Psihoterapija forum

Pozdravljeni,

ker imam totalni kaos v glavi, bo moje vprašanje verjetno zmedeno.

Po osmih letih skupnega življenja, veliko nesporazumih, prepirih, itd., sem pred kakšnim mesecem prosila partnerja naj se za nekaj časa odseli oz. umakne k mami, da bova oba razmislila in se odločila kako naprej. Imava hčerko, ki bo novembra napolnila pet let in ravno ona je bila z moje strani največji razlog, da sem se odločila za ta korak.
Problem je bil vseskozi v tem, da partner ni imel potrpljenja za otroka, z njo je tudi nekajkrat fizično obračunal - mene takrat ni bilo doma, kar se je zelo poznalo na otroku, zaprla se je vase, v vsem mu je hotela ugoditi (če bom pridna, me ati ne bo kregal), v njegovi bližini je bila zelo agresivna in histerična, itd., da ne omenjam večnega "sekiranja" otroka, od večnih pripomb kako se obnaša pri obrokih, zakaj se je zapackala, preveč je govorilla, primerjanja z drugimi otroci (seveda tako, da se je njo skritiziralo), da ne omenjam izrazov kot so: "marš noter", "ko te bom jaz zažgal" in še bi lahko naštevala.
Ker sem sama kot otrok bila priča nasilju, tako fizičnemu kot psihičnemu, med mojima staršema, sem se že takrat odločila, da sama tega ne bom dovolila.
Seveda pa ni bil samo problem v odnosu do otroka, ampak med nama, spolnih odnosov nisva imela vse od oktobra leta 2005, torej mesec in pol pred rojstvom hčerke. Tudi pred tem ni kazal znakov, da si me res želi oziroma je imel dosti izgovorov, zakaj mu ni do seksa (jaz kot večina žensk sem pa čakala, da bo boljše ko se bo sprostil).
Vse od takrat, pa nekje do decembra lani sem krivila samo sebe (saj ni čudno, saj nisem več taka kot pred rojstvom, sem preveč živčna, sem preveč....ne vem več kaj), celo prepričala sem se, da pač tako mora biti, saj koncu koncev pa kaj, pač ne spiva skupaj. Sicer pri občutkih krivde mi je obilno pomagal partner, ki je mojster v izgovorih in iskanju opravičil za sebe ter večnih obljubah, da zdaj pa bo vse drugače......tralala.
Sama pa sem pet let "trobila" eno in isto, rezultata pa ni bilo - verjetno vas to ne čudi, kaj?

No, to je bilo, zdaj pa me najbolj muči to, ker ko je partner videl, da z lepimi besedami ne bo prišel nazaj, govori namreč isto kot zadnjih pet let, je začel (to je moje laično mnenje) čustveno izsiljevati hčerko. Včeraj se je pred njo razjokal, ker se je kao spomnil kako je bil nesramen do mene in hčerke, takrat sta bila sama, otroka je to v toliko prizadelo, da je bila cel dan zelo živčna in razburjena. Povedala mi je sama, in sicer: "Veš mami, ati pa je danes jokal, ker se je spomnil kako je bil nesramen do mene in tebe, jaz pa sem ga pobožala in sem tudi jokala, ker je on jokal". Kasneje pa mi je večkrat rekla: "mami saj je ati zdaj razmislil, pa naj pride domov".
To ni edini primer, je pa najbolj svež in najbolj me je prizadel, ker ne razumem kako je lahko nekdo tako neodgovoren in egoističen do otroka. Naj pa še omenim, da prvih 14 dni po odhodu ni ravno imel veliko časa za otroka, prišel je za kakšno uro, potem pa se mu je mudilo, čeprav ga je hčerka prosila naj še ostane pri njej. Isto je bilo včeraj, obljubil ji je, da bo cel dan z njo, potem pa se je razjokal, jo odnesel k babici (smo sosedi) in je moral iti, čeprav ga je spet prosila naj ostane.

Res sem napisala celi roman, ampak ne znajdem se v tej situaciji, niti ne vem kako naj ravnam, da bo otrok čimmanj prizadet oz. kako se naj postavim napram vsemu. Ne bom kritizirala samo njega, saj vem, da sem tudi jaz ravnala narobe. Partner mi je očital, da sem hladna, da hočem vse storiti na hitro, da mu nikoli ne dam ničesar prav (čeprav nikoli ni ničesar sam predlagal ali naredil), očital mi je, da nisem več taka kot pred porodom. Med nama nikoli ni bilo prave komunikacije, saj sem jaz energična, povem kaj mislim, rada razčistim stvari, on pa je pasiven, tako pri pogovoru kot tudi pri drugih stvareh oziroma obljubi vse, naredi pa nič, kar je mene vedno zelo iritiralo.

Zelo hvaležna bom za odgovor, pa tudi komentarje....naj bodo takšni ali drugačni......

Lep sončen dan, N.

Benjaminka pozdravljena,

tvoja zgodba je zelo žalostna. Predlagam ti, da najprej prekineš vse stike s partnerjem in hčeri razložiš tako kot je. Pri svojih petih letih bo razumela kaj se dogaja. Lepo ji povej, da ljudi ne moreš kar tako spreminjat in da bo očka ostal isti, dokler se sam ne odloči, da se spremeni. Razloži ji kakšne vrste nasilja obstajajo in kaj vse je oče počel z njo. Prav tako jo potolaži in ji daj vedeti, da ni ona kriva.
To kar dela tvoj partner je nedopustno in neopravičljivo. Tukaj moram okregati tudi tebe, ker nisi partnerja zapustila nemudoma, ko si izvedela, da se je fizično spravil na hčerko. Tvoja dolžnost je, da zavaruješ hčerko pred kakršno koli vrsto nasilja. Partner vaju uporablja samo zato, ker lahko lepo zdravi svoje travme na vama, ti pa si z njim ravno zaradi svojega otroštva, ker moraš predelati nasilje in zlorabe. Ampak za predelavo teh čustev ne potrebuješ takšnega partnerja, obstaja veliko drugih stvari.

Tukaj sta sedaj pomembni samo ti in tvoja hči in zato ne dajaj nobene nove priložnosti takšnemu hudemu nevrotiku. V primeru, da boš ostala z njim boš ogrozila svoje zdravje in vzela otroštvo (in kasneje zdravo življenje) hčeri.

LiP

Benjaminka, pozdravljeni.

Najprej iskrene čestitke, da ste zbrali pogum in se odločili za prekinitev nasilnega odnosa z vašim partnerjem!
Nasilje (v vseh oblikah, tudi psihično) je kaznivo dejanje. Nasilje nad otrokom, kot najbolj ranljivim in nemočnim članom družine, pa pomeni še toliko večjo tragedijo. Zato je prvenstveno vaša naloga, da v primeru nasilja zaščitite svojo hčer oz. da se obrnete na institucije, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini.

Pravite, da ste odraščali v družini, kjer je bilo prisotno nasilje. V zgodnjem otroštvu ste tako na nezavedni ravni sprejeli nekatere odločitve, ki ste jih nato »prinesli« tudi s seboj v skupno življenje. V Transakcijski analizi temu pravimo skriptne odločitve, ki nam (na nezavedni ravni) usmerjajo in določajo življenje. Otroci, ki odraščajo v nasilni družini, z večjo gotovostjo ali izvajajo nasilje ali sami postanejo žrtve nasilja. Zato je zelo pomembno, da pretrgamo vedenjske vzorce, ki smo jih prinesli iz primarne družine ter se odločimo, da bomo sami krojili naše življenje.
Vašega partnerja ne morete spremeniti, prav tako njegovega odnosa do hčerke. To lahko stori le sam!
Za vašo hčerko pa je pomembno, da jo objamete, da ji pokažete, da jo imate radi ter da ste zanjo tam, ko vas potrebuje.
Predvsem pa poskrbite za vašo in njeno varnost.

Če bi želeli še bolj podrobno o tej temi, mi lahko pošljete zasebno sporočilo.

Pa tako pogumno naprej!

Lp, Darja

En lep sončen pozdrav iz Štajerske,

zelo sem vesela in prijetno presenečena, da sem tako hitro dobila odgovor in tudi veliko nasvetov - HVALA!

Vse kar ste mi napisali že vem sama (seveda kot večina žensk), mi pa zelo veliko pomeni, če so enakega mnenja ljudje, ki so veliko bolj objektivni, saj nisto čustveno vpleteni v situacijo.

Hvala in še enkrat hvala za kritiko in vzpodbudne besede....pa upam, da še lahko kaj napišem......?

Lep dan, N.

Sem prebral Benjaminka. Oh, veš nihče ni popoln, tale tvoj partner je pa res cvetka. Po tvojem opisu imaš primer zgube v vseh pogledih. Zguba, kot moški, zguba, kot oče in zguba, kot človek. Je primer nekoga, ki ga je res težko spoštovati, če je tako, kot opisuješ ti. Najhuje je, da poskuša čustveno manipulirati s shčerko in jo uporabljati za lastno tolažbo in interese. To je nezrel otrok, ki ne bo nikoli znal izpolniti obljube, ki nima nobene moške akcije in je totalno neodgovoren. In tak bo ostal!!!! Lahko ,mi verjameš.

Vidva se torej nista dokončno razšla, temveč še vedno dopuščata možnost in s tem upanje, da bosta spet skupaj. Nista dokončno prekinila. Nista še zaprla vrat. Težave pri tem ima hči, ki ne ve kaj hočeta. Če bi se resnično odločila za dokončno ločitev, partner nebi več prihajal na obsk, temveč bi vzel hčer tudi za nekaj dnik sebi. Hči bi stem vedela pri čem je, nebi imela nerealnega upanja in nebi imela težkega bremena vaju spet povezati. To poskuša partnr preko nje. Ni sposoben biti oče, nima nobenega potrpljenja z otrokom, je nezrel in celo nasilen. jaz bi dvakrat premislil če bi svojega otroka zaupal takemu kalibru.

Bodi močna in odločna še naprej. Zveza je bila zgrešena in slaba, odidi naprej. Hči te potrebuje. Bodi ji opora tudi pri njenih težavah z očetom, ki jih bo še imela naprej. Zato je zate še toliko bolj pomembno, da narediš dokončen rez in ga prepustiš njegvoi usodi.

Ojla scorpion,

hvala za realen komentar in odgovor. Ja, res je bilo tako kot sem opisala. Tudi to imaš prav, da še nisva zaprla vrat, jaz po toliko letih govorjenja tega več ne znam, razmišljala sem tudi, da je pri meni (ženska pač ) prisoten strah, da bom ostala sama, da me nihče več ne bo hotel....

Dva dni nazaj sva bila na svetovalnem razgovoru (družinska terapija) predvsem zaradi hčere, je pa tam udaril po meni, po mojih starših, sestri....v glavnem krivi so vsi samo on ne oz. nekajkrat je naredil napako pri hčeri...hallloooo???
Ko vidi, da to ne "pali", pa je vsega kriv on, kao, ja, vem, da sem jaz vse "zaj....".

Daj mi prosim svetuj na kakšen način se pa zapre vrata oz. naredi rez pri takšnem tipu človeka?? Hči je žalostna vedno ko gre in zelo trpi, to vidim vedno bolj, otrok pri še ne petih letih tolaži sam sebe, pred mano pa skriva kaj resnično hoče in čuti, da me ne bi prizadela. Ne vem več kako ji še naj razložim, da bo razumela in ne preveč trpela...

Upam, da ne prosim preveč, vesela bom pa vsake kritike, nasveta, komentarja....

Imej se sončno

Hm, Benjaminka. Ker nisem več rosno mlad imam kar nekaj izkušenj z ljudmi, ki se ne zmorejo ločiti in dokončno zapreti vrat pred ljudmi, ki jih zlorabljajo. To tvoj partner počne, to veš že zelo jasno sama. Ti povem kako deluje večina v tvoji situaciji? NIKOLI ZARES NE ODDIDEJO. Ker se bojijo ostati sami, ker ne zmorejo biti sami, ker se bojijo samote, kot hudič križa. Raje so v zjebanem odnsu do konca le, da se ne soočijo s svojo samostjo. Pa še nekaj:leta in leta blebetajo o tem kako bodo odšli in to postane edina tema njihovih razgovorov z prijatelji. Le-ti jih zaradi tega počasi zapustijo.

Potemtakem ti lahko le rečem, da si obsojena na trpljenje v nikakvem odnosu do konca dni. Nihče ti ne more dati nasveta, nihče te ne more rešiti te more in nihče ti ne more zares pomagati.

Če pa se le odločiš pa vedi, da je bolje biti sam , kot v takem odnsu s takim človekom. Le odrasti je treba, biti jasen v postavljanju meja in imeti lastno samospoštovanje in dostojanstvo.

Preprosto, a ne? vendar ne verjamem, da ti bo ta nasvet kaj pomagal, kot ne toliko drugih. Varaš sebe že toliko let in se boš še naprej, očitno.

Oprosti za brutalnost..vendar..Lahko mi napišeš kaj si občutila ob tem mojem pisanju.

Oj scorpion,

kaj sem občutila?? Ha, hvaležnost...verjameš ali ne. Sama sem zelo odkrita in take ljudi tudi najbolj cenim - TOREJ HVALA.

VSE KAR SI NAPISAL IMAŠ PRAV!!!!

Tisto o rosnih letih me je edino malo zmotilo...kako nisi več v rosnih letih...jaz pa sem, čeprav se mi je pred čisto kratkim obrnila štirica...pa je ne priznam, da veš

Prej sem ti napisala samo o mojih dvomih, moram pa se pohvalit, da sem že veliko naredila kar se tega tiče, zdaj sem v fazi jeze nanj (kako je lahko taki bedak, da ne vidi) in na sebe (kako sem bila lahko tako nora, da sem kar nekaj let govorila v prazno).
Sam veš kako je ko razpada družina, pa kakršna koli že je. Jaz se trudim videti stvari iz vseh vidikov, verjemi pa, da sem že kar precej odrasla, samo popredalčkam še do konca, tako da še nisem izgubljen primer....

Vesela bom vsakega tvojega komentarja, ker so iskreni, direktni in tako resnični...

Lp, N.