Psihoterapija forum

Pozdravljeni,
pišam vam iskreno in iz srca, nisem prepričan če obstaja ustrezna rešitev zame.

Vzrok mojega problema leži v čudnem in negotovem okolju iz katerega sem zrasel, mamin poskus samomora in globok strah do očeta.

V sebi čutim večino časa strah in negotovost, pogosto mislim na samomor kot rešitev.

Najbrž nisem edini ki tako čuti ampak ne zaupam nobenemu več. Moji psihiatrinji ne zaupam. Tudi terapevti ki sem jih imel me niso najbolje razumeli.

Tudi sam ne razumem mojega uma in misli ter negativnih čustev. Bojim se da bi si kaj lahko naredil in se resno poškodoval, saj je moja mama to poskusila in preživela z iznakaženim obrazom.

Kje najti ustreznega terapevta? sprašujem se ker sem utrujen od iskanja. Bil sem parkrat v bolnici ker sem zaužil tablete in alkohol in želel mirno zaspati.

Cel dan sem v svoji sobi in me je strah iti ven. Nekateri mislijo da si samo domišljam stvari. Želim pa si popolnoma nasprotno kakor moj um deluje večino časa- urejeno življenje, družino, službo.
Vse je tako daleč in nedosegljivo zaenkrat.

Vzrok je tudi da se bojim naresti stvari ker vse naredim le na pol. Še nikoli nisem vztrajal do konca naloge.

vem da bom prišel na kako dobro skupino ali nekoč našel človeka ki bi mi prisluhnil, a za zdaj ostajam doma med stenami in računalnikom. Tako me je strah da se ne upam iti v bolnico povedat kaj se mi dogaja. ker mam občutek da me ne bodo razumeli.

Pozdravljen.

Dobrodošel na forumi. Žal mi je, da si se moral soočati s stisko v obdobju, ki bi moralo biti brezskrbno, brez strahu in negotovosti. Kot otrok nisi imel veliko izbire, moral si nekako "preživeti" in zato si razvil preživetvene strategije. Te sčasoma ponotranjimo in postanejo del našega delovanja na čustveni, vedenjski in kognitivni ravni. Tako v določenih situacijah delujemo nezavedno in se sploh ne zavedamo, da smo odrasli ter da lahko samostojno mislimo, čutimo, se vedemo. Da sami odločamo o svojem življenju.
Po drugi strani pa so nam čustva, občutki, ki smo jih doživljali v otroštvu, znani, ob njih se počutimo varno. Četudi nam otežkočajo življenje tu in zdaj, se jih lahko oklepamo z vso močjo. Saj nam dajejo občutek varnosti. V katerih situacijah še posebej čutiš strah? Ob katerih ljudeh? Kaj še čutiš poleg strahu?
Razumeti samega sebe je nekaj najtežjega. Do svojih težav, vedenj smo subjektivni in zato ne zmoremo videti celotne slike. Katere svoje misli, čustva bi rad razumel? In če bi jih razumel, kako bi ti to pomagalo pri soočanju s stisko, s težavami?

... Moji psihiatrinji ne zaupam. Tudi terapevti ki sem jih imel me niso najbolje razumeli ... Katerih tvojih razmišljanj, občutkov niso razumeli? Si jim povedal, kaj si želiš in pričakuješ od njih? Terapija je vedno (tudi) odnos dveh, terapevta in klienta, odnos, ki ga skupaj gradita iz ure v uro. S tem pa dobimo priložnost, da ugotovimo, zakaj v takem odnosu podoživljamo neprijetne občutke.

Želiš si, da bi ti nekdo končno prisluhnil, da bi te razumel ... Kako naj se nekdo vede do tebe, da boš prepričan, da te razume, da ti je prisluhnil?

Na žalost nimam nobenega učinkovitega recepta, ki bi takoj razrešil tvoje težave. So pa rešljive! Potrebuješ vztrajnost in odločenost, da si želiš zaživeti boljše in uresničiti svoje želje o družini, službi ... Načinov je veliko, a je vse odvisno od tebe.

Želim ti, da najdeš pravi način zase.

Lp, Darja

hvala za odgovor. Lepo da veš da nisi sam.
da odgovorim na vprašanje, kdaj čutim strah?
skoraj zmeraj, tiščim čustva vase, in ko se ne uspem izraziti, me tišči nemir v sebi. Še posebej takrat ko človeku ne zaupam, ga ne poznam.
Rad bi razumel zakaj se vedem kot otrok, zakaj me je strah, kako to učinkovito odpravit, ker se mi že mnogo let ponavlja in se mi zdi da nisem uspešen v odnosih z ljudmi. Saj ravno to ne vem ali bi mi sploh pomagalo da razumem vse to. Bojim se malo poglabljanja vase ker če preveč vrtam po sebi nikamor ne pridem v življenju.
Glede psihiatrinja- občutek imam da me ne posluša. Piše in piše ampak nisem siguren če me zares razume.
ne vem točno kerih občutkov ne razume. še sam ne vem.

bom se potrudil da ji vse povem, in tudi moznost o zamenjavi terapije. da resim to situacijo.

Kako naj se nekdo vede do mene? npr. tako da me posluša, skrbno in daje smiselne odgovore. vem da je težko najti takšno osebo ker smo pač vsi krvavi pod kožo. ne vem če je čisto realno da bom takšno osebo našel. mogoče moram spremeniti pogled na stvar, jaz dati kaj od sebe da bom slišan. ob tem imam tudi občutke manjvrednosti.

vem da je rešljivo, a v trenutkih teme popuščam.
našel bom način, verjetno s pomočjo drugih ljudi.

Hvala za vse