Psihoterapija forum

zdravo.
imam težave in nevem kam jih uvrstiti.
v javnosti-v množici ljudi me prime tesnoba/nelagodje.
bojim se,da bi naredila kaj narobe,se osmešila. da nebi kaj podzavestno rekla v času tesnobe, stavim jezik med zobe...da nebi kaj z rokami naredila, jih imam v času tesnobe v žepih.
tako se pričnem potiti, občasno zatresem z glavo,tiščim se vase.. na avtobusu se pojavi glavobol ali omotlica..zaznala sem znake anksioznosti..
to je že moj vsakdan.

Pozdravljena, zvezdica, težavam, ki jih opisuješ, bi lahko rekli kar socialna anksioznost, kar pomeni, da nas je strah in sram pred ljudmi, včasih samo nekaterimi, največkrat pred tistimi, ki so podobne starosti kot mi, morda po naši oceni bolj uspešni, lepši... ali pa kar pred vsemi. Včasih nam je težje pred znanimi, drugič pred neznanimi ljudmi. Strah nas je, da bomo kaj narobe rekli, narobe pogledali, zardeli, se potili, karkoli čudnega naredili. Mislimo, da so vsi boljši od nas, da nikogar drugega ni sram, in se v pogovoru največkrat ukvarjamo sami s sabo, predvsem pa želimo čim prej stran, spet na osamljen, varen kotiček. Včasih gre stvar tako daleč, da si sploh ne upamo ven med ljudi. Premalo te poznam, da bi vedela, kaj točno se ti dogaja, od kdaj, zakaj... Vsekakor pa so takšne težave rešljive, največkrat s psihoterapijo, včasih tudi ob pomoči zdravil.

Želim ti čim manj strahcev in prijeten dan
Nevenka

no..že v osnovni šoli sem imela ob vstopu v puberteto težave z zardevanjem..ker so se mi sošolci smejali, se je tako stopnjevalo, da sem bolj kot zaradi sramu, zardela, ko sem se ustrašila da bi.. ob koncu šole se je začelo to, da mi je naprimer ko je nekdo nekaj rekel na glas(zakričal), tisto še dovgo odmevalo po glavi in sem se tako bala, da bi tudi jaz to podzavestno govorila in se osmešila (najbrž sem to pobrala po dogotku, ko je moj stric imel obdobje, da je ko je razmišljal govoril na glas-tudi neprijetne stvari)..tako sem v srednji šoli, ne takoj na začetku ampak nekoliko pozneje dobila že v prejšnem sporočilu napisane simptome..poleg tega se je ohranil strah pred zardevanjem in strah pred podzavestnim govorjenjem..kot ste povedala, se bojim da bi se osmešila..te težave imam že skoraj 3 leta in se stopnjujejo...v določenih situacijah se počutim zelo nemočno..dogaja se tudi, da me zaradi vsega razmišljanja začne boleti glava, postanem omotična, v slabo prezračenih prostorih pa mi lahko za trenutek zmanjka zraka...povedala sem mami, pa je rekla naj neham "fantazirat" in da res neve kako mi pomagat..dobesedno sem že sita tega in si želim zaživeti nazaj normalno življenje, brez nekih prisiljenih gibov, ki so občasno tudi boleči (jezik stisnjen med zobe)..drugače tega ni nihče opazil (predvidevam). je pa res,da zadnje čase kdaj ko me prime ta panika slišim kot da kdo reče besedo: prizadeta..najbrž si domišljam oz. imam prisluhe..drugače imam prijatelje, s katerimi se dobivamo čez vikend, hodimo na zabave...sem tudi bolj tihe narave kar se tiče pogovora, sem pa obenem tudi zelo velika ekstremnica(šport in te stvari)
Kam naj se obrnem po pomoč?
najlepša hvala

Zvezdica, če želiš, lahko pomoč v obliki individualne ali skupinske psihoterapije poiščeš tudi pri nas in sicer me lahko pokličeš na tel: 041 635 530 ali mi pišeš na mail: nevenka.breznik@siol.net, da se dogovoriva za termin.

Lep večer ti želim
Nevenka