Psihoterapija forum

Prvo vse čestitke za nov forum in spletno stran jazsemvredu. Zelo si želim, da bom nekoč jaz rekla jazsemvredu. Čutim veliko tesnobo po 20-letni ločitvi od partnerja. Sedaj je tri mesece za mano in prihodnji teden grem na bolnišnično zdravljenje. V čakalnem obdobju so mi pomagali prijatelji, psihoterapevtske skupne in skupine za samopomoč. Seveda so tu še AD-ji, ki so delno odpravili bolečino v prsih. Zelo težko sem čakala, da bom dobila datum hospitala ko pa sem ga dobila sem to sporočila bivšemu partnerju nakar me je klical in sva oba jokala. Ne znam si razložiti njegovega obnašanja, ne znam si razložiti zakaj me je zapustil ko mi je bilo najhuje. Vem, da najin osebni odnos ni bil najboljši vendar ni bil nevzdržen vsaj zame ne. Imela sva urejen dom oba svojo zaposlitev, skupne dopuste.....on pa je hotel še svojo družbo, svojo svobodo. Seveda vsemu temu ne bi oporekala, če me cele dneve in tudi vikende ne bi puščal same. Tudi intimnih odnosov nisva več imela že nekaj let pa sem si zatiskala oči. Sedaj se z bolečino borim sama in kljub temu, da sem jaz vedno njemu stala ob strani (bil je alkoholik, prestal zaporno kazen) on pa je mene pustil na cedilu si ga želim nazaj. Čeprav razumsko vem, da to ni OK, so moja čustava in misli še vedno pri njemu. Upam, da mi bo terapevtske skupne v bolnici pomagale preseči to in skupine izven bolnice, ter seveda z lastnim trudom si želim, da bi ozdravela. Hvaležna sem tudi svojemu sinu, ki mi stoji ob strani in svojemu kužku, ki mi poleša vsak dan in vsem vam, ker vem da nisem sama, čeprav se včasih tako počutim

Vesela bom vsakega nasveta in delitev podobne izkušnje.

Tu bi se rada zahvalila še go. Nevenki za njen prispevek pri mojem prebolevanju izgube in podporo.

Vsem tu na forumu pošiljam lep pozdrav in velik objem

Vaša Peja

Definicij ljubezni je kolikor hočeš, različnih poti iz kriz, .. noben tu ni toliko pametn, da bi ti lahko kaj za ziher rekel. Nisem čisto razbrala iz posta, če si odvisna od odnosov. Če si, imaš nekaj rešitev za svoje probleme v knjgah: Ženske, ki preveč ljubijo, v knjigah Sanje Rozman..itd..

oglašam se, ker me zanima mnenje drugih o:

lahko ljubiš, če sebe ne ljubiš?

Zakaj? Če si bomo razjasnili .. definirali .. nekatere pojme pri ljubezni .. bomo vedeli, kako ravnati .. bo vedela Peja, bo vedel vsak od nas.

Peja, drži se!

pozdravljena Peja,

tvoja zgodba ni čisto ista kot moja, pa vendar...sama se zdravim zaradi odvisnosti od odnosov že približno pol leta...neverjetno koliko predstav sem že v tem času zamenjala, nakatere še moram (ker so bolj zakoreninjene)...skupni imenovalec odvisnih od odnosov je ponavadi težko otroštvo...moje otroštvo je bilo zaznamovano s kreganjem staršev...moja slika ''normalne'' zveze je postala, da se pač partnerji kregajo, zmerjajo, derejo in so nasplošno nespoštljivi drug do drugega...ja, tako sem mislila včasih...nihče mi ni predstavil drugačen slike ko sem bila še otrok in komu naj bi bolj verjela kot dvema osebama, ki sta moja starša...sploh pa otrok vsrka vase tisto kar takrat vidi in sliši... takrat sem bila otrok, danes nisem več...ampak slike ostanejo v nas, dokler se jih ne zavemo in zavestno razrešimo...ko odrastemo v psihološkem smislu, ko spoznamo svoje lastne želje, svojo lastno osebnost...vemo tudi kakšne legitimne potrebe imamo...kadar je človek odvisen od odnosov ta legitimna potreba postane nuja...ne znamo živeti brez...sama sem imela v 10 letih 3 daljše zveze...nakar sem ugotovila, da imajo precej skupnih točk...to je bil prelomni trenutek mojega življenja...zavedanje!...začela sem povezovati, iskati...in kar nekega dne sem ugotovila, da ne trpim v zvezah zaradi tega, ker bi SLUČAJNO naletela na tipe, ki me nimajo dovolj radi itd...ampak da je v meni nekaj kar privlači k meni takšne ljudi...in seveda, ki mene takšni ljudje privlačijo...
moje največje spoznanje v 9 mesecih mojega samskega življenja je to, da sem lahko sama popolnoma okej in da ne želim več zveze samo zato, da imam nekoga ki bo potrdil, da sem vredna ljubezni, ampak lahko sama sebi dam to potrditev...in ko se naučiš to dajati sebi, nisi več odvisen od zunanjih potrditev, od drugih ljudi/partnerja...v ljubezni ni tako, da moraš čakati na pravega, ampak moraš sam sebe vzljubiti in se naučiti dajati ljubezen, biti iskren, ter odpraviti strah pred tem, da bi te nekdo resnično spoznal...tista resnična oseba, ki živi v tebi in vedno bo živela, je razlog zakaj te nekdo ljubi, ne pa da si nadaneš masko in se vkalupiraš v partnerjeve predstave...sama sem poskusila to, ampak cena je, da izgubljaš sebe...kar pa se še rado zgodi na koncu je pa to, da te partner zapusti, ker naj ne bi bilo več tiste ljubezni kot je bila...seveda, da je ni...če pa ni ostalo nič več kar bi ljubil...torej čemu bi se pretvarjali, da smo nekaj kar nekdo hoče da smo...to ne vodi v srečne konce in nikoli ne bo...mi smo kar smo...če partner tega ne more sprejeti, bo moral iskati drugje...resnica je samo ena, vse ostalo je zatiskanje oči in izkrivljanje resnice - iluzije...in ena izmed zelo pogostih iluzij je, da se mora partner samo malo spremeniti/nehati piti/me imeti samo malo bolj rad in podobno ...je ILUZIJA!!! in vedno bo iluzija...partner se bo spremenil SAMO če bo sam hotel, nehal bo piti KO bo sam hotel, rad nas bo imel toliko kot nas bo sposoben imeti...torej nima smisla čakati na ta čudežni trenutek, ko se bo partner preobrazil, ker ga ponavadi nihče ne dočaka...to je odvisnost od odnosov...NIKOGAR ne moremo spremeniti, razen sebe, in vsak tak poskus je brez smisla...lahko pa naredimo veliko, da se situacija izboljša, in sicer da začnemo delati na sebi...in ko se stvari v nas začnejo spreminjati, se začne odzivati tudi okolica...to je VSE kar lahko naredimo...žene alkoholikov so odvisnice od odnosov, saj samo čakajo, da bo partner nehal piti in potem bosta za vedno srečna...pa sta res potem srečna? ne...ker če človek samo neha piti, ni dovolj...velikokrat ena odvisnost zamenja drugo, pa čeprav navzven izgleda kot da je partner očiščen ''droge'' (alkohola itd.)...ampak ni...treba je v proces zdravljenja...to je razlog zakaj imajo ljudj toliko zvez, pa izgleda kot da bi se jih ene in iste stvari ponavljale, mogoče se zamenja oblika...enkrat so z alkoholikom, drugič z nasilnim človekom, tretjič z emocionalno nedostopnim, nezrelim in podobno...gre pa vselej za ISTI problem...in ta problem je v nas...seveda pa tudi ti partnerji imajo problem, ampak tistega bodo že sami reševali...

toliko o tem...

veliko sreče,
maja

Pozdravljni!

Hvala za odgovor in mnenje ter vzpodbudo. Danes sem začela z zdravljenjem v dnevnem hospitalu in prvi dan je zelo pozitiven torej nad mojim pričakovanjem in strahu. Sprejeli so me zelo lepo in občutek je res dober. Ko sem prišla domov so se mi porajali različni občtki, ki jih niti ne znam opisat. Čutim, da se v meni nekaj spreminja vendar se še vračajo strahovi in v misliš se še vračam k bivšemu partnerju in razmišljam ali bi lahko naredila še kaj da bi bilo drugače, bolje in da bi ohranila že tako slab odnos, ki sva ga imela. Nobene intime, nobenih skupnih interesov, veliko prepirov, žaljenja....v zavesti vem, da je bolje tako v duši in čustvih pa bi ga še kar imela. Intenzivno se posvečam sebi in verjamem da mi bo uspelo.
Še enkrat hvala Maja za pisanje in poračam še kako poteka zdravljenje.

Vsem skupaj pošiljam en velik objem in pozdrav

Živijo, Peja, vabim te, da se pridružiš naši skupini za prebolevanje ločitve oz. zveze s partnerjem, ki bo v ta četrtek, torej 6.5. ob 18.00 na Slovenčevi 95. Tam bodo ljudje s podobnimi zgodbami in stiskami, ki vedno spremljajo take velike prelomnice.
Vesela sem, da se udeležuješ dnevnega zdravljenja in upam, da ti bo šlo čim prej na bolje.
Veliko poguma in lepih trenutkov ti želim
Nevenka

Pred leti sem se srečala s Sanjo Rozman in ugotavljala, kakšne napačne predstave o ljubezni so nam bile dane. Koliko enega trpljenja samo zato, ker sem bila prepričana, da je treba potrpeti (kot moja mama) in da moraš biti taka in taka, da te bo imel nekdo rad. In sem postala prava idealna ženska, ki ni nikoli težila, se prepirala, bila ustrežljiva in prijazna. Le kdo me ne bi imel rad? Vsakdo. le jaz se nisem imela. Bolj ko sem bila ustrežljiva, bolj sem sovražila tisto osebo, ki ne ve, kaj si želi in se ne upa povedati, kaj ji je všeč. Iz strahu, da je ne bo imel rad.
Počasi, s strokovno pomočjo sem ugotovljala, kdo sem, kaj želim in kam grem. In uspevam. Še vedno sem prijazna, ustrežljiva, a vem, da ne rabim biti več idealna.

joinmeinlife wrote:Pred leti sem se srečala s Sanjo Rozman in ugotavljala, kakšne napačne predstave o ljubezni so nam bile dane. Koliko enega trpljenja samo zato, ker sem bila prepričana, da je treba potrpeti (kot moja mama) in da moraš biti taka in taka, da te bo imel nekdo rad. In sem postala prava idealna ženska, ki ni nikoli težila, se prepirala, bila ustrežljiva in prijazna. Le kdo me ne bi imel rad? Vsakdo. le jaz se nisem imela. Bolj ko sem bila ustrežljiva, bolj sem sovražila tisto osebo, ki ne ve, kaj si želi in se ne upa povedati, kaj ji je všeč. Iz strahu, da je ne bo imel rad.
Počasi, s strokovno pomočjo sem ugotovljala, kdo sem, kaj želim in kam grem. In uspevam. Še vedno sem prijazna, ustrežljiva, a vem, da ne rabim biti več idealna.

Ojla in bravo!!! Ne vem kaj bi lahko dodala. Le tako naprej!

Pozdravljeni!

Po dolgem času se zopet oglašam. V tem času sem kar nekaj že predelala. Lagala bi če bi rekla, da sem čisto OK, res pa je da sem mnogo bolje kot pred štirimi petimi meseci. Sedaj se znam celo poveseliti, veselim se druženja in vidim tudi svetle trenutke. Najtežje mi je ko vidim kakršno koli zadevo, ki je povezana z bivšim partnerjem. Težko mi je še ko ga vidim, nisva še razrešila vseh vezi. Še vedno je stalno prijavljen na mojem naslovu, nisva še rešila vseh finančnih zadeve. Rada bi rešila še to se končno odvezala. Tako pa imam občutek, da še vedno nekje v zraku visi upanje po neki obnovljeni vezi, čeprav vem, da je bilo slabo in da če sem se spremenila samo jaz se on ne bo. Velik napredek sem naredila že s tem, da vsak dan posebaj vidim nek smisel življenja včasih bolj včasih manj. Prihodnji teden bom začela hoditi na skupine za pomoč razvezanim, ker sem pač ugotovila, da imam problem z odvisnostjo od odnosov. Že osem mesecev je od razhoda z bivšim partnerjem in življenje teče naprej (uspešno plačujem račune, se preživljama, postajam samostojna, imam mir) pa še kar mislim nanj in občasno objokujem najin razhod.

Naj povem,da imam enega dobrega prijatelja (poznam ga že več kot 10let) veliko se druživa in ko sem z njim v družbi se počutim zelo dobro, počutim se vredno, veliko se smejem in občutek, da sem človek je velik.

Če ima še kdo izkušnjo z odvisnostjo od odnosov ga/jo prosim, da jo deli z menjo in ostalimi.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem. Vaša Peja

Peja35 wrote: Wed. 29.Sep.2010 9.58 Pozdravljeni!

Po dolgem času se zopet oglašam. V tem času sem kar nekaj že predelala. Lagala bi če bi rekla, da sem čisto OK, res pa je da sem mnogo bolje kot pred štirimi petimi meseci. Sedaj se znam celo poveseliti, veselim se druženja in vidim tudi svetle trenutke. Najtežje mi je ko vidim kakršno koli zadevo, ki je povezana z bivšim partnerjem. Težko mi je še ko ga vidim, nisva še razrešila vseh vezi. Še vedno je stalno prijavljen na mojem naslovu, nisva še rešila vseh finančnih zadeve. Rada bi rešila še to se končno odvezala. Tako pa imam občutek, da še vedno nekje v zraku visi upanje po neki obnovljeni vezi, čeprav vem, da je bilo slabo in da če sem se spremenila samo jaz se https://www.fmctel.com/sl/pehd-cevi on ne bo. Velik napredek sem naredila že s tem, da vsak dan posebaj vidim nek smisel življenja včasih bolj včasih manj. Prihodnji teden bom začela hoditi na skupine za pomoč razvezanim, ker sem pač ugotovila, da imam problem z odvisnostjo od odnosov. Že osem mesecev je od razhoda z bivšim partnerjem in življenje teče naprej (uspešno plačujem račune, se preživljama, postajam https://estela.si/collections/krtace-in-glvaniki samostojna, imam mir) pa še kar mislim nanj in občasno objokujem najin razhod.

Naj povem,da imam enega dobrega prijatelja (poznam ga že več kot 10let) veliko se druživa in ko sem z njim v družbi se počutim zelo dobro, počutim se vredno, veliko se smejem in občutek, da sem človek je velik.

Če ima še kdo izkušnjo z odvisnostjo od odnosov ga/jo prosim, da jo deli z menjo in ostalimi.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem. Vaša Peja

Pozdravljeni, Peja! Lepo, da ste se spet oglasili in z nami delili svoj napredek. Najprej en velik poklon za vse, kar vam je uspelo doseči v teh mesecih. Prevzeti nadzor nad financami, redno plačevati račune, si ustvariti miren dom in začeti živeti samostojno – to so ogromni koraki, na katere ste lahko upravičeno ponosni. Normalno je, da pot ni ravna in da so nekateri dnevi še vedno sivi, a to, da spet vidite smisel in se znate poveseliti, dokazuje, kako močni ste.

To, da vas stvari, povezane z bivšim partnerjem, še vedno vržejo iz tira, je popolnoma razumljivo. Dokler so med vama neurejene uradne in finančne vezi – vključno s stalnim prebivališčem na vašem naslovu –, je to tako, kot bi imeli skozi priprta vrata nenehno odprt prepih. Te oprijemljive vezi namreč nezavedno hranijo tisto lažno upanje ("kaj pa če..."), o katerem pišete, čeprav vaš razum točno ve, da odvisnost od odnosa išče le znano varnost, ne pa tistega, kar je dejansko dobro za vas. Ureditev teh preostalih zadev bo tista pika na i, ki vam bo omogočila dokončno čustveno slovo in zaprtje teh vrat.

Zelo zrela in pogumna je vaša odločitev, da se prihodnji teden pridružite skupini za pomoč razvezanim. Soočanje z odvisnostjo od odnosov (soodvisnostjo) zahteva veliko iskrenosti do sebe, v skupini pa boste hitro ugotovili, da v tej izkušnji niti približno niste sami. Čudovito je tudi, da imate ob sebi dolgoletnega prijatelja, ki vas spominja na to, kdo v resnici ste – vredna ljubezni, spoštovanja in smeha.

Ker ste izrecno prosili za izkušnje drugih, ki so se soočali z odvisnostjo od odnosov, toplo vabim vse članice in člane foruma, da se oglasijo, delijo svoje zgodbe, vzpone, padce in predvsem tisto, kar vam je najbolj pomagalo na poti do svobode.

Peja, pogumno naprej, korak za korakom. Skupina prihodnji teden je nov, velik korak k vaši svobodi. Lep pozdrav in objem nazaj!