Psihoterapija forum

Aloha!
Se vidi, da imam veliko dela in se ne javljam na nobenem forumu več. aja, s čim imam toliko dela? Z nezaposlenostjo. Sicer se tudi diploma resno bliža koncu, vse tako kaže, da bo v enem mesecu uradno. Da, uradno bom postala pametna. Te dni sem sicer bolj tako, nisem glih polna življenja, a mi je tudi tako v redu. Saj ni treba, da sem vedno na višku, kot zahtevam od sebe. Al vam rečem, da je poletje moj čas. Ko sem taka, kot sem, zadovoljna. Trenutno se niti zime ne bojim. Pač sem tu. Ma, ne vem, zakaj mi je tako smešno vse skupaj. Ma, super, da je smešno.
Nevenka, hvala, da skrbiš zame. Vem, da ne narediš nobenih čirulečarule, a vseeno je dober občutek, da vem, da si, da če se mi nevemkaj zgodi, da imam nekoga, ki trezno vidi mojo realnost, kadar mi tako zašpila, da se ne vidim. Sicer bi rekla, da imam trenutno manj težav s tem. Ker delam nekaj zase.
Ugotovila sem, kaj je z mojo hrano in kopico silnih problemov okoli nje. En dan sem prišla v situacijo, ko sem izrekla besede: zame ni treba več kupovati hrane. Ugotovila sem, da je to na nek način moje izražanje jeze. Kot da stavkam. In hočem izsiliti pozornost. Ljubezen. Nisem še nikoli tako jasno videla. Super, zdaj vem, da ko pride obdobje nehranjenja, da moram raziskati, na kaj /koga sem jezna. (Do zdaj sem sveto trdila, da jaz jezna nisem. Res ne v taki obliki, kot jaz razumem jezo: razbijanje, kričanje... Ni kaj, sem unikatna in imam res izviren način. )
Calath, hvala za spodbudne besede. Kako si ti? Muvaš kej?

Leeeep pozdrav vsem, ki so na poti v lepše čase!

Hoj

Vidim, berem, da si polna energije... upam, da tako tudi ostane... ti kar tako nadaljuj
Ja, jaz muvam, ja... na meni moj način Spreminjam svojo miselnost oz. miselne navade... In vem, da je to zame prava pot, vem da ni slučajno, da mi gre zdaj že lep čas precej bolje kot prej, pravzaprav neprimerno bolje

Težave, padci, to pa seveda je... boli, kajpak, seveda boli ampak tako to gre, zato pa muvam

Sem ponosen, da sem danes korektno naredil, kar sem imel za naredit (šiht), čeprav me je črvičilo po glavi...

No, zdajle ko to pišem imam pa še domači cirkus..., ki mu ni videti ne konca ne kraja...
Seveda se me dotakne, ampak je bolje... bolje kot prej.. In je velika preizkušnja tudi to, vsekakor...
Vpitje, jeza, grožnje... Že vpitje sem od nekdaj težko prenašal...
Ampak bo, vem, da se bo uredilo na dober način... vsaj zame... ne vem še, če lahko pomagam ostalim...

OK, spričo okoliščin je tale post šel v svojo smer... ampak to je še vedno to...
Akcija - na moj način... Uspelo mi bo... vem.., ostalim želim enako

Daaaaaaan!
Callath, kako je zdaj s kričanjem? Si že dobil tršo kožo? Sveto sem prepričana, da ti je bolje. Ker tako krasno poletje, kot je bilo letošnje, ne more pustiti ljudi depresivnih, onemoglih. Za vročino še ne žalujem, je pa danes prvi dan po dooolgem času, da nisem 100% fit.

Pa začnimo z dobrimi novicami:
Diplomirala sem. Dva tedna sem se počutila odlično. Privoščila sem si s polno žlico. Počutila sem se svobodno. Vsemogočo. Vsak hip sem čakala, da dobim kak pozitiven odgovor na morje prošenj. Pa še niso ugotovili, kaka carica sem. Bojim se, da bo brezposelnost še trajala. Že čutim upad moči. Entuzijazma. (Včeraj še ne, ponoči pa me je začel boleti zob in nisem spala ne jedla. Pa travo sem kadila na enem žuru in me najbrž spet pegla. Tolikokrat sem že ugotovila, da blablabla..... Sem pa začela razmišljati, da bi nehala kaditi. Do zdaj nisem niti pomislila na to. Morda bom, morda ne bom. Nočem se na veliko o tem pogovarjat, ker mi je zoprno potem razlagati prijateljem, zakaj še vedno kadim. Ker sem nemočna, neumna.... Če neham s čiki, prav gotovo trava ne bo več moja skušnjava, ki kar pride od nekod, ko je najmanj treba.)

Zobozdravnik je res prijeten dečko. Zob se seveda komplicira, tisti zraven tudi, na drugi strani bo tudi akcija... In me je strah. Da se mi bo komplicirala anestezija (dobila sem jo že žnjkrat, a strah ostaja, da mi bo zateklo grlo in ne bom mogla dihat.... da dobim alergično reakcijo... u name it). Po posegu zobar čisto skrušen sede na stol, prav vidim, kako ga skrbi (ne maram ga videti takega, ker pridem tja z zadnjimi močmi in rabim njega, da mi vliva moč, čeprav zdaj, ko pišem, vidim, da nisem taka mila jera - vprašaje me to, pred ordinacijo.) Zelo je pozoren, nežen, natanćen, sočuten... a strah ostaja. Pred bolečino? Pred čim? Pred vsem, kot v starih časih? Da, bojim se, da spet prihaja moje sezonsko jamranje.

Da bi se pred tem zaščitila, sem si že nakopala delo: strokovni izpit. Imam vso literaturo, berem počasi, da dobim občutek, kaj to sploh je, ker se nameravam naučiti VSE. Upam, da bo energija trajala, nekaj, kar me drži v zagonu. Itak bi bila služba idealna rešitev.

Ooooooh, kako je fajn jamrat, se izprazniti. Da, še vedno delujejo ti zapiski očiščevalno. Se sama s seboj vse zmenim.

Grem poizkusit trik: kako jesti, da ti juha ne teče iz omrtvičene čeljusti.


Lep pozdrav vsem, ki ste tu.

ISKRENE ČESTITKE ZA DIPLOMO!!!

Sem vedela, da zmoreš. In če si ukrotila diplomo, boš tudi zobarja, ni vrag. To je posebna, navadno redka zadeva in če ti je tako hudo, lahko svoji zdravnici rečeš, naj ti napiše kakšno blažje pomirjevalo. Zobarju pa povej, da te je ful strah in česa te je strah (bolečine, anestezije, da ti bo zateklo grlo...). Mislim, da ti bo lažje, ko bosta malo predebatirala te možnosti.

Drži se, iron maiden, pa poročaj še kaj, kako ti gre. Držim pesti za strokovni izpit in za to, da dobiš eno super službo
Bodi lepo
Nevenka

Vedno slabše se počutim. Čutim, kako mi upada energija. Zjutraj se zbudim, in planem v jok. Od ničesar. Na živce mi gre tako stanje. In vem, kam lahko pridem, če ne ukrepam zdaj. A vse, kar si želim, ne morem narediti. Ne še. Čakat pa tudi ne morem več. Nujno rabim službo. In človeka, ki me bo objel.

Pozdrav, železna devica

No, vidiš, pa imaš diplomo... čestitam
Za travo in cigarete se nič ne sekiraj... če je tvoj namen pustiti to, se bo zgodilo - enkrat tudi za vedno. če zanihaš, pač zanihaš, nič hudega. To je proces, zaupaj vanj, vsakdo ima svoj čas, da nekaj dokončno uredi.

Ammm, kričanje... zakaj že? sem moral iti brat moj post nazaj... ah, ja... Ja res je bolje, vsaj ta del se je nehal.. ni vse ok, ampak samo da se ne vrne več tisto najhuje...
Saj bo, jaz fajn skrbim zase (sploh zadnje čase), pa se to potem tudi prenese naokrog.. ali je pa samo meni fajn



""""Vedno slabše se počutim. Čutim, kako mi upada energija. Zjutraj se zbudim, in planem v jok. Od ničesar. Na živce mi gre tako stanje. In vem, kam lahko pridem, če ne ukrepam zdaj. A vse, kar si želim, ne morem narediti. Ne še. Čakat pa tudi ne morem več. Nujno rabim službo. In človeka, ki me bo objel.""""

Hmmm... hmm, hmm... prekle za kurnk..
Emmm... Kovinotehna - nemogoče je mogoče

Ja, da imamo nekoga, ki nas objame in da mi lahko objamemo njega - neprecenljivo...
No, pa ti pošiljam en virtualni objem
Drži se, vztrajaj na svoji poti...

iron maiden wrote: Wed. 1.Dec.2010 22.08 o, helou, calath! ja, sej. že itak sem v badu in se ne čutim sposobno iskat službo. kako bom šele hodila tja. potem pa ugotovim, da me bo najbrž ravno ta red in odgovornost naštelal nazaj. drugače samo blodim. imam to srečo, da me pisanje nekako očisti. fokusira. vidim, kako karneki blodim. poizkusi. meni res pomaga. (kamot se tu v to temo uštuliš, te bom imela na oku)

tudi jaz berem oglase in se počutim čist nesposobna poleg. niti ne razumem, kaj zahtevajo ponekod: in se počutim še bolj nesposobno. trenutno se urim v pisanju prošenj. mejdun, da bo eden že zastopil, kaj napišem. ne bom nehala. itak službo potrebujem. in če prošnje niti ne napišem... kako naj vedo, da taka fajn bejba sedi doma in bi delala, oni se pa utapljajo v delu...

ker prej sem kar lepo vstala in skuhala tisto župco, ki je bila res obupna. silila sem se, da sem vsaj neki pojedla, da sem lahko napisala prošnjo in jo nebosteverjeli nesla na pošto. fenomen. ko me je spet začelo grabiti, sem kar vstala. da vidim, če lahko sama premagam ta beden občutek. in je delovalo, kdo bi si mislil. ko sem se vrnila domov, sem se javila še na en oglas za neko testiranje sposobnosti pri eni firmi. (gre za tip dela, ki ne vem, če bi ga glih opravljala, a bom vseeno šla na test, me zanima, kaj zahtevajo, morda se pa ušunjam not) delala bi karkoli. itak se hitro in rada učim nove reči.
na poti domov sem kupila material za kuhanje in modo v jutri me sicer ne bo doma cel dan, a vseeno fajn, da že imam material, da mi ni treba gledat v prazen hladilnik in čarati iz nič.
naš mesar je car. dec je zvečer skuhal taaako dobro klobasico. in sem še enkrat jedla. zdaj grem pa počasi spat. jutri vstanem omojbog ob 6. in cel dan lutam po svetu. fino, vsaj doma ne bom, ampak med ljudmi. že pogrešam kavč. me res zanima, kako se bom počutila cel dan zunaj. termo zokne do kolena seveda imam. upam, da bodo zdržali.

super prebarati in njati kaj tekaga (::

aceofs10 wrote: Sun. 30.Nov.2025 23.25

iron maiden wrote: Wed. 1.Dec.2010 22.08 o, helou, calath! ja, sej. že itak sem v badu in se ne čutim sposobno iskat službo. kako bom šele hodila tja. potem pa ugotovim, da me bo najbrž ravno ta red in odgovornost naštelal nazaj. drugače samo blodim. imam to srečo, da me pisanje nekako očisti. fokusira. vidim, kako karneki blodim. poizkusi. meni res pomaga. (kamot se tu v to temo uštuliš, te bom imela na oku)
[
tudi jaz berem oglase in se počutim čist nesposobna poleg. niti ne razumem, kaj zahtevajo ponekod: in se počutim še bolj nesposobno. trenutno se urim v pisanju prošenj. mejdun, da bo eden že zastopil, kaj napišem. ne bom nehala. itak službo potrebujem. in če prošnje niti ne napišem... kako naj vedo, da taka fajn bejba sedi doma in bi delala, oni se pa utapljajo v delu...

ker prej sem kar lepo vstala in skuhala tisto župco, ki je bila res obupna. silila sem se, da sem vsaj neki pojedla, da sem lahko napisala prošnjo in jo nebosteverjeli nesla na pošto. fenomen. ko me je spet začelo grabiti, sem kar vstala. da vidim, če lahko sama premagam ta beden občutek. in je delovalo, kdo bi si mislil. ko sem se vrnila domov, sem se javila še na en oglas za neko testiranje sposobnosti pri eni firmi. (gre za tip dela, ki ne vem, če bi ga glih opravljala, a bom vseeno šla na test, me zanima, kaj zahtevajo, morda se pa ušunjam not) delala bi karkoli. itak se hitro in rada učim nove reči.
na poti domov sem kupila material za kuhanje in modo v jutri me sicer ne bo doma cel dan, a vseeno fajn, da že imam material, da mi ni treba gledat v prazen hladilnik in čarati iz nič.
naš mesar je car. dec je zvečer skuhal taaako dobro klobasico. in sem še enkrat jedla. zdaj grem pa počasi spat. jutri vstanem omojbog ob 6. in cel dan lutam po svetu. fino, vsaj doma ne bom, ampak med ljudmi. že pogrešam kavč. me res zanima, kako se bom počutila cel dan zunaj. termo zokne do kolena seveda imam. upam, da bodo zdržali.

super prebarati in njati kaj tekaga (::

res super (:

aceofs10 wrote: Sun. 25.Jan.2026 22.22

aceofs10 wrote: Sun. 30.Nov.2025 23.25 super prebarati in njati kaj tekaga (::

res super (:

Najhuje je čakati, da boš imel dovolj energije ali volje za akcijo, ker je ponavadi ni. Volja pride šele po tem, ko se fizično premakneš. Super opomnik za vse nas, ki se včasih zataknemo v razmišljanju namesto v delovanju.

Lepo je prebrati, da se počutiš nekoliko bolj mirno. Včasih so ravno majhni koraki tisti, ki največ pomenijo..