Psihoterapija forum

še vedno stabilna. poslala dve prošnji. za službo, v kateri se res vidim. upam, da sem jih toliko šarmirala, da pridem do razgovora. potem paaa. ima, da padejo dol.
veselim se vikenda v mariboru. ki ima name čarobno moč. nisem točno vedela, kako bo vse skupaj, kje bom spala, zdaj pa ponudbe kar dežujejo. če nič ne rečem in se valjam v lastnem dreku, svet pač ne more vedeti, da potrebujem pomoč.
akcija-reakcija. in že je tu motivacija.
jutri grem s kolegico k frizerju. da se že enkrat postrižem. osvežim. polepšam. lažje zadiham.

Foreigner-I Want to know what love is (ne znam vstaviti povezave)
http://www.youtube.com/watch?v=loWXMtjUZWM

še vedno ga ignoriram. posoda je kar naenkrat pomita. smeti se same odnesejo. čaj imam vedno kuhan. objemov še ni.

danes sem se spet zbudila cela zmešana in tresoča. včeraj sva se pogovarjala. pa bi bilo bolje, da se ne bi. po dveh urah tresenja sem odpovedala prijeten zmenek. in šla nazaj spat. prijetne sanje. o seksu.nisem se hotla zbudit. pa sem vendarle mislila,da imam moč. pojedla sem kivi,malo skute... sonce je... bom šla na vrt? se pogovorit z motovilcem?

Pozdravljena, iron maiden, vesela sem, da občasno čutiš več energije in si želiš spremeniti nekatere stvari v svojem življenju. Vsekakor čestitam za prošnje, pa zato, ker se trudiš s hrano. Žal mi je, da se ne moreš pogovarjati s svojim fantom in da ti ne nudi stvari, ki jih potrebuješ. Vem, da nisi v ravno lahkem obdobju, ampak si borka, in na to si lahko ponosna . Čim več veselih trenutkov ti želim, pa veliko moči in energije. V pravo smer greš in uspelo ti bo...

o, hvala! res sem vesela, da stojite ob meni.
prišla sem z odliiiično novico! itak ne vem, kako sem sploh lahko poslala prošnjo za službo, ampak v torek me vabijo na razgovor!!!!!
čist hepi! itak je taka služba, kot si jo želim, malo se bojim, da sem nerealna, ampak neskončno uživam, ko čutim, kako me je prežela energija in veselje.
do takrat bom sicer na potovanju in ne bom ob kompu, da bi s to energijo, ki jo zdaj imam, napisala še kako prošnjo, ampak... itak me bodo vzeli. carico, kot sem. (to zdajmislim resno, brez kančka sarkazma za spremembo) juuuu, kako se mi fajn zdi!
če ne, bom pač še pošiljala. zdaj vidim, da nekateri celo odgovorijo.

danes sem namesto zajtrka skuhala kar kosilo. odpovedala sem obisk prijateljici, ampak nič ne de. mi je koristilo biti doma. fant te hrane ne je, ampak se nisem ozirala na njega in sem skuhala ZASE. in se nahranila. (špageti z omako iz tune, čebule, paradižnika, koruze, sir) itak, da sem najprej poklicala prijateljico, ki mi je dala recept. se mi zdi, da mi hrana bolj tekne, če mi nekdo pove, kaj naj primem v roke. zvečer sem pojedla še drugo rundo. sita!
s fantom se zadeve umirjajo. ne borim se več na silo, ne da se mi prepirat. vseeno mislim, da bom šla. ko bom pač lahko. ne vem.
delam nekaj zase. vesela sem.
motovilec je bolj bogi. jaz ne več tako.

dobri dnevi so vedno pogostejši. ne počutim se več obupano. čeprav imam recept za ADje na mizi, ne vem, če ga bom uporabila. a naj bo za nekaj časa. kot opomin. delujejo že na daljavo.
preživela sem krasen vikend s prijateljicami, ki sem jih do zdaj poznala samo preko neta. povedale so mi nekaj besed, ki sem jih razumela. moja navada je, da mi je treba 5x isto povedati, na 5 različnih načinov. da slišim.
umirila sem se. nisem več tako nervozna, brezciljna. tudi moč spet čutim. jem. kuham, pospravljam. ne težim sama sebi. kot da sem se utrudila. in res se bojim tablet. pa sem jih bila pripravljena jemat, ampak odlašam. ne vem, kaj bo do drugega tedna, a če ne bom začela delati konkretno reči, ki jih odlašam, bom recept vnovčila in gasa. srčno si želim, da bi zmogla brez. (jaaa, vem, da sem trikrat isto napisala z drugimi besedami, včasih to potrebujem, da sama sebe prepričujem in analiziram do nezavesti) a bilo je dovolj teorije. zdaj je čas za akcijo.
hvala vam, ki me berete.
sicer mi je čudno, ko ni odzivov, vsaj kak pomežik bi mi lahko nalimali.

hrana. diploma. služba. ljubezen.

čokolino. njam njam.
začela sem z diplomo. ena ura, eno poglavje, v katerem sem morala samo malo urediti, našminkati, urediti. zajebaval me je word, ne znam naštimat na slovenščino. (naslove sem pa uspešno uredila) utrudila sem se. zdi se mi takoooo težko. itak vem, da ni tako, kot si jaz želim, da bi lepo štimalo vse. (kot ponavadi) poleg sem zašvicala bolj kot pri kidanju snega. zraven kadim kot turek, čist nervozna. prav na živce mi gre. ko samo pomislim, kaj vse me še čaka. pff, kako se bom v najtežjem poglavju matrala. nisem zadovoljna. prepočasi gre. kot ponavadi hočem vse takoj. nisem zadovoljna s tem, ko mi rečejo: vsaj začela si. vse hočem narediti perfektno. nočem na pol. kako naj tako diplomo pokažem mentorici? ki se je bojim. da me bo zavrnila. ali kako grdo besedo rekla. kaaaj, tole je zate diploma???? že zdaj se ugreznem v tla, pa ni rečeno, da bo kaj grdega sploh rekla. v takih situacijah sem rada nevidna.
jeeeebote, diploma! ko sem prepuščena sama sebi. čakam kolegico, če bo imela čas, da pride poleg mene sedet, ko bom delala. kot da sama ne morem... a res gre težko in z obupom in na silo. vse me boli, ko pomislim.... grrrrrrrrrrrrrrrrrrr.
drugače se pa dobro počutim. danes grem na koncert.
bom poizkusila izkoristiti misel na koncert kot nagrado.

do zdajle je bil to še en dober dan. potem sem začela pregledovati zaposlitveni sejem, katerega sem se nameravala jutri udeležiti. in se ustrašila. delo, ki me zanima, je v portorožu in v novem mestu.
spet prazno buljim, kadim, kadim... bojim se službe. ki jo res potrebujem. v bistvu se bojim iti na razgovor. krneki. in spet bežim v depro. itak sem zaspana. in mislim na posteljo. tam je tako varno. nič mi ni treba narediti. jedla sem čokolino, pa malo skute. namen imam skuhati želodčkovo juho. potem, ko se naspim. odlašam. stojim.
napisala bom eno prošnjo. ? delo so mi posredovali z zavoda in moram odgovoriti. bežim bežim. pred kom se skrivam? pred življenjem? pred sabo vendar ne morem zbežati. zakaj si spet pustim? hočem stat. hočem vztrajat. ampak...

Živijo, iron maiden

Ah, služba....
Meni je šlo zdajle eno leto kar vredu, nekaj sem delal pek študenta zdaj pa zadnje 4 mesece usposabljanje prek zavoda (torej 4 mesece delal, zavod pa plačal), ampak zdaj je konec s tem... In sem spet tam...
Službe že prej nisem iskal, ker ni šlo... Zdaj spet rabim nek čudež...
No, morda pa se spravim spet iskat, čeprav imam tak odpor... spet bom gledal, nič se mi ne bo zdelo primerno...zamotana reč, skratka

Upam, da oba kmalu dobiva kakšno fajn službo, kjer bova uživala in bila dobro plačana
Če je služba, je precej lažje, tudi če so problemi...


Mah, saj bo... AKCIJA, upam
Drži se, iron maiden

o, helou, calath! ja, sej. že itak sem v badu in se ne čutim sposobno iskat službo. kako bom šele hodila tja. potem pa ugotovim, da me bo najbrž ravno ta red in odgovornost naštelal nazaj. drugače samo blodim. imam to srečo, da me pisanje nekako očisti. fokusira. vidim, kako karneki blodim. poizkusi. meni res pomaga. (kamot se tu v to temo uštuliš, te bom imela na oku)

tudi jaz berem oglase in se počutim čist nesposobna poleg. niti ne razumem, kaj zahtevajo ponekod. in se počutim še bolj nesposobno. trenutno se urim v pisanju prošenj. mejdun, da bo eden že zastopil, kaj napišem. ne bom nehala. itak službo potrebujem. in če prošnje niti ne napišem... kako naj vedo, da taka fajn bejba sedi doma in bi delala, oni se pa utapljajo v delu...

ker prej sem kar lepo vstala in skuhala tisto župco, ki je bila res obupna. silila sem se, da sem vsaj neki pojedla, da sem lahko napisala prošnjo in jo nebosteverjeli nesla na pošto. fenomen. ko me je spet začelo grabiti, sem kar vstala. da vidim, če lahko sama premagam ta beden občutek. in je delovalo, kdo bi si mislil. ko sem se vrnila domov, sem se javila še na en oglas za neko testiranje sposobnosti pri eni firmi. (gre za tip dela, ki ne vem, če bi ga glih opravljala, a bom vseeno šla na test, me zanima, kaj zahtevajo, morda se pa ušunjam not) delala bi karkoli. itak se hitro in rada učim nove reči.
na poti domov sem kupila material za kuhanje. jutri me sicer ne bo doma cel dan, a vseeno fajn, da že imam material, da mi ni treba gledat v prazen hladilnik in čarati iz nič.
naš mesar je car. dec je zvečer skuhal taaako dobro klobasico. in sem še enkrat jedla. zdaj grem pa počasi spat. jutri vstanem omojbog ob 6. in cel dan lutam po svetu. fino, vsaj doma ne bom, ampak med ljudmi. že pogrešam kavč. me res zanima, kako se bom počutila cel dan zunaj. termo zokne do kolena seveda imam. upam, da bodo čevlji zdržali.

in pol tko včeraj pošljem tisto prošnjo in me danes pokličejo, naj jutri pridem na razgovor. čisti šok, pa že itak sem zamujala s prijavo. po raziskavi firme ugotovim, da iščejo nemško govorečega. mhm, takoj najdem oviro. sem se pa lepo našemila. pobarvala lase končno. čokoladne barve. nohti lepe barve. kolikor sem se veselila, da so me opazili, in da grem na razgovor, se zdaj bojim, kako bo. no, bo pač ena izkušnja, kako sploh izgleda razgovor za službo.
dober dan je bil. delala sem pri kolegici, jest sva šli, sem se najedla. tudi doma sem še jedla. celo zajtrk sem doživela. fino to. danes sem sama doma. nič drugače ni kot ponavadi. upam pa še vedno.
se mi vidi, da nimam veliko za povedat. še pisat se mi ne da. ali pripravit obleko za jutri. zaspana. (res zgodaj vstala, ob 6 je zame sredi noči, pa še spat nisem šla popoldan.) zzzzzzzzz zzzzzzzzz