Psihoterapija forum

Pozdrav vsem, jaz sem se znašel tukaj, ker se nekaterih težav ne morem osvoboditi. Predvsem zasvojenost(i) in problemi z odnosi. Do določene mere se najdem pod vsemi rubrikami, razen pri zdravilih, službi in družbi in dogodkih. Naveličan sem vsega skupaj in nič ne pomaga. Totalno sem razočaran nad življenjem in *ebe se mi za vse skupaj, najbolj pa za samega sebe. Ne vem, kako naj se rešim iz te bede, poskusil sem s strokovno pomočjo, ampak ni bilo učinka. Zdi se mi, da mi živ bog ne more pomagati, sprejeti je treba vsiljeno življenje in vse, kar prinese, jaz pa imam občutek, da sem kot sod smodnika ki ga bo v kratkem razneslo, ne morem se več delati, da je vse ok.
Se je komu kdaj dogajalo kaj podobnega?

nebo, pozdravljen.

Dobrodošel na forumu.

V življenju se vsakdo od nas kdaj znajde v začaranem krogu, ko ne ve, kako naprej, vse se mu zdi brez pomena, ne vidi več smisla. Toda ali ni morda tvoje pismo znak, da želiš nekaj storiti in da je morda nekje v tebi le upanje, da je mogoče oditi iz tega začaranega kroga?

Nimam pravega odgovora in čarobne besede, ki bi te rešila tvoje »bede«, vendar so po mojih izkušnjah težave z zasvojenostjo in odnosi rešljive. Ne bom rekla, da je preprosto, traja lahko tudi dlje časa, potrebno je veliko truda in motivacije. A je vredno. Na voljo imaš nešteto možnosti, moraš se samo odločiti, da si se pripravljen boriti zase in za svoje življenje. In ja, lahko ti nekdo pri tem pomaga, vendar moraš tudi ti sprejeti njegovo pomoč. Se predati in zaupati "tistemu" na drugi strani.

... sprejeti je treba vsiljeno življenje in vse, kar prinese ...Razočaranje nad življenjem je eden od pokazateljev našega nenehnega odpovedovanja oz. neuresničevanja naših želja, potreb, čustev. Če jim sledimo, pomeni, da živimo v skladu s samim seboj in si potrdimo, da smo na pravi poti. To nam daje občutek, da živimo in da je vredno živeti.

Skratka, odločitev za "boljše" življenje je samo v tvojih rokah. Čeprav se včasih zdi, da je vse izgubljeno, izkušnje mnogih, ki so premagali zasvojenost govorijo drugače. Nič ni zamujeno, zato pokukaj »ven«, poišči, kakšne možnosti imaš na razpolago in poskusi še enkrat. Prvi korak je morda najtežji, ampak vse se začne s prvim korakom.

Želim ti vse dobro.
Darja

"Se je komu kdaj dogajalo kaj podobnega?"

Ja...

"Nič ni zamujeno, zato pokukaj »ven«, poišči, kakšne možnosti imaš na razpolago in poskusi še enkrat. Prvi korak je morda najtežji, ampak vse se začne s prvim korakom."

To se sliši v redu... ampak bolečina, jeza, brezup me paralizirajo... smrt bi bila krasna...
Najraje bi samega sebe razgrizel, raztrgal na kose...
Ne morem nazaj, ne vem kako naprej... ne že spet, ne že spet... kdaj bo konec? zakaj?
Zakaj sploh? Zakaj?
Ni ves trud, ki sem ga vložil vreden popolnoma nič? Ljubezen pa je vredna še manj... strel v glavo ima večjo težo...

Hvala za odgovor, Darja in Calath.

Calath wrote:"Se je komu kdaj dogajalo kaj podobnega?"

Ja...

"Nič ni zamujeno, zato pokukaj »ven«, poišči, kakšne možnosti imaš na razpolago in poskusi še enkrat. Prvi korak je morda najtežji, ampak vse se začne s prvim korakom."

To se sliši v redu... ampak bolečina, jeza, brezup me paralizirajo... smrt bi bila krasna...
Najraje bi samega sebe razgrizel, raztrgal na kose...
Ne morem nazaj, ne vem kako naprej... ne že spet, ne že spet... kdaj bo konec? zakaj?
Zakaj sploh? Zakaj?
Ni ves trud, ki sem ga vložil vreden popolnoma nič? Ljubezen pa je vredna še manj... strel v glavo ima večjo težo...

Življenje ni ravno pravično in vsak se sam odloča, kaj bo z njim. Če si optimist, lahko usmerjaš pozornost na poz. stvari in si govoriš, da bo bolje. Mogoče bo kdaj res, mogoče ne, ampak tega ne moreš ugotoviti, če ne preživiš. Strel je slaba, dokončna rešitev in ponavadi najbolj prizadene druge, pa tudi ves tvoj dosedanji trud bi postal zaman.

Včeraj je bil eden težjih dni zame, ko sem popolnoma podlegel. V zadnjih 6 mesecih sem na veliki preizkušnji. Pa vsaj nisem se ponovno zatekel v travo. Je pa zahtevno in traja da osvojiš stvar, da jo (željeno) spraviš v podzavest.
In znova sem na poti, malo me je sicer strah teh groznih občutkov, da se ne ponovi. Ampak sem se pa spet pomaknil malo naprej... Jasno, vztrajal bom in gradil naprej... Najbrž sem kar rabil to, čeprav ni prijetno.