Psihoterapija forum

Pozdravljeni,
nevem kako zaceti... v zgodnjih dvajsetih sem ostala brez starsev. S sorodniki se ne razumem. Sem v dolgoletni zvezi in brez njega bi tezko zmogla cez vse to sama. Problem je v tem, da ni to to. Z njim vztrajam le zato, ker po domace povedano nimam jajc biti sama. Tega se najbolj bojim. A hkrati zelo zelim... najina zveza ni popolna, dalec od tega. Veliko je posesisvnosti, ljubosumnosti... a se drzim tega, ker nimam kam iti. Vem, grozno od mene. Partnerju sem to povedala, a se mi zdi da si nekako noce to priznati oziroma to izkorisca, da me nekako drzi pri sebi. Nocem vec tako naprej. Hvalezna bom za vse kritike, predloge, spodbudne besede....

Zakaj pa te je strah biti sama? Česa se bojiš?
Ali ni bolje biti sam in se imeti fino, kot pa v paru z nekom in trpeti?

Zelo te razumem. Pravijo, da je boljše imeti 'slabe' starše, kot pa biti brez njih. Vendar si ti zaradi izgube staršev veliko močnejša v sebi kot vsi tisti, ki jih imajo. In verjamem, da bolj znaš biti sama kot tisti, ki imajo ves čas okoli sebe svoje najbližje. In šele ko boš poskusila, boš vedela, da znaš. Kako naj človek ve, da zna vozit kolo, če ga še ni poskusil peljat.

A vseeno... a poznaš kakšno 'popolno zvezo'? Kvazi popolne zveze najdeš samo v mehiških nadaljevankah ali ameriških 'tableta za sladke sanje' dramah, ki ljudi učijo, da je življenje lahko Disneyjeva pravljica.

Razumem te,
in ti nudim en veeeeelllllliiiiiikkkkkk objem.

In zelim ti veliiiikkkkkkkkooooooooo poguma.