slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Ljubosumje • Ljubezen, partnerski odnosi • Psihoterapija forum

Ljubosumje

Ljubosumje

Odgovor John čet. 16.apr.2020 20.59

Star sem 57 let, ločen po dolgotrajnem hladnem zakonu, po parih letih samskega stanu - ko sem se sprijaznil s tem, da bom sam - sem srečal krasno žensko s katero sva se ujela, zaživela skupaj in se poročila. Uživam v najinem odnosu. Je topla, zrela, pametna kot hudič, v meni vzbudi dobra, za katera sploh nisem vedel, da jih imam. Veliko stvari naju povezuje. Prvič v življenju se počutim videnega, sprejetega - kljub temu, da pokažem tudi svojo komplicirano stran. V odnos vlagam vse kar imam in kar sem.
Ni pa vedno lahko. V letih skrivnega notranjega življenja - v knjigah, poeziji, naravi - vsem na očem ampak sam s sabo, sem - nehote - pridobil nerealno samopodobo nekakšnega gentelmana, ki vse razume, se za svojo damo raztrga in mu je vse cool. Prav to samopodobo sem moral najprej demontirati. Sprijazniti sem se moral s tem, da sem čisto navaden človek, s tudi kakšno manj idealno lastnostjo. Demontaža je v polnem teku, za odpeljati na odpad je ogromno stvari. Se pa zatika. Pri eni stvari.
Prvič v življenju sem začutil topo bolečino, ki mi vzame sapo in ustavi na mestu - ljubosumje. Čustvo, za katerega sem bil prepričan, da sem visoko nad njim. Začutim ga vedno ko partnerka pove kaj od svojih bivših. Takoj se zavrti vrtiljak: najprej se primerjam z njimi, pa se mi zdi, da so v vsem boljši, znajo stvari, ki jih jaz ne, pa se zaradi tega zdim ničvreden (po svojih visokih kriterijih se tako ali tako ves čas dol tlačim). Pa se začnem spraševati zakaj je sploh z mano, ali sem tudi jaz samo trenutni bodoči bivši (v duhu: idealnih ni, tudi z nepopolnim se da preživeti, bolje kot biti sama), v bolj črnih razpoloženjih si razložim, da so ženske pač praktične, odložijo pač in gredo naprej (ponudba - povpraševanje), in tako naprej. Nisem posesiven, nikakor si je ne prilaščam, do nje imam zdrav odnos: bodi dober, dajaj čim več, daj ji vedeti da uživaš v njeni družbi, spoštujem jo, verjamem, da ni nič samo po sebi umevno in da se je treba v odnosu nenehno truditi, ne popuščati in zapasti v rutino. Ob prvih ljubosumjih sem še protestiral, ker pa moje reakcije ni mogla razumeti in se ji je zdela smešna, sem jih poskušal kontrolirati. Sramujem se tega čustva, uspeva mi ga skriti, potrpeti z njim, saj čez dan, dva ali tri tako izzveni. Pri vsaki taki epizodi se zatrese moja samozavest. Ljubosumju se pridruži se skrita žalost - zakaj mi to počne? Zakaj mi govori o svojih bivših parterjih? Kako je lahko tako samozavestna, da mi vedno znova pove, da sem pač eden od mnogih. Ali se ne more niti za trenutek postaviti v kožo (zaradi drugačne življenjske poti) drugače mislečega, ali pač verjame, da je njen - čisto upravičen, zrel odnos do preteklosti - edini logičen in da drugačni niso pomembni.
Na večino vprašanj si zlahka sam odgovorim. S svojimi dejanji mi ne daje nobenega povoda za ljubosumje. Ima pač zgodovino. Problem je izključno v meni. Neumno, nepotrebno, neproduktivno. Rad bi šel naprej. Nočem več čutiti ljubosumja, ki me ustavi na mestu, v najinem lepem, toplem odnosu. Nočem več čutiti sramu, ki me preplavi, ko pri svojih letih čutim in - če mi tega ne uspe skriti - obnašam kot trapast najstnik. Nočem nazaj v pravljični svet v katerem vitezom oklepi ne rjavijo. :-)
Kako?
John
 
Prispevkov: 5
Član od: sr. 1.apr.2020 19.01

Re: Ljubosumje

Odgovor Nevenka ned. 19.apr.2020 9.55

Pozdravljen, John,

Če sem prav razumela, niste ljubosumni na trenutno partnerkino obnašanje, temveč na njene bivše partnerje. Možno je, da vaša partnerka preveč govori o svojih bivših, mogoče tudi na tak način, da v vas zbuja nelagodje, jih hvali, primerja z vami... To prav gotovo ni na mestu in zna biti boleče za vas.
Nekateri to relativno dobro prenašajo, vi pa očitno ne in prav je, da ji to poveste.

Druga stvar pa je verjetno vaša podoba sebe in vaš odnos do sebe. Pri ljubosumju gre večinoma za to drugo. Če se doživljamo kot ne dovolj dobre, pametne, lepe, komunikativne..., nam je v odnosu vedno težko, ko partnerka samo omeni ali pa s pogledom na kratko ošvrkne mimoidočega ali kogarkoli. Praktično vsak nam v takem primeru lahko pomeni potencialno nevarnost. In to je mučenje za nas in naše partnerje.

Slaba samopodoba ima korenine v naši preteklosti, navadno v otroštvu. Morda smo imeli zelo kritične starše in nič ni bilo dovolj dobro, mogoče starše, ki so se izrazito ukvarjali z mnenjem drugih, še večkrat pa je to posledica vrstnikov, njihovih pripomb, zavračanja, zafrkavanja ali celo nasilnega nadlegovanja. Lahko pa je tudi posledica našega nezadovoljstva s samim sabo, takšna oblika se navadno začne v obdobju pubertete, ko se najstnik še bolj ukvarja s sabo in primerjanjem z drugimi. Če v čemerkoli (po njegovem mnenju) odstopa od drugih, npr. je močnejše postave ali pa nasprotno droben in majhen, bolj tih, ima kakšno drugo lastnost, ki mu ni všeč, lahko sklene, da preprosto ni dovolj dober in zato tudi ne vreden ljubezni.

Čeprav se nam lahko kasneje v odrasli dobi zdi, da smo to že prerasli in nam gre na splošno kar dobro, se lahko zgodi, da v kakšnem odnosu, ki nam je zelo pomemben, vse ponovno izbruhne na dan v obliki ljubosumja. To se največkrat zgodi, ko se zaljubimo, lahko pa tudi v kakšnih drugih osebnih ali poslovnih odnosih, ki se nas bolj dotaknejo.
Kako ven iz tega? Pogovor s partnerko sem že omenila. Če je problem njen način govorjenja in pogosto omenjanje bivših, je dobro, da ve, da je to za vas res zelo boleče.
Druga pa je vaše delo na sebi, kjer pa bi bilo dobro poiskati pomoč. Včasih razumsko vse vemo, pa bomo ob določenih situacijah še vedno prav po otroško izbruhnili, ker so nekatera čustva za nas res preveč in nas presenetijo. Vaše doživljanje sebe ni od včeraj in veliko je že to, da se tega zavedate. Vaše sporočilo odraža zrelost in odgovornost, ni vam vseeno za vaš odnos in najprej iščete, kaj bi lahko spremenili pri sebi. To je prav gotovo dobra podlaga za spremembe in rast. Za to se res ni potrebno sramovati. Vsak se kdaj tudi tako počuti, ljubosumje in zavist sta nekaj, kar v določenih situacijah čutimo vsi, ne glede na starost. Pogum pa je, da to priznamo.

Trenutna situacija, ko smo doma s partnerjem več kot navadno, je včasih lahko povod, da vidimo nekatere vzorce pri sebi in odnosu. In morda je ravno zdaj primeren čas, da si poiščete pomoč v obliki psihoterapije. Ta trenutno poteka sicer na daljavo, vendar so izkušnje pokazale, da je to za nekatere, ki se v živo morda težje odprejo, lahko odlična in učinkovita rešitev.

Vse dobro vam želim --<--@
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 664
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Ljubosumje

Odgovor John ned. 19.apr.2020 10.15

Hvala. :)
John
 
Prispevkov: 5
Član od: sr. 1.apr.2020 19.01

Re: Ljubosumje

Odgovor John sr. 9.sep.2020 14.41

Hvala za vaš odgovor. Po potrebi – večkrat – ga ponovno preberem. Za terapijo se še nisem odločil in poskušam stvari rešiti sam. Strinjam se z vami. Moj osnovni problem je samopodoba. Ne prav dobra – česar pa dokler nisem spoznal svoje sedanje žene - pravzaprav, sploh nisem vedel. Odnos s partnerko mi je zelo pomemben in kadarkoli se pokaže kaj iz njene zgodovine (stvari ki jih je počela pred mano) in ki jih jaz nikoli nisem počel (jih ne znam), se čutim nesposobnega, nevrednega in nekako okvarjenega. Kako lahko ne počnem stvari, ki so za veliko ljudi normalen, nekompliciran vir veselja (smeh ob skupinskem gibanju v dvo ali tričetrtinskem taktu :-)) in podobno. S tem ne, ji odrekam nekaj, kar si zasluži … Ne pozabi omeniti, kako z vsemi prejšnjimi partnerji glede tega ni bilo problemov. Trudim se – zelo – in ona me pri tem spodbuja in mi resnično stoji ob strani. Primer opisujem samo kot ilustracijo, kot enega od povodov, ki sporožijo mehanizem moje spirale strahu. Najin odnos mi ogromno pomeni. Bojim se, da bi se razšla. Ko sem z samopodobo tako na tleh, bi – zaradi svoje kompliciranosti in in socialne nefunkcionalnosti – sam sebe zapustil. Eno od mojih prepričanj (za katerega ne vem kje sem ga pobral) je, da so ženske praktične – če ne dobijo tu, gredo drugam. V naravi (nesentimentalnem živalskem svetu) manj popolni, proti dominantnim in popolnim, nimajo nobenih možnosti. Šepavi srnjak nima šans. :-)
Ni vse samo črno. Med obdobji nizke samopodobe preteče vedno več časa. Krize niso tako globoke kot so bile. Ne reagiram več v afektu. Razumsko vem, kaj je res in kaj ni. Zavedam se svoje vrednosti. Mislim pa, da resnično potrebujem pomoč. Pomoč pri uvidu, od kod prihajajo moje neracionalne reakcije – zakaj tak nezaveden, trenuten odziv – ki me iztiri, in spravi oba v slabo voljo. S partnerko sva pač različna. Tudi ona ima veliko svojih težav, ni popolna, a se zaradi tega ne meče iz kože. Zaradi moje drugačnosti me ne sodi tako strogo, kot se sodim sam.
Ni prav, da se vrednotim po kriterijih drugih. S tem se avtomatsko postavim v podrejen položaj – ne morem biti paradižnik, če sem melancan. Ne morem postati nekaj kar nisem – moral bi seveda zapisati, da nočem. Trudim se in še se bom – narediti čim več korakov proti najini sredini. Še bolj. Težava je, da po svojih kriterjih, dobro, ni nikoli dovolj dobro. In če vse ni dovolj, kaj potem je? Ni me strah prihodnost. Strah me je, da bi pokvaril nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo – odnos s žensko ob kateri se počutim živega, aktivnega, izzvanega – kadar sem v normalni koži – videnega in zaželjenega. Take ne srečaš dvakrat v življenju.
John
 
Prispevkov: 5
Član od: sr. 1.apr.2020 19.01

Re: Ljubosumje

Odgovor Nevenka ned. 13.sep.2020 13.54

Pozdravljeni,

me veseli, da ste se spet oglasili in malo več napisali o tem, kako vam gre.

Še vedno mislim enako in sicer, da res potrebujete malo bolj intenzivno delo na sebi v obliki psihoterapije. Ta je zlasti pri delu s samozavestjo in samopodobo zelo učinkovita. Sami tu težko kaj spremenimo, ker se neprestano vrtimo v istem krogu. Drugim bi za enake probleme znali prav dobro svetovali, pri sebi pa sploh ne vidimo točno, kaj se nam dogaja. In taki smo vsi, brez izjeme.

Pravite, da vam je težko, ker nekih stvari, ki so za vašo partnerko preproste in samo po sebi umevne ne obvladate. Kaj pa ona? Obvlada prav vse, kar znate vi? Verjetno ne. Pa se kaj sekira za to? Verjetno ne, veste zakaj ne? Ker čuti, da jo vi sprejemate takšno kot je, kljub vsem "napakam" in pomanjkljivostim" navkljub. Vi pa bi po vsej sili radi "bili paradižnik in ne melancan", čeprav ste verjetno prav dober in lep melancan. Sem uporabila kar vašo duhovito prispodobo, upam, da mi ne zamerite :pomezik:

In če še malo pogledava, zakaj se ne znajdete v določenih veščinah, ki jih ona obvlada. verjetno zato, ker se nikoli niste zanimal zanje, pač se vam niso zdele dovolj privlačne, da bi se ukvarjal z njimi. Če pa bi to počeli tako kot je ona, bi vam bile ravno tako kot so njej, običajne in razveseljujoče. Verjetno imate v zvezi s tem dve možnosti, prva je, da se s tem začnete ukvarjati, druga pa, da ji jasno poveste, da vas stvar ne zanima in da se boste še naprej ukvarjali s tisti dejavnostmi, kjer se počutite dobro. Saj se ji ne rabite v vsem prilagoditi.

Precej zahtevni ste do sebe in to je verjetno vaš glavni problem. Nikoli zadovoljni s sabo, pa čeprav verjetno marsikaj obvladate. Že s sporočila se vidi, da ste aktiven, razgledan in duhovit človek. In če bi vam to rekla v živo, bi imeli prav gotovo kaj za pripomniti v stilu: že, že, ampak....

Pravite, da ko je hudo, bi sebe najraje zapustili. No, tu je vaše glavno delo. Če sami sebe zapuščamo, ko nam je hudo, kdo nam bo potem takrat stal ob strani. Potrebno se je naučiti, da ostanemo ob sebi tudi takrat, ko nam ne gre dobro, ko nas je strah, sram ali smo razočarani. Da si znamo povedati kaj lepega, vzpodbudnega... To je navadno davek našega otroštva in strogih zahtevnih staršev, ki so nas kritizirali, ko smo naredili kaj narobe, pohvalili pa nikoli. Zdaj za kritiko ne rabimo več njih, ampak se znamo sami kritizirati na enak ali še hujši način, kot so nas kritizirali oni.

Kakorkoli, želim vam, da počasi, korak za korakom spoznavate, da ste dragocen in dober človek, ki mu gre v nekaterih stvareh dobro, v drugih povprečno, tretjih pa pač ne obvlada. Tako kot vsi mi :pomezik:

Vse dobro vam želim
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 664
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana


Vrni se na Ljubezen, partnerski odnosi

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost

cron