročena dejanja), kljub temu, da mi je vse vrnila in sem obžalovala storjeno, čeprav je ona sprožila v meni nagon za povzročeno, s skoraj vsakodnevnim večletnim oblastnim vzgajanjem in ozkogledim mišljenjem, ki ne dopusti iskanja kompromisov in ne želi prisluhniti drugemu - meni. Priznam napake, ki sem jih storila, vem pa tudi, da sem človek razuma, človek, ki ve, da si s svojimi dejanji zasluži toliko svobode, da bi vsaj z osebo s katero se imava rada, se razumeva, preživela kakšen dan skupaj - v miru, z odobravanjem, ne pa da bi to bila primerjava s prostitucijo, hudičem, uničeno prihodnostjo, sramoto ... To da se imava rada, dokazuje že dejstvo, da kljub temu, da nama je onemogočena normalna zveza si ostajava zvesta, ne obupava čeprav je težko in si prizadevava za boljši jutri - leto - prihodnost. Naj omenim še to, da otipljivih in razumnih razlogov za negiranje najinega razmerja ni, kar se tiče naju. Oba sva delavna, ne razmetavava z denarjem, sva razumna, ampak za njo to očitno ni dovolj. Tako mi za praznovanje tega novega leta ni dovolila, da preživim z njim, (želela je da na vsak način ostanem doma) ampak mi je razum govoril drugače in sem odšla, po 3-urnem prepiranju doma, ob vseh prošnjah, ki sem jih izrekla, nisem dobila za sekundo občutka poslušanja in razumevanja, kot da bi govorila steni, v zameno sem dobila samo psovke, zmerjanje in grožnje, za katere menim, da niso na mestu, a te so me spremljale čez celo noč, saj sem vsako uro dobila nekaj klicev in smsov s temi "prekrasnimi" besedami z "najnižjo" jakostjo - nekako tako: kurb* takoj se spravi domu... Tako sem novo leto "proslavila" s solzami, glavobolom žalosti in iskanju razlogov v meni. Čeprav za storjene napake moje mladosti je bilo izrečeno pojasnilo in opravičilo in mislim, da nisem robot, pa naj se še tako trudim, si pri mojih letih in vsemi temi leti čakanja na boljše odnose le zaslužim zeleno luč, sicer res ne vem več, kaj bi lahko storila, zato sem se obrnila na to stran, da zberem nekaj mnenj, ki jih bi lahko nato delila z mojo mamo, ki meni po tej prebrani izpovedi še vedno, da so njena dejanja na mestu.

-Upanje umre zadnje, morda .-

Hvala.

[Nevenka]

Pozdravljena, "obup20", pozorno sem prebrala tvoje sporočilo. Praviš, da si stara 21 let, kar po vseh normativih pomeni, da si ODRASLA OSEBA. Pišeš, da že zdaj v precejšnji meri finančno poskrbiš zase in celo z zaslužkom pomagaš doma. Pri teh letih ti nihče več ne more ukazovati, kaj lahko in kaj ne, to je popolnoma tvoja stvar. Mislim, da je čas, da se postaviš zase in skleneš, da je bilo ponižanj in žaljenja dovolj. Česa te je strah, da se ne postaviš zase? Nadiranja, žaljenja? Nihče te ne more žaliti, če ti tega ne dopustiš. Lahko ga glasno prekineš, postaviš mejo, odideš, izklopiš telefon, načinov je več kot dovolj in tvojim staršem mora počasi postati jasno, da si odrasla in da je življenje tvoje. Pa ne samo staršem, to moraš razumeti in začutiti tudi sama. Študiraš, delaš, skrbiš za dom, skratka, obnašaš se kot odrasla oseba, razmišljaš pa kot otrok, ki sprašuje starše za dovoljenje, kaj lahko in kaj ne. Kaj pa lahko izgubiš, če se postaviš zase? Že tako te žalijo, ponižujejo in prepovedujejo stvari, ki so v teh letih popolnoma normalne in ti pripadajo. Svetovala bi ti, da se čim prej finančno popolnoma osamosvojiš in tako dobiš večjo moč za upravljanje s svojim življenjem. Sposobna punca si, odgovorna in krasna oseba in zaslužiš si polno živeti, začutiti mir in svobodo.
Pa čim prej se odseli, ko boš imela pogoje za to...

Lep dan ti želim
Nevenka