Psihoterapija forum

Zivjo!
Spet jaz, zadnje čase sem kar aktivna tukaj... Čeprav se mi je pred sekundo ravno cela tema izbrisala in sedaj moram vse na novo začeti .... Pa celo uro sem porabila za to...
Gre se za mojega ''fanta'' oziroma nekoga s katerim sem že kar skoraj celo leto, ampak tole ni potrjeno kot zveza, ni uradno. Vse se je začelo, ko sva se spoznala na delu, saj sem začela delati v isti ustanovi kot on in sem ga spoznala prek znanca - saj naju je on predstavil - zanimali so me tatuji, saj je on tetoviral in bi mi lahko kaj glede tega svetoval. Ko sem ga prvič videla, mi je bil všeč na pogled ampak tako nedostopen, ''zajeban tip'' se mi je zdel, ne moj tip fanta, ampak vseeno sem si ga zapomnila. Bil je čisto kontra temu kar je mene zmeraj zanimalo, njegov videz je bil kontra mojim IDELAIZIRANIM ''HUDIM'' tipom - fusbalerčkom, šminkerčkom seveda... On je bil čisto drugačen ampak na pozitiven način; bl je cel po-tetoviran, izgledal kot panker in poslušal metal in rap... Čisto nekaj drugega. Tudi čisto kontra mojim standardnim pogojem za tipe, ki bi naj bili bodoči kandidati za fante. Ko je prvič spregovoril z mano, je govoril kot dež in sploh se ni ustavil... Mene pa je vsa ta direktnost in tako tekoč govor neznanca zelo presenetil, zato mi je postalo vroče in vem da sem zardela kot paradižnik...
Ko sva se ponovno srečala čez par urc... Je začel flirtati z mano in me spraševati: Kaj tako lepa punca, sama brez fanta in takoj sem vedela kam pes taco moli.. Seveda zanimalo ga je ali sem samska, in sem bila... Za razliko od njega... Vedela sem, da ne smem, še nek notranji glas mi je rekel: NE NE SMEŠ, TO BODO SAME TEŽAVE!
Ampak to me ni motilo, saj nisem nameravala nič imeti z njim, zdel se mi je seveda predan punci... tako ko sem ga boljše spoznavala, čeprav ko pomislim je kar direktno flirtal z mano in na tak način kasneje me je tudi dobil, preden sem se sploh zavedala... Saj me je zelo pritegnila ta njegova direktnost, ta njegova iskrenost, ta njegova zagnanost za vse česar se je lotil. Opazila sem vseskozi naše ure sedenja med malico, ter tudi ko ni bilo malica - oba sva kršila pogoje dela, no opazila sem da je zelo dober človek -pripravljen pomagati vsakomur, da je vsestranski, da razmišlja drugače in všeč mi je bilo njegovo mišljenje. Saj je bilo zelo podobno mojemu... Zelo sva se ujela, lahko bi temu rekli kar ''SORODNI DUŠI''... Vse je bilo super, vsak dan sem komaj čakala, da ga spet vidim v službi, da bom lahko spregovorila z njim, da me bo spet nekdo tako nasmejal kot on.
Saj sem pred tem 4 leta jokala za svojim bivšim, ki je sedel na dveh stolih bil je z mano in z svojo bivšo - seveda mu je ona pomenila več, jaz pa sem ga vsakič pustila ko se je vrnil k njej in ga zmeraj sprejela nazaj...
Zato mi je bilo zelo všeč, da sem končno spoznala nekaj kar me je tako razvedrilo kot on. Ta njegova večna pozitiva me je privlekla k njemu. Postala sva zelo dobra prijatelja in če je le bil čas sva ga skupaj preživela ob dolgih kavicah, pogovorih na telefonih, raznih sprehodih... In kaj kmalu tudi masažah... Saj je ena izmed njegovih vrlin tudi masaža...
Vedela sem, da ima punco ampak me to ni motilo...(sprva seveda ne), potem pa sem začela tudi sanjariti o njem, ne samo vizualno ampak tudi sexualno... In potem se je zgodilo, med nama je bila zelo močna energija in morala sem se mu predati, nekaj me je vleklo k njemu kot magnet, in nisem se mu morala upreti, bilo je močnejše od mene. Sploh pa te njegove oči in ta njegova podoba me je tako potegnila vase... Preden sem se zavedala že sem bila čisto popolnoma njegova, ne da bi si priznala, ne da bi občutila krivdo - hotela sem se mu predati... In osvojil me je s svojimi spretnostimi; pel mi je pesem Dao sam ti dušu od Alena Slavice; pa še ti njegovi dotiki rok, ko me je masiral so me čisto prevzeli... Hotela sem se mu predati in tudi to sem storila. Brez občutka krivde, brez zadržkov, samo njemu.. Čeprav je bilo prvič vse čudno in nekako nama ni uspelo, tudi on ni moral tega storiti z menoj - rekel mi je celo da ne more, ker sem njegova princeska. Naj se sliši še ne vem kako ceneno, meni se zdi lepo in temu sem verjela, čisto zares. Vem, da sva bila povezana duševno preko vseh energij. Saj sva se ujemala govorno sva bila zmeraj na isti stopnji, miselno popolnoma, duševno sva se ujela in kaj kmalu tudi telesno sva se prilegla drug drugemu kot dvo-parna sestavljanka in tako se tudi danes še ujameva, kadar me ni on zmeraj pazi name ter prenaša pozitivno energijo name. Tudi v horoskopu se čisto popolnoma ujameva. Vsem sem govorila da sva samo prijatelja... čeprav nisva bila, že dolgo več ne - samo prijatelja pa že ne. Bil je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo, nekaj podobnega mojemu ANGELU VARUHU...
Zmeraj sem se ujela kako ga preverjam in na fb-ju in na delu, vedno sem ga čekirala kaj dela, s kom se druži, kaj je delal prej, kakšen človek je.. In kmalu tudi spoznala družbo s katero se je družil, podzavestno sem bila ljubosumna na njegove kolegice, ko sem ga kdaj zalotila da se s kom pogovarja, s kom sedi na pijači... Sama sem sebe zalotila pri temu, nisem mogla dojeti kaj se dogaja. Še zmeraj sem si lagala sama sebi, da nisem zaljubljena. Oh kje pa, to se meni seveda ne more zgoditi.. Ampak se mi je ravno to dogajalo - ta človek mi je vedno bolj in bolj priraščal se k srcu. Enkrat je celo dejal da bom pozabila svojega bivšega, seveda mu nisem verjela ... Ampak res sem ga, kot bi mignil je izginil ... Ampak ljubosumje me je podzavestno grizlo odznotraj. Moj angel varuh.... Le da je ta moj ''angel varuh'' imel eno veliko napakico in sicer svojo punco... In sedel je na dveh stolih... Jaz pa sem mu zmeraj stala ob strani, zmeraj sem ga poslušala : KAKO NE MORE NORMALNO ŽIVETI, SAJ GA ONA ZMERAJ UTESNJUJE, GA DUŠI, JE POSESIVNO LJUBOSUMNA IN MU NE DA MIRU... Smilil se mi je, zmeraj sem mislila, da bi jaz takšnega fanta čuvala bolj kot vse in da verjetno nebi imela razloga za nezaupanje, da mu ne bi delala takšnih stvari. Imela sem občutek, da ga je ona sama pahnila v to, s teženjem ter da očitno ni dovolj skrbela zanj. Saj sta za prevaro vedno kriva sva.Jaz sem zmeraj mu bila ob rami in bila takrat še celo deležna pogovorov z njo.
Še danes vem da se sekira ker je varal, čeprav še danes se včasih vprašam ali zato ker ljubi mene in je mene tako prizadel ker je tako dolgo bil še z njo, ali zato ker je prizadel njo.... ki je tako dobra punca... Ne vem, mogoče pa tudi zaradi vsega po malem.
Potem pa se je začelo... Vedno bolj redno sva se dobivala, celo po 3x na dan, bila sva zmeraj skupaj - kjer je bil on sem bila jaz in obratno - Kot rit in srajca! Bila sva nerazdružljiva... Kjerkoli, ko naju nihče ni videl sva se na skrivaj poljubila, ali pa se v kašnem kotičku strastno poljubljala... Ko punce ni bilo sem tudi večkrat prespala pri njemu... Tole z njim je bilo več kot le sex, več kot le prijateljstvo, ampak še vedno manj kot zveza..
Zmeraj ko je utegnil je našel čas za pogovor z menoj, to počne še danes. Zmeraj ko je našel čas me je presenetil s kašnim majhnim darilcem - katere je res znal izbirati... In tako mi je enkrat prinesel vrečkico in ko sem pogledala vanjo je bila noter knjižica z napisom LJUBIM TE.... Skoraj me je kap, bila sem zmedena, živčna, srce mi je noro igralo... Nisem vedela kako reagirati... Dejstvo je bilo da me ljubi, da me ima rad najbolj na svetu... Kmalu za mano je prišlo dejstvo da morda pa sem res zelo zaljubljena, saj sem zmeraj čutila metuljčke, bila sem živčna zmedena...
Ko sem vedela da se z njim dobim, ali pa se glede česa nisem strinjala z njim mi je vse letelo iz rok, bila sem kot izgubljena ovčka... S vsem tem pa je prišlo tudi to da on sedi na dveh stolih in to me je začelo boleti, to da imam nekoga tako zelo rada ampak nimam pogojev da sem z njim... Vedno bolj me je bolelo, dejstvo da on vsako noč preživi z njo, poljublja njo... To me je bolelo kot Nož, ki ga nekdo zabada na živo vame... V moje srce... Pred menoj in jaz moram vse to gledati pri zavesti... In bila sem si čisto sama kriva.. Nisem morala storiti nič, začela sem samo težiti.. Vedno bolj sva se kregala, ampak imela tudi svoje ČUDOVITE TRENUTKE - to sva zmeraj najbolj cenila. Ampak on ni vedel kaj bi, vedno je iskal izgovor zakaj nje ne more pustiti - da se bo ubila in nevem kaj vse... In jaz preden sem se zavedala, sem vedno manj vedela o njej - ona pa o meni vedno več. Vse kar sem vedela le je bilo, da ta človek je največ kar mi lahko nekdo pomeni, ampak nisem si hotela priznati.
Vsega sem imela dovolj, če lahko on sem mislila da lahko tudi jaz, bila sem mnenja da zaslužim več, nisem več verjela vanj - oziroma nisem želela več verjeti. Morala sem preboleti NJEGA, človeka ki mi je BIL VSE, ki mi je zmeraj stal ob strani in tudi jaz njemu, NEKOGA ki JE VEDEL VSE MOJE SKRIVNOSTI... Nisem hotela verjeti, da nekdo ki mu toliko pomenim, lahko mi počne take grde stvari, ki me ubijajo...brez obzira...
Ta čas sem tudi menjala delo... in ko sem menjala delo so se menjale tudi težave, problemi so se kar stopnjevali - ampak on je ostajal tukaj z menoj in zmeraj je prišel pogledat me na delo, kjer sem bila jaz je bil on z mano... Imela sem dovolj, hotela sem biti ljubljena poiskati nekoga, ki bo z mano zares - nekoga ki bo s ponosom rekel da sem jaz njegova punca in da je samo moj, da bo vsaki dan zaspal v mojem objemu... Ampak sem se zmotila hotela sem samo NJEGA in nihče ni bil ON..... Tisti čas je on tudi odpotoval v Bosno in si lahko mislite kdo je šel z njim... Seveda njegova punca, brez da jaz kaj vem - to sem izvedela od njegovega brata. Porušil se mi je svet, ta punca ki ga KAO UTESNJUJE je sedaj z njim pri njegovi družini - tja pa seveda ne pelješ kogarkoli - ampak samo nekoga ki ga hočeš obdržat... Porušil se mi je svet, jokala sem v eno, postajala vse bolj depresivna... Jokala tudi na delu.... Mislila sem si KAJ PA MOJA ČUSTVA? KAJ PA MOJE SRCE, TO NI VREDNO NIČ? Takrat je bilo prvič da sem šla z nekom drugim... Mislim, da je bilo iz obupa in tudi iz maščevanja... Ampak ni razloga za opravičilo, saj sem se spustila na takšen nivo, oziroma še nižje. Nisem ponosna na to... V glavnem, kasneje sem si našla enega fanta, ki pa seveda ni bil dovolj dober zame.... Nihče ni bil mu niti malo podoben, čeprav isti v znaku horoskopa kot on... Ni vse samo v temu.. Dobivala sem se z njim nekaj časa, se kazala z njim v javnosti, kmalu pa me je začel dušiti, preverjati hotel biti vsako sec. zraven mene... tega seveda nisem morala sprejeti in sem ga pustila. Enkrat ko sem bila jezna nanj sem mu predstavila tega ''bivšega'' fanta/ljubimca/najboljšega prijatelja?? in tudi tega mi ta fant ki je imel takrat punco ni odpustil...
Kasneje je pustil svojo punco, oziroma uradno jo je pustil ampak sam ni vedel ali bo spet z njo ali ne...
Seveda z mano še zmeraj ni hotel biti, jaz sem bila tista katere ni imel dodane na fb-ju saj je bil preveč ljubosumen po njegovem ko je meni kdo kaj napisal, ali lajkal... Pred tem se mu to ni dogajalo, enkrat v življenju samo ko je bil zelo zaljubljen je bil ljubosumen... drugače pa ne, nihče mu ni moral do živega... razen seveda jaz...
Še vedno pa je ostajal tu, ampak jaz sem kasneje poiskala nekoga drugega - začela sem nekje delati in s tem šefom sem se odločila iti na potovanje, zdel se mi je zaupanja vreden - Ampak ni bil niti malo... Jaz naivna punca, ki sem zmeraj hotela ugajati vsem... In takrat ko me ni bilo sta me moja najboljša kolegica in On ogovarjala ter se parkrat skupaj dobila na kavicah, kjer sta me seveda ogovarjala... Zaradi mojih napačnih odločitev. Takrat se mi je šele svet podrl, ker sta oba bila moja družina. Naredila sem napako ker sem šla s popolnim tujcem v tujino, nikoli pa nisem imela možnosti iti kam, ker smo bili doma revni - oziroma smo včasih komaj shajali in nismo šli nikamor - morda je bil to tudi eden izmed razlogov zakaj sem takoj šla nekam. Čeprav sem na koncu ugotovila da je bila to slaba ideja...
No sta me onadva ogovarjala in to mi je ko sem se vrnila tudi porušila svet, njemu sem kasneje oprostila - ker je pokazal vsaj malo tega da mu je žal...Ona pa sploh ne..Ta šef je cel čas name izvajal teror, se drl name, mi govoril da sem nesposobna - vsakič ko sem kaj hotela narediti prav, nikoli nič ni bilo prav... Vse je bilo narobe, skušal je dobiti marsikaj od mene ampak ni moral, čeprav me je skušal zavajati z drogami. Saj mi je eno enkrat na partiju tudi podtaknil... trdo drogo eksta.... Jaz sem seveda se družila z njim in njegovo družbo ker sem rabila delo, ker drugače ne bi morala preživeti na obali... Mi je pa žal da sem šla prek sebe... Ko me je silil z drogo, sem kasneje tudi sama padla noter... Kot da je hotel iz mene narediti nekoga ki dela zanj, saj je sam imel dosti opravka z drogo in jo je tudi preprodajal... Parx sem jo tudi jaz zanj... Na kar danes seveda nisem ponosna... Kmalu sem tudi sama začela poskušati drogo v katero me je silil - in jo iz obupa nad življenjem tudi sama začela kupovati, sploh kadar sem bila razočarana... Slaba družba okrog mene - saj sem prejšnjo zgubila zaradi ogovorajanja , ta nova družba pa je bila s slabimi mislimi, me je prisilila isto misliti kot oni in kmalu sem padla noter.... Tukaj se začne moje najhujše obdobje, saj sem mislila da me bo prodal, da bo z menoj naredil ne vem kakšne vse grozote in da mi hoče cel svet slabo, dobila sem panične napade in hude oblike paranoje... po ulicah sem zmeraj imela občutek da me vsi opazujejo, mi hočejo slabo še v stanovanju sem hodila z nožem - gledala kje bo prišel on... Enkrat ko sem spala pri njemu se je začel ponoči tudi dreti in jaz sem skoraj umrla od strahu, mislila sem da ima povsod po stanovanju skrite kamere in ne vem kaj še vse... Vzela sem nož in če bi kaj poskušal... vem da bi ga bila zmožna ubiti, bala sem se na smrt... Hvala bogu sem vmes odšla domov in s pomočjo Njega, tega fanta ki je imel na začetku punco in ki ga imam še danes neizmerno rada, sem se izvlekla iz vsega tega in s tem končala za vselej...
Še dolgo časa sem rabila da sem se znebila paranoje in preganjavice..
Takrat sem počasi se spoznala, začela sem se spoznavat... Danes se poznam! Ne razumem se zakaj sem to vse takrat storila, zakaj sem hotela ugajati vsem - ZAKAJ SEM ŠLA V ŽIVLJENJU PREKO SEBE, ker sem škodovala največ sebi in res mi je žal. Sem se pa iz tega največ naučila in vesela sem, da sem danes to kdo sem!
Da sem nekdo, ki ve česa v življenju je zmožen in česa ni, da sem nekdo, ki sledi svojim sanjam in ne hodi več čez sebe in ve da v življenju ugajati vsem ne moreš, ter nekdo ki ve kakšni so njegovi cilji, kaj hoče v življenju. Sem nekdo ki je čisto sam svoj.
Zaradi vseh teh napak on danes pravi da mi ne more zaupati in seveda ŠE DANES NI Z MANO... Kadar sva na drugi strani slovenije me brez problemov drži za roko, vsem pokaže da sem njegova... Ko pa sva na obali, pa me še danes na nek način ''skriva'', se skrivava in se ne kažema tako zelo v javnosti - hodiva na pijače ampak se ne dotikava... Še danes nisva fant in punca. In vsakič ko hočem to razčistit, ko me kakšna stvar moti in mu to povem, ko me zanima ali ima še stike z svojo bivšo ali ne, on razume to kot da mu težim in da se hočem kregat. Ampak jaz hočem samo razjasnit stvari, hočem se pogovorit, iskreno priti stvarem do dna. Ampak takrat se zmeraj skregama in nikoli ne prideva stvarem do dna... Jaz sem se začela trudit in to stoprocentno začela sem sprejemati njegove pogoje, naredila par stvari zato, da bi se on dobro počutil - da bi se počutil ljubljenega, se začela prilagajati - ker mogoče na ta način bi bil z menoj, spremenilo pa se ni nič...
Vedno ena in isto, da ne more biti z mano, ker bi vrjetno šla s kom drugim. Ampak danes jaz sebe poznam, wem kdo sem, wem da sem prebolela svojega bivšega - vem da je zame ON EDEN IN EDINI, ČLOVEK KI GA LJUBIM, nekdo ki ga nikoli NOČEM IZPUSTITI... človek ZA PRIHODNOST. Ne vem česa se boji, ker vem da brez mene ne more - vedno išče čas da me pokliče, da mi pove prvi vse kar mu je najbolj pri srcu, zmeraj hoče da sem ob njem, tudi išče čas da je z mano. Vem da brez mene ne more, ampak tudi z mano ne... Ne morem ne naprej, ne nazaj. Preveč ga imam rada, da bi ga izpustila, kar tako brez razloga. Dokler ne bom vedela, da je res konec tega ne bom pripravljena narediti.Pravijo da NI ODNOSA, kadar NI ZAUPANJA.... ampak kaj lahko storim.. Vem da bi morala zelo trdo delati na spoštovanje, ker tega pri nama zelo primanjkuje in tudi na čustveni empatiji... Čeprav meni to sploh ni problem, bolj z njegove strani....
Ljubosumje pa me vedno bolj ubija in razžira, ter tudi to večno teženje... Počutim se že kot da se spreminjam v njegovo bivšo...
Vendar kaj to pomeni... pomeni morda da mene čaka ISTA USODA?!?

Draga "Zmedenka92", zdi se, da te privlačijo fantje, ki te nimajo dovolj radi, da bi bili s tabo. Sklepam, da se zgodba s tvojim prijateljem že precej dolgo vleče, on se "ne more" odločiti, ti pa "ne moreš" proč. Sliši se kot odvisnost od tega odnosa in to iz obeh strani. Oba vesta, da ne bo šlo, pa vendar vztrajata skupaj. Morda ga imaš ravno zato tako rada, ker nikoli ne veš, pri čem si, ker ga nikoli zares nimaš zase. Vedno je nekaj: njegova bivša, očitanje preteklosti, drugi izgovori. Vem, da se ti zdi, da dobivaš veliko, pa vendar so to samo ostanki, drobtinice, ki ti jih nakloni sem in tja, ti pa potrebuješ, kot si napisala, fanta, ki bi bil samo tvoj in bi celemu svetu povedal, da si njegova punca. Ali si kdaj postavila mejo in mu povedala, da se teh igric ne greš več? Da boš odšla, če se ne odloči? Seveda bi se potem morala tega držati. Kako gledaš nase? Na svoje potrebe, želje? Včasih takrat, ko si nismo všeč in imamo slabo mnenje o sebi, pristajamo na take polovične odnose, od katerih imamo na koncu samo trpljenje, žalost in grenak priokus. Kaj ti ta fant v resnici daje? Pravzaprav ni pošteno od njega, da te drži ob sebi, če bi te imel rad vsaj kot prijateljico, bi se umaknil in te spustil, da najdeš svojo srečo. Praviš, da se umika pogovoru o vajinem odnosu, ti pa čakaš in čakaš, da se bo spremenil. Pa se najbrž ne bo, ker se očitno ni sposoben na polno odločiti za neko punco in se posvetiti samo njej, vsaj zdaj še ne, verjetno je še precej mlad. Ne bom ti svetovala, da odidi, odločitev je tvoja, morda je ta trenutek še pretežko zate. Prav gotovo pa bi ti svetovala veliko dela na sebi, šele ko se boš dovolj cenila in se zavedala, kako pomembna in dragocena si, boš pripravljena razmišljati drugače. In takrat bodo verjetno prišle tudi drugačne odločitve...

Veliko poguma in lep dan
Nevenka

Hvala ti za tako hiter odgovor... Poskušam na več načinov, na večino se tudi on odreže super... Kadarkoli rabim pomoč je tukaj, vedno sam išče pot do mene - sam je tisti, ki me pokliče in on je tisti, ki si hoče uzet čas za nas. Trenutno sma itak drug od drugega zelo oddaljena, on na drugem koncu slovenije, jaz pa tukaj. Mene čaka par izpitov, zato to še malo odlašam... Sem probala postaviti par mej ampak nikoli zares. Mene itak najbolj moti, da me tako obsoja - in tukaj nastane ta DVOM o njegovi ISKRENI LJUBEZNI... Sem se pa odločila da to itak vzamem v svoje roke - kot si rekla, da se ne cenim dovolj... Mogoče res... Ampak zadnje čase delam veliko na sebi, hodim spet s kolegicami ven - verjetno bom začela tudi z najboljšimi prijatelji - čeprav sem se tega kar izogibala, ker je on vedno pretirano ljubosumen... Ampak mislim, da bi morala gledati tudi nase. Jaz dobro vem kakšna sem in kaj počnem in zato ne rabim nekoga ki pazi name cel čas, ker mi ne zaupa..Poiskala sem si tudi delo in spet sem si našla stanovanje malo bolj v centru - saj mi zivimo v majhni vasi malo stran od mesta, meni osebno pa se bolj splača center. Ker bom lahko začela tudi obiskovati fitnes, ter tako malo pridobila na vizualnosti, da si bom bolj všeč - postopoma pa tudi na samopodobi. .
Ko pa se vrnem spet na obalo, ali pa vsaj ko bo konec izpitnega obdobja bom pa se jasno pogovorila o vsem, to imam že itak več časa v glavi in če ne bo sprememb takojšnjih - se bo vse skupaj zelo spremenilo!
Lep pozdrav in lep dan.

Punca - stran od tega modela! Vem, da tega nočeš slišati, ampak tako bo zate najbolje. Ne morem natančno soditi, ampak po tvojem obilnem prispevku, sem dobil občutek, da tak tip moškega dobro poznam. Zakaj? Ker sem sam do pred nekaj leti bil enak. Vedno zgovoren, vedno pripravljen na pomoč, na kako masažo, pa še na kaj zraven. Pa veš kaj - nikoli ni zmanjkalo deklet, ki jim je tak tip moškega všeč!!! Tudi kak tattoo premorem, pa pirsing. Pa ti povem še nekaj? Še danes sem pri svoji družini (imam namreč krasno družino). Vsa tista dekleta mi niso pomenila nič, pa čeprav so bila nekatera prav resnično simpatična! Je pa seveda to pomenilo kup težav in slabe volje na vseh straneh - pri teh dekletih, pri moji družini in pri meni samem.
Pa danes? Danes sem all alone. Danes me še pes ne povoha. Ubadam se z občutki krivde, sramu, daje me socialna fobija, pa še kaj, depresija, pa še kaj... Kdo je kriv? Sam sem. Dokler ne spremenim vzorcev svojega obnašanja, toliko časa se bo/bi zgodba najbrž ponavljala. Tako pa tudi pri tebi. Če enkrat končno prekineš s tem fantom, si boš našla natančno enakega, no, vsaj podobnega. Potrebuješ spremembo nekaterih vedenjskih vzorcev, a po mojih izkušnjah brez pomoči ne bo šlo.
Tole je moje skromno mnenje; pa ne da sem kak strokovnjak - še sam sem totalen mess...