Psihoterapija forum

Kako daleč seže vaš spomin?
Do kod vam seže prvi spomin iz otroštva? Na kateri dogodek?
Kaj je prva stvar, ki se je spomnite iz svojega otroštva? Kakšen dogodek? Določena oseba?
In, kakšno je bilo prizorišče, vzdušje, dogodki, osebe?

Naš prvi, najstarejši spomin lahko pomaga pri razlagi naših današnjih težav.
Ključni dogodki iz otroštva naj bi se še posebej vtisnili v našo (pod)zavest in imeli pomemben (nezavedni) vpliv še dolgo v našem (odraslem) življenju (seveda, če so ostali nepredelani v naši notranjosti).
Simboličen pomen naših najzgodnejših spominov iz otroštva je lahko zanimivo pričevanje o izvorih naših današnjih pogledov na življenje in nam lahko pove kaj o vzrokih naših sedanjih stisk in težav, ki nas sedaj pestijo.

Mislim, da sta bila starša, naga na postelji, nekaj takega. Pa ne morem reči o prijetnem oz. neprijetnem.. mislim, da nekako čudno, morda tesnobno.
No, zato pa je zdaj moje življenje čudno...

Moj prvi najzgodnejši spomin je iz obdobja 2-3 let. Spomnim se težkih zelenih vrat, v katera sem se zaganjala z vso močjo, pa jih nisem mogla odpreti... Prav spomnim se tistega občutka nemoči, majhnosti, šibkosti... Ni ravno prijeten spomin....

Spominjam se majhne deklice v rdečih gumi škornjih, ki se je klatila po hribčkih in odkrivala čudežen svet narave, imela tisoče notranjih dialogov, monologov, slik in življenja in vprašanj kot so: "a si ti mamina ali atova?", pa to je itak klasika, pa kaj ti je deklica, da si tak žalostna---Pa sploh ni bila, mogoče malo zamišljena in začudena nad življenjem...

pa prvega šolskega dne se spomnim in dolge dolgeeee poti v šolo, čisto sama, enkrat sem po poti izgubila torbo.

Ja, saj jih je kar nekaj, spominov, tudi izpred šole, pa včasih se je lepo spominjati sebe kot otroka, včasih pa je lepše živeti življenje tu in zdaj

Jaz verjamem, da je privi spomin povezan s celotnim scenarijem našega življenja. Vsebina prvega spomina je tsito kar nas lepega in grdega, prijetnega in bolečega spremlja celo življenje. Na osnovi česa to trdim? na osnovi lastnega prvega spomina in življenkse izkušnje.

Čeprav velja, da je obdobje pred tretjim letom pri otroku potisnjeno v nezavedno, ker otroci v tem času še nimajo spomina, pri meni ni bilo tako.. Veliko ljudi sploh nima nobenih spominov na otroštvo kar je, po moje, povezano z globokimi, bolečimi in potisnjenimi doživetji. Morda je bilo otroštvo tako čustveno prazno in osamljeno, da ni ostalo nič česar bi se lahko spomnili.

Pri ,meni ni bilo tako: je veliko lepih in tudi bolečih spominov.

Moj prvi spomin pa kaže na naravo odnosa z mojo materjo, ki je bil zelo ambivalenten. Nesigurna navezanost je v meni sprožila veliko tesnobo. Misli, da sem bil star kakšno leto in pol, sem že hodil nisem pa še govoril. Torej, moj spomin je bil očitno tako močno doživetje, da sem ga ohranil v spominu že pred tretjim letom.

Spominjam se velike sobe v hiši starih staršv, kjer smo takrat živeli. Jaz se igram ob oknu mama pa pride k meni in je zelo nežna do mene. Čutim, res čutim, njeno ljubezen in nežnost. To je bila nežnost pred njenim odhodom.

Kot pogostokrat sta oče in mati takrat odšla od doma za nekaj dni. Mene sta pustila zalo mladi varuški, imela je komaj petnajst let. Takrat je bila navada, da so mlada dekleta živela pri družinah, ki so jim pazila otroke. Moji varuški je bilo ime Liza in so jo klicali Lizika. Baje je znala zelo dobro porihtati otroke v higienskem smislu, jih previti in nahraniti. Jaz se je ne spominjam drugače, kot da sem se je bal. Očitno ni zmogla razviti prave topline do mene, kot otroka. Bila je zelo ukazovalna in stroga. Torej le strah. Nadomestna mati, varuška, ki me je imela vse dneve, je bila oseba, ki sem se je bal, ne spominjam pa se prav nobene ljubezni in topline.

Ko sta oče in mati odšla se je začelo moje trpljenje. neskončno sem pogrešal svojo mamo. Spominjam se tega čustva:POGREEŠAMMM MAMOOO!!! To občutenje je bilo tako močno in mučno, da se nisem mogel igrati, temveč sem od žalosti vseskozi ležal in zdi mi, da sem se smilil celo ledeni Liziki. Čakal sem samo na mamo. Tista nežnost, ki mi je mam pred odhodom pokazala je bila nekakšen vzvod zato, da je bilo to pgrešanje močnejše in bolj zavestno. Čutil sem nekaj takega, kot da ne morem živeti brez mame, ni mi bilo do ničesar, tudi do igre ne.V odrasli dobi sem čutil podobno brezživljensko stanje ko sem bil v depresiji.

In potem sta se oče in mama po nekaj dneh vrnila, ne vem koliko dni je bilo. Spominjam se kako je bila mama oblečena. Nosila je enak svetel plašč kot sem ga kasneje videl na poročnih fotografijah. Na glavi je imela majhen klobuček, ki je bil verjetno takrat moderen. Stopila je v tisto veliko sobo in kmalu za njo oče v temni, poročni obleki.
Začutil sem neznansko veselje:mama je prišla, tukaj je....!!! mama mama mama.Tako sem čutil saj še nisem znal govoriti. Njena reakcija mi dolgo ni bila jasna, ker je bila za mater čisto nenormalna. Pričakoval sem,da bo stekla k meni, me vzela v naročje in me objela, stisnila, poljubila:sine pogrešala sem te!! Mene je v naročju držala Lizika. In kaj je naredila? Ni stekla k meni, ni prišla k meni, ni me vzela v naročje.Ostala je na razdalji treh mentrov od mene in varuške in s hladnim glasom, ki se mi je zdel kot glas ledene gore, rekla:Kaj je...?Izgovorila je moje ime. Hladno, brez topline, kot popolna tujka.

Zame, kot otroka je bil to popoln šok, da mama ne pride k meni, njen hladni glas pa je bil kot bodalo v moje srce. Nisem mogel razumeti. Saj sem jo tako grozno pogrešal in se je razveselil iz dna srca!! Zdaj pa ne pride k meni!!Spominjam se, da sem začutil pekočo bolečino v prsih, potem jezo, zakaj mama ne pride h meni saj je vendar moja mama in imam pravico do nje. Na koncu je bilo le še občutje nemoči: ničesar ne morem narediti, če moja mama noče priti k meni. Nemočen sem. Bolečina pri srcu je ostala moj glavni simptom , ki me spremlja celo žeivljenje.

Dogodek, neviden komurkoli, na videz nepomemben, pa tak hud udarec majhnemu otroku, da mu zaznamuje celo žviljenje. Otrok je neverjetno občutljivo bitje in niso potrebne velike stvari, da mu uničiš dušo. Tale dogodek je bil pomemben samo zame, nihče ga ni videl čutil, nihče ni imel vpogleda vanj, le jaz ga nosim v srcu, kot bolečino , celo življenje. Za to bolečino dolgo nisem vedel vzroka.

Je pa to le en prikaz odnosa, ki me je v bližini strašev spremljal potem celo življenje in mi pustil posledice. Nadaljevanje prihodjič

ojla scorpion !

Tvoja zgodba je tako lepo berljiva, prav res, čisto sem padla noter, čeprav sama vsebina ni ravno radosti polna. V živo sem si predstavljala tvojo mamo, kakor si jo opisal, pa tvoje čakanje in pričakovanje in potem na koncu ledeni tuš .
Ni lepo. Vem kako sem jaz včasih čakala na mamo zvečer, ko je hodila na nek šiviljski tečaj, kako nestrpno sem jo pričakovala, da mi bo dala poljub, me objela za lahko noč...sploh nisem mogla zaspati. Toda, ko je prišla, mi je to dala, objela me je, mi voščila lahko noč...Ali pa eno novo leto, ko sem imela vnetje ušesa, bilo je hudo hudo, mislim to kar fejst boli, toda potem, ko je mama prišla k meni v postelljo in ležala z mano je bolečina kar malo popustila in sem uspela zaspati...Ja otroška samota zna biti najbolj samotna sploh, ker kot otrok res nimaš kam pobegniti, s čim nadomestiti tistega kar res potrebuješ.

Ko si tako živo predstavljam tvojo mamo se sprašujem zakaj je bila takšna kot je, kako da po več dneh ločitve ni stekla k tebi in te stisnila na vso moč...in se mi zdi- ti boš to bolje vedel- da je bilo morebiti kaj v odnosu med njo in očetom, kar jo je tako zaposlilo, okupiralo, da te po svoje sploh ni opazila, kot bi bila odsotna...

Vse dobro na tvoji poti, pa čimmanj stiskanja pri srcu

Ja, la Luna, res je. Odnos med njo in očetom je bil kriv za to, da se je mama zabetonirala v bunker svojih čustev in zadušila svojo ljubezen do lastnega otroka. Seveda je to ne odvezuje njene odgovornosti , da je čustveno zatajila svojega otroka, ga pustila na cedilu, samega , brez matere. To je tisto kar se imenuje"otroška drama", kar se dogaja v otroški duši. Najhuje je, če te mama čustveno zapusti. Leto in pol star fantek tega ne more razumeti pod nobenim pogojem.

Bistvo drame mojega majhnega otroka je v izrdeno močnih čustvih, ki sta jih pustila mati in oče: To kar je začutil tisti majhni fantek:hrepenenje po materi, pogrešanje matere, veselje ob njeni vrnitvi, huda prizadetost, bolečina, nož v srce, jeza, nemoč. Bistvo moje ankse in depre je v teh zatrtih emocijah. seveda zgolj poznavanje vzrokov na razumski ravni , brez čustvenega podoživljanja, ne pomaga.

Spet lahko hitro gremo v razumevanje vzrokov moje matere, sočutje do nje, saj je bila vendar v bolnem odosu z očetom. sočutja pa ne potrebuje ona, temveč tisti majhni otrok. Razumevanje matere ne pomaga, pomaga sočutje do lastnega, notranjega otroka.

Zanimivo, da imam spomin na svoje sanje, ko sem bil star kakšna štiri leta. Sanje za vse življenje! Zdi se mi nemogoče, da nebi bile sanje, ki si jih sanjal pri štirih letih in so ti ostale v spominu za vse življenje, pomembne. verjetno odražajo bistvo moje psihe in čustvenih konfliktov.

Stojim, majhen otrok, pred staro hišo v kateri smo živeli takrat. Bila je očetova rostna hiša in sta v njej do smrti živela dedek in babica.

Oče in mama gresta po gozdu do naše hiše po globokem snegu. Vidim ju zmrznjena , kot ledeni sveči v snegu. Sta kot ledena kipa, trda in negibna. Pojavi se moja varuška in ju poskuša zvleči iz snega. trudi se z tema ledenima zmrznejima človekoma, da bi ju zvlekla iz snega. Jaz vse to opazujem izpred naše hiše.


Kakšna razlaga preeden podam svojo?

Oče in mama ledena kipa, zmrznjena. Gre za čustveno zamrznitev. Njuno ravnanje, ki sicer ni bilo očitno kruto, ni pa bilo dovolj sočutno, brez pravega občutka zame, za moja čustva, brez prave topline, je v meni povzročilo čustveno zamrznitev do staršev. Že zelo zgodaj. Starša, kot ledena kipa sta čustveno ledena, brez topline. Varuška, ki me je takrat pazila je bila edina oseba, ki je skušala rešiti to "zamrznjenost" s tem, da ju vleče iz snega in ju rešuje.

Mamina brezčutnost ob njeni vrnitvi, ko se je otrok tako zelo veseli in jo pogreša, je znak njenih zamrznjenih, potlačenih čustev.

Odnos, ki sta ga imela oče in mati, čista simbioza, je onemogočal, da bi kdo še lahko bil v njuni bližini saj sta bila preveč zlepljena. Otroci so v takem odnosu breme, ker potrebujejo veliko pozornosti, čustvene hrane in skrbi. Že v samem začetku zakona sta starša razvila nezdravo simbiozo v kateri se je mama popolnoma prilagodila očetu in njegvoim potreba. Bila je in je še popolnoma na razpolago njegvoim potrebam. Kot mati svojemu otroku, nekje pri dveh treh letih. Oče je celo življanje ostal na čustveni stopnji otroka pred tretjim letom. Na stopnji narcizma, egocentrizma, nesposoben dajati, le sprejemati, z isto trmo, nesposobnostjo videti potrebe drugih, in tudi s krutostjo in sadizmom, če ni bil le on v središču pozornosti. Vsa dinamika družine je bila podrejena le očetovim potrebam. Ostali smo bili le priveski, mama pa dober zgled kako je treba žrtvovati sebe za "očeta"...beri otroka.

Za otroke, ki padejo v tako dinamiko je to pogubno.

...scorpion prehitel si me z razlago...sicer pa še preden sem prebrala tvojo, je bila moja zelo podobna temu kar si ti napisal...
vsekakor pa me veseli, da se še kdo spominja tako daleč v zgodnje otroštvo, saj vsi s katerimi sem se pogovarjala o tem, me prepričujejo, da pa tako daleč nazaj se ne moreš spominjati dogodkov...
ampak meni je živo ostal v spominu dogodek, ko sem se še lepo vozila v otroškem vozičku...lahko, da sem tudi znala že hoditi, ne vem, ampak po moje nisem imela več kot tam nekje okrog dveh let...saj ni nič posebnega samo v bistvu mi je v spominu močno ostalo vzdušje, ko me je mama peljala na obisk k babici in tam so biili tudi moja teta in bratranci...spomnim se odeje s katero me je pokrila in seveda tega, da je bila mama vesela, nasmejana, zadovoljna...
no to je bil moj najzgodnejši spomin iz otroštva...ta spomin je bil lep, vesel, radosten...mogoče je tudi mene zaznamoval, vendar so me tudi kasnejši dogodki iz otroštva močno zaznamovali...je pa še veliko dogodkov iz predšolskega obdobja ki se jih tudi čustveno močno spominjam...nasploh so ti dogodki lepi, srečni...torej sta bila moja starša takrat še srečna in zadovoljna eden z drugim...sprašujem se kaj in kdaj se je potem spremenilo, da so stvari zasukale v čisto drugo smer ...