Psihoterapija forum

krendan. dolgo spala, malo po netu surfala, potem spet spala, šla vsaj po čike na črpalko. dobila klic, da grem pazit dete, ker gresta starša v kino, in slab filing je tu. (kot da je tako naporno tv gledat, ko dete spi. skrbi me, ker ne bo takoj zaspal, ampak mislim, da se bova že pocrkljala)
čokolino za zajtrk, zdajle 2 jajci na oko. ki ju nisem cela pojedla. ker mi je slabo. ker ne jem. ker mi je taka muka jest. pijem čaj. sok.
prijateljica mi je posredovala neko sugestijo za samozavest. da začutim, kako sem varna v sebi. ko poslušam posnetek, res čudežno deluje name. a popusti. pozabim.

ne živim življenja, ki si ga želim. nisem zadovoljna, ves čas sem nesrečna, vedno čakam, da me fant objame. pa me ne more. ne zna. ne upa. ima še večje težave kot jaz. bila sva na najdaljšem sprehodu ever in se na poti nazaj pogovarjala. v eno stran nisem mogla govorit. potem sem se le nekako povezala z drevesi, peskom, ki je prijetno škripal pod nogami. luno, ki je sevala z neverjetno močjo. (itak, da me trga še toliko huje, ker je spet polna luna)

moram se odseliti. iz ljubljane. ta megla me ubija. ljubljana me ubija. ko samo pomislim, da moram kam, za pot itak porabim eno uro v katerokoli smer.

izgubljam se v sebi. ob sebi potrebujem človeka, ki bo razumel, kaj je to bližina. z njim se ne morem povezat. ne zaupa mi. skriva se pred mano. edina sem, ki sem mu prišla blizu. mojbog, če je TO za njega bližina...

zaslužim si več. toliko dajem vsem. toliko ljubezni, kot je v meni, a njemu, ki mu je želim dati največ, je ne sprejema. ker to ni varno. ker so čustva zanj pretežka. pff. ne vidi svoje megle. noče nekaj narediti. bo pač še 20 let sedel za računalnikom. itak ne vem, če bo opazil, da sem šla. skrbi me zanj. kaj bo, ko mene ne bo več tu? ima enega prijatelja, ki pride 2x na teden. nimata pristnega stika. tip pač govori novice iz sveta, kaj se mu dogaja... mojemu fantu se itak nič ne dogaja. cele dneve gleda dokumentarce, preučuje vsemogoče teorije zarote, kako je svet v kurcu, kako nam vlade zakrivajo obstoj ne vem kakih zarot, znanstvenih dokazov... itak ga že dolgo ne poslušam več. ker zahtevam, da opazi mene. da gradi svet z mano. ampak noče, se boji, ne zna.

ma, briga me. jaz hočem človeka, s katerim bova skupaj Živela. itak nimam kam it. denarja nimam. službe nimam. diplome nimam. (ja, jo bom enkrat dokončala) tako sem utrujena od tega. da prosim za ljubezen.

napajam se na internetu. vsi prijatelji, ki jih imam, so z interneta. površni stiki, a vendar vsaj nekaj. včasih se dobimo. takrat je fajn. a ko gremo domov, vem, da bo zdaj spet nič.

bojim se, kaj bo, ko mojega očeta več ne bo. ker je edini, ki me zna potolažit v hipu. kadar se pač vidiva. ampak nočem biti od njega odvisna. in nočem ga strašiti, kako zanič sem v resnici. vem, da me razume. a njegova nova partnerka me ne mara. (dej, dej, kaj tečnariš, čist fajn ti je, potrpi malo. svet ni pravljica.) kadar je ni poleg, to je zlat čas z njim.

šla bi nekam vsaj za en teden. da zbežim. pred kom? itak se ne morem skriti. a vendar bi jaz letela. šla bi na kak izlet. (je res morje tako daleč? so gore res tako v oblakih?) s kom naj grem? hočem s fantom. hočem deliti svoje življenje z njim. hočem, da skupaj počneva reči. vsako stvar, ki jo predlagam, da jo narediva skupaj, zavije z očmi in mu je odveč. (badminton, rolanje, vrtnjarjenje (tu je šele kriza), pomivanje posode, brisanje prahu, karkoli, kar je treba narediti pri hiši....) ničesar se ne loti. on sedi. Sedeči bik. trmast. vsak moj predlog razume kot prisilo, še huje: da ga komandiram, da mu vsiljujem svoje ideje... jaz bi samo rada počela nekaj z njim.

prej sem odpovedala varstvo. sem se spet tresla od strahu, lakote... žal mi je, da sem jih pustila na cedilu. a mi je sprehod res pomagal. trenutno se počutim dobro. spekla sem palačinke, fant je takoj po odpovedi skuhal juho, ki mi je privezala dušo. čudno mi je, da sem tako prisebna. realna. nobene panike, obupa. skoraj mi je škoda it spat. ker bi rada čimdlje uživala v tem miru, ki ga zdaj čutim. a jutri bo spet treba vse na novo. zajtrk.... v trgovino po nekaj hrane.

Joj, iron maiden, kako lepo si napisala. Te čisto razumem. Tudi sama sem zdaj v ful slabi koži. Ne jem, ne spim, ves čas si govorim, kako sem smotana, nepomembna, neumna, grda, nesposobna. In največja mora mi je hrana. Že pogled nanjo mi vzbuja odpor. Pa se trudim in si pripravljam jedi, ki sem jih prej oboževala. Tudi jaz si pečem palačinke , ampak ko so pečene, je mojega veselja že konec. Malo bolje je, če jem v družbi, čeprav imam potem pa druge težave. Sprašujem se, kaj si mislijo o meni, razmišljam o tem, da mogoče cmokam ali čudno jem... Zapleteno vem, ampak se trudim. Saj je bilo poleti že veliko bolje, zdaj sem pa spet v čudnem obdobju. Ampak morava biti močni, a ne? To si ves čas govorim, ampak le redko pomaga

Pošiljam ti objem
Valentina

presenečena sem, da si mi odgovorila, valentina. nisem si mislila, da kdo bere moje litanije, moje literarne izlive. popotovanja po mojih možganskih krivuljah. itak mi je vseeno. pač pišem. se čistim. ker se nimam s kom pogovarjat. navajena sem, da je moja komunikacija enosmerna. on me je navadil. prisilil. kolikor je bivši imel svoje fore, vsaj pogovarjala sva se. do nezavesti sva razglabljala.

zbudila sem se. spala sem dobro, ker sem vzela dva persena, poslušala meditacijo (v redu si, močna si, to je tvoja življenjska energija....) a ne mislim na zajtrk. zdaj bom eno uro po netu surfala, iskala objeme in ljubezen. prosila za pozornost...

naj se že nekaj zgodi, da me strese, da se premaknem z mrtve točke. naj me nekaj zadene, da bom spet čutila, da sem del sveta. del ljudi. da sem vredna. da nisem nevidna.

razmišljam, da bi poizkusila živeti z njim, kot da mi je cimer. brez ljubezni. nehala prosit.

objem sem pa začutila, valentina.

Iron maiden, živjo.

Rada bi te samo pohvalila, da na tak nazoren način deliš z nami svoja razmišljanja in občutke. Prepričana sem, da si veliko brana. Marsikdo se sooča s podobni čustvi in občutji, in se ob prebiranju zave, da ni sam, da se tudi drugi soočajo s podobnimi težavami.
Super napisano, kar tako naprej.

Lp, Darja

joooj, darja, kako sem se nasmejala. mejdun, da bom izplavala iz dreka, če me pa dve terapevtki obdelujeta. ))))
trenutno sem spet na spodnji krivulji, a bom zapis začela z včerajšnjim dnem.
včeraj sem imela dan čiščenja. z jokom. obiskal me je prijatelj, ki tudi sam preživlja težke trenutke, a o njih z mano težko govori. (srčno si želim, da se ob meni vsaj tisti čas počuti dobro) zahvaljujem se mu, da me posluša in me sprejema tako kot sem. zmešana baba. krasna, ko se tako odloči. a ne še zdaj. ta pekel potrebujem. ampak še ne vem, zakaj. In ne koliko časa. v tisti uri sem mu povedala vse. malo se mi je čudil, ker me še ni videl take (saj ni čudno, ker se takrat raje skrijem pod kovter). Po ponucanem paklcu robcev (ne vem, kako jih je vse spravil v poln pepelnik) sem se počutila bolje. Sveže.
Doma sem potem spekla perutničke, ki jih res obožujem. Hrana daje moč. Počutila sem se tako dobro, da ob polnoči nisem vzela persena za spanje. Pa se je začelo. Vsako uro sem vstala, šla na wc, na čik, en krog po hiši… ob petih sem zadnjič pogledala na uro.
Najbrž sem se bala soočenja s sestro, h kateri bi morala it danes na kosilo, kjer bi videla tudi očeta. Zbudila sem se ob 11, cela zblojena, tresoča, nervozna… poklicala očeta, ki me razume. Poslal me je nazaj v posteljo. Naj sporočim, da sem zbolela (kakor, da nisem bolna že dva meseca). Itak mi je težko lagat, da sem bolna, tega mojega stanja ne imenujem ravno bolezen. Pa sem k sreči ponoči dobila še drisko, tako, da mi ni bilo treba lagat. (a nisem carica, no. )
Po jutranji seansi nervoze sem šla nazaj v posteljo. Prijateljica mi je posredovala drugi del hipnoze, kot zdaj vem, da se reče tem posnetkom. Zakon. Pajntar je car. Ko poslušam posnetke, jočem ko dež. Potem se prepustim in si menjam slike v glavi. Ugotovila sem, kako si lahko sama pomagam. A gre počaaaaaasi. Čutim ljubečo energijo, ki je v meni. Kako se samozadovoljiti. (podobnost s seksom ni nenamerna) itak mi zdaj ni do seksa, kar je pri meni reeeedko.
Apetita nimam. Pojedla sem eno banano, dva krožnika juhe s palačinkami. Druga banana in kivi me čakata na mizi. Pojedla ju bom ob gledanju tv. (mislim, da ob tv in računalniku več pojem, ker ne mislim, kako mi ne paše, kako je ogabno žvežiti… mehansko filam v usta, ko so misli drugje in mi ne morejo preprečiti hranjenja.)
Se je že začela Plava laguna. Grem na otok sredi morja, kjer bom vriskala, ko se bom spuščala po slapu navzdol, požgečkala kako lepo ribico, ara pride na kosilo, zvečer ob valovanju mirno zaspim na plaži… modro nebo, beli oblaki, širne daljave… in mir…

Pa sem le šla na sprehod. Itak, da sem pred odhodom imela celo dramo. Dvakrat na wc, kaj obuti, kaj obleči, kateri dežnik vzeti, ali grem lahko brez… Obula sem čevlje, ki jih imam za na vrt. Blatni so že itak, tako da mi ni potrebno skrbeti, da bi se umazala. Po enakem principu sem izbrala hlače, jopico, jakno. Preverila sem, če ima fant vklopljen mobi, če se slučajno kje onesvestim. Enako sem preverila obiskovo povezavo s svetom. Natančno sem povedala, kje bom hodila. Kako sta se mi smejala! A vseeno sem pomirjena odšla od doma. Bilo mi je slabo, tresla sem se.
Pot, ki sem jo imela v mislih, bi mi vzela 10 minut. Ko sem prišla do konca, sem se spomnila na najlepše drevo, kar jih je tu v bližini. Kosa se lahko z mojimi daljnimi travniki, češnjami, bukvami, ki sem jih zapustila in so me osrečevali doma.
Pot je bila blatna, voda stoji povsod, ne veš, kje je mehkejši material… Preučevala sem se, kako se izogibam vsem packarijam, da se ja ne bi umazala. (Beri prvi odstavek.) Prepustila sem se blatu, zemlji, vodi, mrazu, dežju… Doživela sem Stik. Namenoma sem zagazila na sredino travnika. V mislih sem imela: Oh, kako nespoštovanje do narave! Saj ta travnik vendar kosijo, morda ga bom poškodovala? A sem izračunala, da konec novembra najbrž ne kosijo. Do pomladi pa travnik čaka še kaj hujšega, kot moje stopinjce. Vesela sem, da je v moji bližini ostala ta zaplata narave. Dolgo me je motila bližina javne razsvetljave, a danes se tudi nanjo nisem več jezila. (V temi najbrž ne bi šla ven.)
Prispela sem do Tistega hrasta. Najlepši, kar sem jih videla. (Prej sem oboževala bukve, ki jih tu ni, zato sem našla dober nadomestek.) Najprej sem ga gledala od daleč. Potem sem ga objela. (S te pozicije se vidi ograja Ustanove, rešilec pa nima dostopa. )))) Trden je. Stabilen. Poln življenja. Sočen. Močan. Razelektri. Zdravi. Vrača ljubezen. Razume.
Potem sem se začela veseliti vrnitve domov. Na toplo. Gledat Big Brotherja. Redno ga spremljam. Počutje se mi ob gledanju izboljša. Meni bi se odpeljalo že zdavnaj, da me takole zaprejo nekam. Čeprav se sama včasih za kak teden zaprem v hišo. Upanje mi daje misel, da če želim, grem lahko ven. Na zrak. Stik z naravo. Vsaj približek narave. Svoboda.

Počutim se bolje. Kot vsak večer. (Pojedla sem še zadnjo rundo juhe s palačinkami, za jutri moram nekaj pogruntat.) Na jutri ne mislim preveč. Nov boj. Moč bom dobila. Krepim se. Samo še nekaj časa potrebujem.
Razmišljam o mehko kuhanih jajcih. Počakam reklame.

nehala sem govoriti. zdaj vsaj vidim, kako to izgleda, če ne držim razmerja v življenju.

jasni se mi.
vidim, kako in zakaj se je zgodila moja depra. res je, da sem trenutno pod vplivom alkohola, a tako paše. da se čutim, da se ne slišim. ne, ne bo mi prišlo v navado, se ni za bat. (itak mi alko sam po sebi ne paše, danes pa, v prijetni družbi....) hvala, m. res!) dobila sem trenutek sebe. kot sem bila nekoč. svobodna. zadovoljna, srečna. vem, da trenutno stanje ni resnično, a spet vidim veselje. vidim, kako naj razprem krila.
dobivam moč.
hvaležna sem. o, da bi se jutri taka zbudila!

in sem se!
nobenega mačka, nobenega glavobola, nobene slabosti. kdo bi si mislil. kot da sem doživela reset. in telo se ni jezilo name. prijetne urice z očetom tudi naredijo svoje. nekaj malega sem že pojedal (banana, žemlja), meso sem pa tudi nasolila, da spečem pečene piške čez dve uri. do takrat pa: lahko noč. se grem pregret in spočit.
tudi ADji so na poti, čeprav še nisem prepričana, da jih bom začela jemat. a rada jih imam na dohvat ruke. če bo treba, pač bom.
sledijo prošnje za delo.