Psihoterapija forum

Kaj me je v otroštvu mučilo? Česa nisem smel čutiti?

Razprava o našem otroštvu, o naših starših, o naši pozabljeni bolečini, zlorabah in prikrajšanosti.

Zanima me kako kdo gleda na svoje starše.
Kakšen odnos imamo z njmi oz. kakšen je bil naš odnos s starši v vašem otroštvu?

Prepričan sem, da so naše težave posledice takšnih ali drugačnih zlorab iz otroštva.
Te resnice pa se ne zavedamo jasno in mogoče celo idealiziramo svoje starše.
Nekateri celo mislijo, da bodo s tem, ko bodo odpustili svojim staršem ozdraveli.

Kakšna je torej resnica o našem otroštvu? Kakšna je resnica, ki jo govori naš notranji otrok?

Jst se spomnim iz otroštva, kar mi je pustilo velike posledice in s čimer imam težave, precej hude , še sedaj, da se nisem smela jeziti, to mi ni bilo dovoljeno. Imam še vedno velike težave s potlačeno jezo in nezadovoljstvom in se učim najti kako pot, kjer bi konstruktivno izrazila jezo in jo ne potlačila v sebi in bila zaradi tega anksiozna, napeta in depresivna.Sem posrkala tudi ogromno strahu svojih staršev in še vedno veliko strahov, ki jih imam globoko potlačim v sebi in se kakšnemu zdravemu človeku, zdijo nepomembni, meni pa grenijo življenje, še več včasih me celo paralizirajo in delajo nesposobno se boriti in spoprijemati z življenskimi težavami oziroma izkušnjami.
Vse bolj in bolj opažam, da se moram zdj kot odrasla oseba, sama vzgojiti na pravi način, in sama nuditi oporo in se naučiti spodbujati samo sebe, tolažiti samo sebe in vse v tej smeri. Vesela bom kakršnegakoli nasveta ali vaje, kako se v tem utrditi in notranje ohrabriti....
Vsem veliko lepega želim....

Kar solzne oči sem dobila, ko sem si predstavljala, kako mora zgledati ena psihoterapevtska vaja, ko odrasel otrok vzame v roke blazino, ki predstavlja njega samega kot otroka in ga carta in stiska k sebi in mu govori, da ga ima nekdo rad.

V knjigah o zlorabah otrok sem brala, da lahko pišeš pisma tistemu otroku. Mu v njih poveš, da je vreden ljubezni.

Morda bo kdo napisal svoje izkušnje, več ljudi več ve. Kako nadomestiti primanjkljaj iz otroštva torej?

Oj !

Mislim, da se da- povrniti k temu otroku, če smo ga na poti izgubili- da ga lahko "oživimo" in mu damo tisto sprejetost, ki je takrat nismo dobili.

pestrna wrote:Kar solzne oči sem dobila, ko sem si predstavljala, kako mora zgledati ena psihoterapevtska vaja, ko odrasel otrok vzame v roke blazino, ki predstavlja njega samega kot otroka in ga carta in stiska k sebi in mu govori, da ga ima nekdo rad.

V knjigah o zlorabah otrok sem brala, da lahko pišeš pisma tistemu otroku. Mu v njih poveš, da je vreden ljubezni.

Morda bo kdo napisal svoje izkušnje, več ljudi več ve. Kako nadomestiti primanjkljaj iz otroštva torej?

Zakaj pa ne, lahko mu napišeš tudi pismo, če je to pot do stika

Hoj vsem skupaj.

Otroštvo. Spominjam se hitenja. Nenehnega hitenja. Kaj vse je treba narediti, preden... Nikoli ni bilo časa, da bi se usedli in pogovorili. Karkoli. Enostavno je bilo bolj pomembno, da se še danes vse naredi. Tale otrok tule pa si je želel , da se ga sliši, vidi. Počasi, brez hitenja. In počasi sem ugotovila, da moram tudi sama pohiteti, če želim tisto malo pozornosti od staršev. In izgubljala tisto majhno deklico. Dolgo je trajalo, da sem jo našla (včasih jo še vedno iščem) in da ji lahko rečem, da jo imam rada in da je najboljše, kar imam.

Dear child of mine

Long time you’ve been searching for food that would feed your soul
Long time you’ve been wondering where you want to be and where you belong
So many disappointments and so many erased traces that people left behind
So many hopes and so many broken promises that torn you apart

But despite all this you are still alive, still fine
Trying to find your way so hard
No matter what, don’t you ever give up my love
My promise to this life is to search forever

I can give you sympathy, love and warmth
I can give you promise for eternal love
and not breaking it
I will protect and support you and will always be around

Be warm-hearted for me
Don’t lose the good in you
Stay true and unique as you are

I have found you my child
To love you and to take care of you
So don’t be afraid no more
My love,
dear child of mine.

So beautiful,
So sincere,
So full of life
God I’ve missed you.

Majchy

Majchy wrote:Dear child of mine

Long time you’ve been searching for food that would feed your soul
Long time you’ve been wondering where you want to be and where you belong
So many disappointments and so many erased traces that people left behind
So many hopes and so many broken promises that torn you apart

But despite all this you are still alive, still fine
Trying to find your way so hard
No matter what, don’t you ever give up my love
My promise to this life is to search forever

I can give you sympathy, love and warmth
I can give you promise for eternal love
and not breaking it
I will protect and support you and will always be around

Be warm-hearted for me
Don’t lose the good in you
Stay true and unique as you are

I have found you my child
To love you and to take care of you
So don’t be afraid no more
My love,
dear child of mine.

So beautiful,
So sincere,
So full of life
God I’ve missed you.

Majchy

Majchy, hvala. Tale pesem je ravno to, kar čutim.

Sem Scorpion, izobčenec foruma "Nebojse". Kaj me je motilo na prejšnjem forumu? Ker se ni smelo odkrito govoriti o zlorabah iz oroštva in so bili starši zaščiteni, kot medvedi. So bili torej nedotakjvi in se jih ni smelo kritizirati. To pa je temelj naših težav.

V Žurnalu, Katarina Nadrag, ki je napisala pretrsljivo knjigo Utopljene sanje, trdi:"Psihiatrov otroštvo absolutno ne zanima!". Gre za njene dolgoletne izkušnje. Natanko to je napisala svetovno znana psihoterapevtka Alice Miller v Uporu telesa.

Treba je imeti nekoga, ki te posluša ko govoriš otroštvu, te razume je na strani tvojega notranjenega otroka in priznava škodljiv vpliv staršev.

Jaz sem iskal leta tako podporo in našel sem jo med popolnimi nestrokovnjaki, ki so me pripravljeni poslušati.

scorpion wrote:V Žurnalu, Katarina Nadrag, ki je napisala pretresljivo knjigo Utopljene sanje, trdi: "Psihiatrov otroštvo absolutno ne zanima!". Gre za njene dolgoletne izkušnje. Natanko to je napisala svetovno znana psihoterapevtka Alice Miller v Uporu telesa.

O tem si lahko preberete tudi na internetu:
Članek iz sobotnega Žurnala (sob., 5.jun.2010): Intervju z Katarino Nadrag: "Najhujše je, da nimaš otroštva, ne glede na to, kdo pije", avtorico knjige Utopljene sanje - O poti iz alkoholnega pekla, v kateri je popisala svoje odraščanje z očetom alkoholikom in grozljive izkušnje, ki so še sledile.

Scorpion, pozdravljen na našem forumu. Starši so prav gotovo pomembno vplivali na naše zdajšnje življenje in zelo se strinjam s tabo, da vsi potrebujemo nekoga, ki posluša zgodbo o našem otroštvu. Ravno preko staršev namreč dobimo največ sporočil o tem, kakšni smo, koliko "dobri" smo in kako se smemo obnašati, da bomo dovolj "dobri". Zaradi njihovih kritik in nesprejemanja nas samih takih, kakršni smo, razvijemo nek življenjski načrt, svoje vzorce in načine obnašanja, zaradi katerih nam je včasih v življenju zelo težko. Ti vzorci so bili v našem otroštvu naša obramba, ki je bila takrat za nas dobra, saj si nismo mogli drugače pomagati, zdaj pa nas bremeni in utesnjuje.
Gre za to, da otrok, ko je še mali, ni nikoli kriv, vedno ga lomijo starši..., ki pa te svoje vzorce povzamejo od svojih staršev. In tako gre iz generacije v generacijo in se prekine takrat, ko se nekdo zavestno odloči, da bo svoje otroke vzgajal drugače oz. se odloči za lastne osebnostne spremembe.
Lepo, da prepoznavaš, kaj potrebuje tvoj notranji otrok. V transakcijski analizi glede na to, kako v življenju funkcioniramo, ločimo dve vrsti otroka - adaptiranega in svobodnega. Adaptirani otrok se je prilagodil vplivom staršev in se trudi izpolnjevati njihove zahteve, medtem ko svobodni otrok zaznava svoje notranje potrebe, jih posluša in ravna v skladu s samim seboj. Svobodni otrok je ustvarjalen, se veseli življenja in zna uživati, adaptirani pa se vedno nečemu prilagaja in si ne upa poslušati sebe in svojih potreb. Včasih je celo pozabil na to, da jih ima...

Kakorkoli, lepo, da si se oglasil s to temo. Želim ti, da bi bil čim bolj v stiku s svojim notranjim svobodnim otrokom in te lepo pozdravljam