Pozdravljeni.
Stara sem 20 let in imam kar nekaj težav, ki se skozi leto v leto stopnjujejo. V vsakršni socialni situaciji sem popolnoma neuporabna. Težave imam še celo s takimi banalnimi stvarmi kot so naročanje hrane. Vedno moram v mislih vsaj desetkrat ponoviti kaj bom rekla in večkrat spremeniti vrstni red besed, tako da se bo ja slišalo kar najbolje. Ne upam si kupiti kave na avtomatu če nisem stoprocentno prepričana, da vem koliko stane, kam dati denar, kateri gumb pritisniti... Ne upam si odpreti vrat za katere nisem prepričana ali so zaklenjena ali ne, če kdaj naredim neko napako pred ljudmi (recimo spustim kaj iz rok, se spotaknem) potem še cel dan razmišljam o tem kako vsi mislijo da sem nesposobna. Pogovor z neznanimi ljudmi je nemogoč, težave imam celo z navadnim odzdravljanjem. Čeprav se načeloma zavedam, da nisem neumna, nesposobna, itd., se zdi da na to nekako uspem pozabiti takoj, ko moram z nekom govoriti. In potem, odvisno od dneva, ali čisto zamrznem in samo stojim tam kot lipov bog, ali pa mi celo uspe kaj povedati, s tem da potem še cel dan razmišljam o tem kako neumno sem izpadla in kako ljudje zdaj mislijo, da sem idiot. In to me tako izmuči, da se poskušam izogibati vsakršnih stikov z neznanci, čeprav seveda vem da to ni dobro in se zaradi tega tudi močno obremenjujem. Prijateljev nimam nič, in nekako niham med obdobji ko mi je popolnoma vseeno in obdobji ko se počutim zanič ter samo razmišljam o tem, da moje življenje nima nobenega smisla in ga tudi nikoli ne bo imelo. Posledično tudi nimam popolnoma nobenega cilja, ker zakaj bi kakšnega imela če se tako ali tako ne bo nikoli uresničil zaradi teh težav? Vem, da ne bi smela tako razmišljati, ampak si na splošno ne morem pomagati. Tudi drugače vedno najprej pomislim na najslabše. Prišlo je še celo tako daleč, da si ne upam stati pred odprtim oknom, ker me je strah, da mi bo nekako uspelo pasti skozi. Obremenjujem se z vsako prihajajočo spremembo, in vedno ko je nekaj odvisno od mene (naprimer vpis v naslednji letnik, varna vožnja avtomobila od kraja A do kraja B) me je strah, da mi tega ne bo uspelo urediti. Zaradi vsega skupaj se tudi fizično počutim slabo, kar je najbrž tudi razlog za to da me neprestano skrbi, da sem smrtno bolna. Lahko imam navaden glavobol ki sem ga imela že tisočkrat, ampak bom vseeno pomislila na to, da imam po vsej verjetnosti možganski tumor. So obdobja ko se počutim čisto v redu, nisem živčna, se ne obremenjujem z zdravjem (težave v socialnih situacijah so vseskozi prisotne), ampak me to prej ali slej vedno ponovno dohiti.