TO JE NORO

[zmeden]

Noro pravim ker se ne neha in ne popusti. Vsakič ko pridem v skupino me zelo močno tišči v prsih. Ne neha se in ne neha in tako se pridno izogibam vsakem stiku z ljudmi ki traja več kot pol ure. Ne vem kaj je vzrok panika groza strah ali dvom, sanja se mi ne. Vem samo to da se nisem prav nič premaknil četudi sem bil na skupinski psihoterapiji, in po dveh urah me je tako močno dušilo da sem zelo hitro pobegnil.
Ne bi rad celo življenje doma preživel, in tuhtal in tuhtal ker se mi bo kmalu zmešalo. 24 ur na dan biti z računalnikom ni ravno koristno.

Še zmeraj ne čutim nobene povezave s starši kot da ne obstajajo zame. In tako sem zmeraj v svoji sobi.

[Nevenka]

Pozdravljen, zmeden, to, kar se ti dogaja, ni nič nenavadnega, še posebno pa ne nevarnega. NIČ SE TI NE BO ZGODILO. Je samo telesni odziv na strah pred socialnimi situacijami oz. druženjem z ljudmi. Tiščanje v prsih ti samo pove, da ti je v situaciji neprijetno, kar pa ne pomeni, da se je moraš zato izogibati. Pot k rešitvi je ravno obratna. S tiščanjem se je treba sprijazniti, ker je popolnoma nenevarno in ko se sprijaznemo, počasi izgine. Videl boš, da tiščanje ni ves čas enako, popusti, ko preusmeriš misli oz. spregovoriš o svojih težavah, ko pa pomisliš na to, da je kaj narobe s tabo, se pa pojača. Zelo preprosto, ampak neprijetno. Zmešati se ti pa od tega ne more,... Skratka: rešitev ni beg, ampak vztrajanje v situaciji, ki je težka in sprejetje nelagodnega občutka tiščanja. Bolj kot boš bežal, težje bo in več bo tiščanja, cilj je vztrajanje, čim dlje je mogoče... Vabim te še enkrat na skupino, tam boš lahko, kolikor časa boš pač zdržal, če bo pretežko, boš pač vstal in odšel... Lahko me tudi pokličeš, da se pogovoriva v zvezi s tem.

Veliko miru in mirno noč ti želim
Nevenka

[zmeden]

Vem da bo mogoče spet zoprno slišat da jamram, ampak samo da sem pomislil da moram vzdržati dve uri med ljudmi na skupinski terapiji, mi je v veliko olajšanje da se umaknem. Rekel sem si grem, vmes se stokrat premislil, od strahu sem rajši šel spat namesto da rešujem situacijo. Zakoreninjeno je pač vse skupaj.
In potem sem še pomislil da moram čez temno noč it s kolesom ven vsega skupaj za 3 ure se mi je kar zataknilo v grlu.
Danes sem mogoče razumel da je tudi strah ok.
Ampak grozno mučim in obsojam sam sebe zakaj nikamor ne grem ven iz sobe. To trpinčenje sebe je zelo močno in največkrat zaspim ali se zelo malo premikam, nekak občutek paraliziranosti je.
Ne vem če bom sploh kdaj zmožen na skupinsko terapijo pridet - kar je enemu lahko je to zame največja mukotrpna izkušnja in nenehno kritiziranje in obsojanje sebe dokler ne zaspim včasih zelo pozno v noč in tako sem precej izmučen.

dojel sem da bo potrebno zelo zelo veliko časa ker počasi dojemam stvari. Najteže mi je blo reči otroku v meni da je pogumen, in da je čisto v redu da ga je strah. Skoraj niti besedice mu nisem uspel povedati.
No tako, upam da bo kaj lažje da bom mirno spal