Na tleh
Posted: Wed. 24.Nov.2010 1.10
Pozdavljeni!
Res bi bila hvaležna, če bi mi lahko svetovali, saj si ne znam sama pomagat in se nimam na koga obrnit. Sploh ne vem kje naj začnem oz. kako naj opišem kaj se v meni dogaja...
Pridejo dnevi oz. obdobja ko sem čisto na tleh. Nimam energije za nič pametnega. Včasih se še iz postelje ne spravim. V teh obdobjih sem žalostna, občutljiva, osamljena, počutim se kot največja zguba na svetu, vrne se mi bulimija (3-4 krat/dan) in v najtežjih trenutkih samo razmišljam kako bi lahko končala svoje življenje, ker ga jaz nisem sposobna živet.
Še vedno študiram, čeprav od letos nimam več statusa. Ostali so mi še trije izpiti in diploma. Trenutno sem zaradi tega, ker si želim čim prej končati študij pod velikim stresom. Vem, da so moji občutki verjetno potencirani zaradi stresa, ampak zaradi njih/sebe samo nazadujem in si tega ne morem privoščit. Poleg tega sva se s fantom preselila v najemniško stanovanje. On je študij že končal in dobil zaposlitev v 80 km oddaljenem kraju in jaz sem cele dneve sama. Zgodi se tudi, da ostane pri starših (ker je bliže službi) in takrat po več dni ne vidim žive duše ali pa govorim z njo. Sicer se slišim s fantom in prijatelji preko telefona, ampak to ni isto. Da bi se pa sama spravla iz stanovanja, je pa že pravi projekt. Če npr. vem, da moram it naslednji dan kam z avtom, me je celo noč groza, ker samo razmišljam kako bom vozila, če bo gneča na cesti, če bom imela kje parkirat,... Po vožnji pa kar naprej razmišljam če sem kje prehitro vozila, če sem koga zbila,... Sama si v glavi ustvarjam neke scenarije, za katere v svojem bistvu vem, da niso resnični, ampak si v tistem trenutku tega ne morem dopovedat.
Rada bi še omenila, da se to čustveno stanje padcev in vzponov vleče že skoraj celo leto, čeprav se je v zadnjem času poslabšalo. Spomnim se, da sem se, ko sem še živela v študentu, ob takih dnevih skrivala v svoji sobi in se pretvarjala, da me ni tam. Groza me je bilo koga srečat, po drugi strani pa sem se počutila tako osamljeno. Cele dneve sem preležala v postelji in se še tuširala nisem. Potem pa so prišli dnevi, ko bi lahko spremenila svet-polna energije. In čez nekaj časa (dni) spet padec. Drugače veljam za veselo in komunikativno osebo. Ne vem zakaj ljudjem ne zaupam svojih težav in vse tiščim v sebi... Fant je vedno preutrujen in ima dovolj svojih skrbi, zaradi česar mi uspeva da vse uspešno prikrivam, poleg tega pa sem sigurna, da me ne bi razumel. S prijateljicami se bolj kot ne slišim samo preko telefona in je lažje lagat kako super sem, kot pa povedat, da si na tleh. Družina odpade, ker vse kar jih zanima je to kdaj bom diplomirala in zakaj še nisem. Ostane še najboljša prijateljica, ki pa ima za sabo tudi težko leto in nočem da jo skrbi še za mene, glede na to skozi kaj vse sva šli, ko sem se borila z motnjami hranjenja. Sama sebe ne prenesm več! Zakaj ne morem bit normalna? Konstantne notranje bitke s samim seboj in živlenje gre mimo... Prosim, pomagajte mi!!
Upam, da s svojim pisanjem nisem koga užalila ali kršila kaka pravila foruma, ampak sem vesela, da sem to naredila. Sedaj imam občutek, da vsaj nekdo ve in me razume.
Hvala!
Res bi bila hvaležna, če bi mi lahko svetovali, saj si ne znam sama pomagat in se nimam na koga obrnit. Sploh ne vem kje naj začnem oz. kako naj opišem kaj se v meni dogaja...
Pridejo dnevi oz. obdobja ko sem čisto na tleh. Nimam energije za nič pametnega. Včasih se še iz postelje ne spravim. V teh obdobjih sem žalostna, občutljiva, osamljena, počutim se kot največja zguba na svetu, vrne se mi bulimija (3-4 krat/dan) in v najtežjih trenutkih samo razmišljam kako bi lahko končala svoje življenje, ker ga jaz nisem sposobna živet.
Še vedno študiram, čeprav od letos nimam več statusa. Ostali so mi še trije izpiti in diploma. Trenutno sem zaradi tega, ker si želim čim prej končati študij pod velikim stresom. Vem, da so moji občutki verjetno potencirani zaradi stresa, ampak zaradi njih/sebe samo nazadujem in si tega ne morem privoščit. Poleg tega sva se s fantom preselila v najemniško stanovanje. On je študij že končal in dobil zaposlitev v 80 km oddaljenem kraju in jaz sem cele dneve sama. Zgodi se tudi, da ostane pri starših (ker je bliže službi) in takrat po več dni ne vidim žive duše ali pa govorim z njo. Sicer se slišim s fantom in prijatelji preko telefona, ampak to ni isto. Da bi se pa sama spravla iz stanovanja, je pa že pravi projekt. Če npr. vem, da moram it naslednji dan kam z avtom, me je celo noč groza, ker samo razmišljam kako bom vozila, če bo gneča na cesti, če bom imela kje parkirat,... Po vožnji pa kar naprej razmišljam če sem kje prehitro vozila, če sem koga zbila,... Sama si v glavi ustvarjam neke scenarije, za katere v svojem bistvu vem, da niso resnični, ampak si v tistem trenutku tega ne morem dopovedat.
Rada bi še omenila, da se to čustveno stanje padcev in vzponov vleče že skoraj celo leto, čeprav se je v zadnjem času poslabšalo. Spomnim se, da sem se, ko sem še živela v študentu, ob takih dnevih skrivala v svoji sobi in se pretvarjala, da me ni tam. Groza me je bilo koga srečat, po drugi strani pa sem se počutila tako osamljeno. Cele dneve sem preležala v postelji in se še tuširala nisem. Potem pa so prišli dnevi, ko bi lahko spremenila svet-polna energije. In čez nekaj časa (dni) spet padec. Drugače veljam za veselo in komunikativno osebo. Ne vem zakaj ljudjem ne zaupam svojih težav in vse tiščim v sebi... Fant je vedno preutrujen in ima dovolj svojih skrbi, zaradi česar mi uspeva da vse uspešno prikrivam, poleg tega pa sem sigurna, da me ne bi razumel. S prijateljicami se bolj kot ne slišim samo preko telefona in je lažje lagat kako super sem, kot pa povedat, da si na tleh. Družina odpade, ker vse kar jih zanima je to kdaj bom diplomirala in zakaj še nisem. Ostane še najboljša prijateljica, ki pa ima za sabo tudi težko leto in nočem da jo skrbi še za mene, glede na to skozi kaj vse sva šli, ko sem se borila z motnjami hranjenja. Sama sebe ne prenesm več! Zakaj ne morem bit normalna? Konstantne notranje bitke s samim seboj in živlenje gre mimo... Prosim, pomagajte mi!!
Upam, da s svojim pisanjem nisem koga užalila ali kršila kaka pravila foruma, ampak sem vesela, da sem to naredila. Sedaj imam občutek, da vsaj nekdo ve in me razume.
Hvala!
Vesela sem, da si z nami podelila svojo zgodbo. Si priznala, da potrebuješ pomoč in obenem ozavestila svoje težave in občutja. 
