slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Ljubosumje • Ljubezen, partnerski odnosi • Psihoterapija forum

Ljubosumje

Ljubosumje

Odgovor John čet. 16.apr.2020 20.59

Star sem 57 let, ločen po dolgotrajnem hladnem zakonu, po parih letih samskega stanu - ko sem se sprijaznil s tem, da bom sam - sem srečal krasno žensko s katero sva se ujela, zaživela skupaj in se poročila. Uživam v najinem odnosu. Je topla, zrela, pametna kot hudič, v meni vzbudi dobra, za katera sploh nisem vedel, da jih imam. Veliko stvari naju povezuje. Prvič v življenju se počutim videnega, sprejetega - kljub temu, da pokažem tudi svojo komplicirano stran. V odnos vlagam vse kar imam in kar sem.
Ni pa vedno lahko. V letih skrivnega notranjega življenja - v knjigah, poeziji, naravi - vsem na očem ampak sam s sabo, sem - nehote - pridobil nerealno samopodobo nekakšnega gentelmana, ki vse razume, se za svojo damo raztrga in mu je vse cool. Prav to samopodobo sem moral najprej demontirati. Sprijazniti sem se moral s tem, da sem čisto navaden človek, s tudi kakšno manj idealno lastnostjo. Demontaža je v polnem teku, za odpeljati na odpad je ogromno stvari. Se pa zatika. Pri eni stvari.
Prvič v življenju sem začutil topo bolečino, ki mi vzame sapo in ustavi na mestu - ljubosumje. Čustvo, za katerega sem bil prepričan, da sem visoko nad njim. Začutim ga vedno ko partnerka pove kaj od svojih bivših. Takoj se zavrti vrtiljak: najprej se primerjam z njimi, pa se mi zdi, da so v vsem boljši, znajo stvari, ki jih jaz ne, pa se zaradi tega zdim ničvreden (po svojih visokih kriterijih se tako ali tako ves čas dol tlačim). Pa se začnem spraševati zakaj je sploh z mano, ali sem tudi jaz samo trenutni bodoči bivši (v duhu: idealnih ni, tudi z nepopolnim se da preživeti, bolje kot biti sama), v bolj črnih razpoloženjih si razložim, da so ženske pač praktične, odložijo pač in gredo naprej (ponudba - povpraševanje), in tako naprej. Nisem posesiven, nikakor si je ne prilaščam, do nje imam zdrav odnos: bodi dober, dajaj čim več, daj ji vedeti da uživaš v njeni družbi, spoštujem jo, verjamem, da ni nič samo po sebi umevno in da se je treba v odnosu nenehno truditi, ne popuščati in zapasti v rutino. Ob prvih ljubosumjih sem še protestiral, ker pa moje reakcije ni mogla razumeti in se ji je zdela smešna, sem jih poskušal kontrolirati. Sramujem se tega čustva, uspeva mi ga skriti, potrpeti z njim, saj čez dan, dva ali tri tako izzveni. Pri vsaki taki epizodi se zatrese moja samozavest. Ljubosumju se pridruži se skrita žalost - zakaj mi to počne? Zakaj mi govori o svojih bivših parterjih? Kako je lahko tako samozavestna, da mi vedno znova pove, da sem pač eden od mnogih. Ali se ne more niti za trenutek postaviti v kožo (zaradi drugačne življenjske poti) drugače mislečega, ali pač verjame, da je njen - čisto upravičen, zrel odnos do preteklosti - edini logičen in da drugačni niso pomembni.
Na večino vprašanj si zlahka sam odgovorim. S svojimi dejanji mi ne daje nobenega povoda za ljubosumje. Ima pač zgodovino. Problem je izključno v meni. Neumno, nepotrebno, neproduktivno. Rad bi šel naprej. Nočem več čutiti ljubosumja, ki me ustavi na mestu, v najinem lepem, toplem odnosu. Nočem več čutiti sramu, ki me preplavi, ko pri svojih letih čutim in - če mi tega ne uspe skriti - obnašam kot trapast najstnik. Nočem nazaj v pravljični svet v katerem vitezom oklepi ne rjavijo. :-)
Kako?
John
 
Prispevkov: 3
Član od: sr. 1.apr.2020 19.01

Re: Ljubosumje

Odgovor Nevenka ned. 19.apr.2020 9.55

Pozdravljen, John,

Če sem prav razumela, niste ljubosumni na trenutno partnerkino obnašanje, temveč na njene bivše partnerje. Možno je, da vaša partnerka preveč govori o svojih bivših, mogoče tudi na tak način, da v vas zbuja nelagodje, jih hvali, primerja z vami... To prav gotovo ni na mestu in zna biti boleče za vas.
Nekateri to relativno dobro prenašajo, vi pa očitno ne in prav je, da ji to poveste.

Druga stvar pa je verjetno vaša podoba sebe in vaš odnos do sebe. Pri ljubosumju gre večinoma za to drugo. Če se doživljamo kot ne dovolj dobre, pametne, lepe, komunikativne..., nam je v odnosu vedno težko, ko partnerka samo omeni ali pa s pogledom na kratko ošvrkne mimoidočega ali kogarkoli. Praktično vsak nam v takem primeru lahko pomeni potencialno nevarnost. In to je mučenje za nas in naše partnerje.

Slaba samopodoba ima korenine v naši preteklosti, navadno v otroštvu. Morda smo imeli zelo kritične starše in nič ni bilo dovolj dobro, mogoče starše, ki so se izrazito ukvarjali z mnenjem drugih, še večkrat pa je to posledica vrstnikov, njihovih pripomb, zavračanja, zafrkavanja ali celo nasilnega nadlegovanja. Lahko pa je tudi posledica našega nezadovoljstva s samim sabo, takšna oblika se navadno začne v obdobju pubertete, ko se najstnik še bolj ukvarja s sabo in primerjanjem z drugimi. Če v čemerkoli (po njegovem mnenju) odstopa od drugih, npr. je močnejše postave ali pa nasprotno droben in majhen, bolj tih, ima kakšno drugo lastnost, ki mu ni všeč, lahko sklene, da preprosto ni dovolj dober in zato tudi ne vreden ljubezni.

Čeprav se nam lahko kasneje v odrasli dobi zdi, da smo to že prerasli in nam gre na splošno kar dobro, se lahko zgodi, da v kakšnem odnosu, ki nam je zelo pomemben, vse ponovno izbruhne na dan v obliki ljubosumja. To se največkrat zgodi, ko se zaljubimo, lahko pa tudi v kakšnih drugih osebnih ali poslovnih odnosih, ki se nas bolj dotaknejo.
Kako ven iz tega? Pogovor s partnerko sem že omenila. Če je problem njen način govorjenja in pogosto omenjanje bivših, je dobro, da ve, da je to za vas res zelo boleče.
Druga pa je vaše delo na sebi, kjer pa bi bilo dobro poiskati pomoč. Včasih razumsko vse vemo, pa bomo ob določenih situacijah še vedno prav po otroško izbruhnili, ker so nekatera čustva za nas res preveč in nas presenetijo. Vaše doživljanje sebe ni od včeraj in veliko je že to, da se tega zavedate. Vaše sporočilo odraža zrelost in odgovornost, ni vam vseeno za vaš odnos in najprej iščete, kaj bi lahko spremenili pri sebi. To je prav gotovo dobra podlaga za spremembe in rast. Za to se res ni potrebno sramovati. Vsak se kdaj tudi tako počuti, ljubosumje in zavist sta nekaj, kar v določenih situacijah čutimo vsi, ne glede na starost. Pogum pa je, da to priznamo.

Trenutna situacija, ko smo doma s partnerjem več kot navadno, je včasih lahko povod, da vidimo nekatere vzorce pri sebi in odnosu. In morda je ravno zdaj primeren čas, da si poiščete pomoč v obliki psihoterapije. Ta trenutno poteka sicer na daljavo, vendar so izkušnje pokazale, da je to za nekatere, ki se v živo morda težje odprejo, lahko odlična in učinkovita rešitev.

Vse dobro vam želim --<--@
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 653
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Ljubosumje

Odgovor John ned. 19.apr.2020 10.15

Hvala. :)
John
 
Prispevkov: 3
Član od: sr. 1.apr.2020 19.01


Vrni se na Ljubezen, partnerski odnosi

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost