Psihoterapija forum

Pozdravljeni.
Sama imam težave zs prenajedanjem pa ne morem iz tega začaranega kroga
Ali se je katera motenj hranjenja rešila in na kakšen način?
Je pri temu uspešna psihoterapija?
Lahko noč by žalostna

Meli pozdravljena.

Motnje hranjenja (kamor spada tudi prenajedanje) so "vidni" simptomi določenih intrapsihičnih procesov, ki se dogajajo na zavedni in nezavedni ravni. Lahko so posledica travmatskih izkušenj, potlačitev ter številnih drugih dejavnikov (družina, okolje, osebnostna struktura posameznika).
V zadnjem času se beležijo večji uspehi tudi na področju zdravljenja motenj hranjenja tudi (in predvsem) s psihoterapijo; individualno in skupinsko. Le na ta način dobimo vpogled v naše notranje dogajanje; ozavestimo vedenjske vzorce, prepoznamo nekatera čustva in se jih naučimo izražati. Za uspešno zdravljenje je potrebna tudi motiviranost in aktivnost klienta, saj na ta način lahko uspešno poteka zdravljenje.

Če želiš, se lahko pridružiš skupini za pomoč pri motnjah hranjenja (več pod rubriko Aktualno) oz. predlagam, da greš na individualno terapijo.

Držim pesti.

Lp, Darja

Hvala gospa Darja
Na žalost je zame ta skupina predaleč,tako da se je ne bom mogla udeležiti
Sem pa že izbrala psihoterapevtko.Sem pa nezaupljiva do vsih oz skeptik do vsega,zato se sprašujem ali bo meni sploh tole pomagalo.in ja srčno si želim zaživeti in moje sodelovanje je na prvem mestu.
Imam pa tudi depresijo,zato me zanima kateri so najustreznejši ad-ji oz katere se predpisuje,če ima človek težave še s hranjenjem?
Hvaležna bom odgovoru,lep pozdrav

Meli, pozdravljena.

Vesela sem, da si se odločila poiskati terapevtko. S tem si naredila en zelo velik korak. Verjamem, da ti bo uspelo, namreč večina se na začetku sooča s podobnimi vprašanji kot ti: Mi bo to sploh pomagalo? Kasneje se največkrat izkaže, da so se odločili prav.
Odgovori na vaša vprašanja so splošni in ne morejo nadomestiti obiska psihiatra oz. psihoterapevta. Kateri AD so najbolj primerni zate, lahko presodi in odloči samo psihiater, saj na vrsto in odmerek AD vplivajo številni dejavniki. Predlagam, da se oglasiš pri psihiatru in se z njim pogovoriš o tem, kateri AD je zate najbolj primeren.

Želim ti veliko vztrajnosti na tvoji poti.

Lp, Darja

Pozdravljeni!

Sem študentka in se že približno pol leta ubadam sama s seboj in hrano.
Par dni, nočem jesti ničesar ( do 400kcal), potem pa pride en dan, ko pojem malce več, ampak PREVEČ, in grem vse izbruhat...
Tako zelo si želim, da bi lahko normalno jedla in se ne zredila, ampak takoj, ko pojem več kot 700kcal na dan, se zredim in tega ne prenesem, sovražim se!!!
Hrana mi predstavlja celotni dan, samo o tem razmišljam. Na nek način, mi je hrana všeč in bi takoooo zelo rada jedla, po drugi strani pa jo sovražim, ker mi povzroča take bolečine, samo zaradi nje se redim!
Tako zelo zavidam ljudem okoli sebe, ki jedo, kar si poželijo, pa se ne zredijo, jaz pa če pojem kakšen košček sladkega.. BANG and i get fat!
Pojavljajo se pa tudi trenutki, ko tako uživam, ko gledam druge, kako jejo, sama pa se vzdržim. Nekajkrat se mi je zgodilo tudi to, da sem hotela oziroma upala, da bo neka prijateljica pojedla čim več, samo zato, da bom jaz imela dober občutek.
Zdaj ko se bližajo poletne počitnice oz. čas, ko se nas večina odpravi vsaj za kak dan na morje, se še bolj obremenjujem s svojim hranjenjem zaradi svojega izgleda. Sploh najraje ne bi šla, saj si sploh ne upam stopiti pred ljudi v kopalkah!

To soboto se poroči moj bratranec, in bo cela družina in sorodniki, in me bodo vsi nadzirali koliko in kaj pojem. Tako me je strah, najraje ne bi šla, vendar to sploh ni izvedljivo, tako da bom najbrž potrebno, da grem po "pogostitvi" na dolooog obisk toaletnega prostora...
Vsi samo hočejo da se zredim! Doma me že tako ali tako zelo nadzirajo, saj včasih jih še "pretentam", ampak zelo redko.
Zdaj mi starša grozita, da mi bosta iz sobe vzela ogledalo in pa tehtnico! Jaz bom znorela, že tako sem taka požeruhinja!!

SOVRAŽIM SE!

Triki, hoj.

Tud moja prijateljica je imela podobne težave. Nikdar ni hotela preveč govorit o sebi, kako ji je, vedno je bla nekako zaprta vase, ves čas nezadovoljna s seboj, s svojo postavo in kilogrami. Takrat nisem imela pojma, kaj ji je, saj smo vse hotle biti bolj suhe. Kasneje sem izvedela, da ima anoreksijo, da ima neka zdravila in da hodi na terapijo. Žal sva prekinile stike, ko sem nazadnje slišala o njej, se je uspela pobrati in dobro živi.
Si razmišljala, da bi si poiskala pomoč? Ko se jaz več nisem znašala v svojih problemih, sem začela hoditi veliko v naravo, sem brala, se začela ukvarjat s plesom, jogo, meditacijo. Šla sem pa tud k psihoterapevtu, ki mi je zelo pomagal, da sem se rešila nekaterih problemov. :LOL

Pa, punca, ne sovraži se, nič ni pomembno bolj kot ti.

Draga Triki, žal mi je, da se tako slabo počutiš v svoji koži. Imaš zelo pogost in resen problem, ki lahko zelo ogrozi tvoje zdravje. Vem, da trpiš in verjetno vidiš svoje telo čisto drugače, kot ga vidijo drugi. Zelo si želiš, da bi končno lahko prevzela popolno kontrolo nad hranjenjem, ampak je telo včasih močnejše. Zahteva in želi si hrane, ki mu jo ti odrekaš. Neprestan krog odrekanja hrani, popuščanja želji po sladkem, tehtanja, občutka krivde in bruhanja je za telo in dušo dobesedno uničevalno. Cele dneve se vrtiš samo okoli tega, vse ostalo izgubi smisel, ničesar več se ne veseliš razen tega, če tehtnica pokaže nekaj manj. To je hudo mučenje za vsakogar in pogost problem v najstniškem obdobju. Triki, POTREBUJEŠ POMOČ, ker sama verjetno ne boš zmogla iz tega na videz začaranega kroga. Malo pobrskaj po internetu, obstoja kar nekaj društev za pomoč pri motnji hranjenja (Muza, Ženska posvetovalnica, društvo Pu...), kjer se srečujejo dekleta s podobnimi težavami, kot jih imaš ti in jih rešujejo s strokovno pomočjo. Veliko lažje ti bo, če boš lahko odložila svoje breme še na nekoga, ki ve, kako ti lahko pomaga, starši so tu velikokrat nemočni. Če želiš, me lahko tudi pokličeš na telefon, ki je napisan pod individualno terapijo in se bova več pogovorili o tem, kje lahko najdeš pomoč.

Veliko poguma ti želim, predvsem pa voljo, da si čim prej poiščeš pomoč.
Nevenka

Živjo!

Jooj, včeraj sem bila na poroki in sm vseee pojedla... Sadje pa solato, in solata je bla ful dobra in js rečm, da bi še, in fotr kr: " Ja natakar, djte še njej, kr naložte novo porcijo...!" Mislm, sred poroke sm se začela jokat in sm jokala k neumna kake pou ure! Kako mi lahko naredi kej takega! Že tako sm preveč pojedla, neumna sm bla, da sm šla sploh kaj jest!
In najhuj je, da sm u celmu dnevu pojedla prb. 300-400kcal, pa zjutri sm na tešče tekla 9km in sm pokurla prb. 500kcal, AMPAK JS SE ZREDIM!!!
In pol me še dons čist napitajo, valda po zajtrku bruhat, sam ful nism mogla, pa pol spet za kosilo ful, pa še peciva sm mogla ful pojest- šla spet bruhat, pa spet ni hotl nč ven, poj sm bla pa tok depresivna glede usega, da sm šla nutelo jest, in sm je tko fuuuuuuuuuul pojedla...
In pol rečm doma, da se grozno počutim glede tega vsega, oni pa mi rečejo, sej prav, da se zrediš!!!! I'M SO UGLY AND I CAN'T STAND ME ANYMORE!
Js sm en najbl zavaljenih ljudi, zdj se pričenjam že rezat, ker sploh ne morem več, ne vidm več smisla v svojem življnju, KAM NAJ SE DAM!???

Jutri je nov tedn, od jutr naprej, ma da shujšam usaj 2 kg.. sploh se ne morem več gledat, k sm pa tok neumna pa grda, sam gužvo delam na svetu!!!!

Za vse tiste ki prihajajo iz obale in imajo take težave toplo priporočam psihološko ordinacijo Mokis lab. Se nahaja v Izoli -Jagodje. Ogromno so mi pomagali. Imajo zelo učinkovito terapijo in poleg tega sodeluje pri njih tudi psihiatrinja.
Vse info na www.mokis.si.

lep pozdrav, Klarisa

zdravo, js tudi čist na koncu zaradi teh bednih motenj, imam od prenajedanja in bruhanja do stradanja in pretirane telesne dejavnosti, trpim že cirka 6 let in hmalu se mi bo zmešalo...mislim da sem bom šla kar ubit, ker tako ne gre več, mislim da se zastrupljam s hrano da me bo popacala, da bo slabo vplivala name, js ne morem več tako naprej enostavno ne vem kaj naj naredim, drugim lažem da je use ok da sem uredu zdrava in tako naprej ampak resnica je čisto drugačna, sama sem doma po cele dneve jočem, sem že tako zatečena da se ne prepoznam več, ne maram svojega telesa, svojega življenja, spremenila sem se 100 na uro čisto drug človek kot sem bila pred motnjami, nočem iti v bolnico čeprav vem da bi bila potrebna ne vem več kaj naj od te monotonosti in preokupacije me čisto zmankuje, resnično ne vem če bom vzdržala tak tempo še mesec dni, vsega je že preveč, prveč se vse skupaj že vleče NE MOREM VEČ!!!