Problem v zvezi; umik vase

[Varianca]

Pozdravljeni,
s partnerjem sva v resni zvezi nekaj več kot pol leta in šele sedaj me pričenjajo skrbeti določene stvari. Pogovori s prijatelji ali njim pa na žalost ne pripeljejo daleč, zato vas prosim za vaša mnenja.
On je moj prvi resni partner in nimam preteklih izkušenj, na katere bi se lahko naslonila oz.komaj spoznavam sebe in svoje delovanje v zvezi. On je prej imel že nekaj zvez, poleg tega je pet let starejši in na trenutke deluje dosti bolj izkušeno.
Pri sebi zadnje čase opažam, da ko me kakšna stvar zmoti, se umaknem vase, da bi to "prebolela". Takrat njega nekoliko čustveno odrinem od sebe in postanem hladnejša. Vem, da mu to ni všeč vendar to meni pomaga. Bojim pa se, da to izpade kot nekakšno tiho maščevanje z umikom za nekaj kar je naredil in mi ni bilo všeč. Bojim se povedati na glas, stvari ki me motijo, nočem biti nergava ali tečna zaradi nekih manjših stvari. Povem jih šele ko dobijo neke večje razsežnosti ali ko me pričenjajo jeziti.
Včasih ob koncu dneva, ko razmišljam za nazaj, dobim občutek, da umik od njega nebi bil potreben saj je šlo za manjšo stvar, ki bi jo lahko drugače rešila. Zdi se mi kakor da ustvarjam v zvezi neko dramo in včasih se bojim, da je to nekakšen patetičen poskus, da povrnem napetost zvezi, ki po pol leta postaja že nekoliko rutinska. On mi očita, da delam probleme kjer jih ni in da ko je vse v redu morem najti nekaj, da to pokvarim. Je mogoče da imam tak vzorec obnašanja?

Vendar stvari ki me zmotijo meni ne predstavljajo malenkosti-drugim ali njemu se morda zdi da so malenkosti. Ponavadi gre za različna prepričanja, vrednote in mišljenja, ki jih nekdo pri meni ne sprejema ali me celo patronizira s svojimi. Huje je, ko mi nekdo povzroči, da se počutim krivo zato ker mislim o določeni zadevi na določen način.

Želim si odpraviti te motnje v zvezi. Sem zelo iskrena oseba vendar ne nujno vedno povem vsega kar mi leži na duši; včasih me je sram večinoma pa se počutim, da moja čustva niso dovolj pomembna, da bi druge obremenjevala z njimi.
Vem, da je velika rešitev v tem, da se z njim še naprej pogovarjam o tem vendar ne iščem samo rešitve za najino zvezo temveč tudi zase; želim nekako poiskati izvor tega ali pa vsaj nek način, da to spremenim. Prosim vas za pomoč, kakršnokoli mnenje je dobrodošlo. Hvala

[Sky]

vendar ne vedno povem vsega kar mi leži na duši; včasih me je sram večinoma pa se počutim, da moja čustva niso dovolj pomembna, da bi druge obremenjevala z njimi.

Dokler se bojimo in počutimo da je "too hard to handle" (kar sledi), če druge "obremenjujemo" z lastnimi občutki, izgubljamo sebe in poglabljamo nemoč deliti sebe in razvijati globji - pristen - osebni - intimni odnos oz. čustveno bližino, ki temelji na tem, da živimo tako, da si upamo biti in deliti kar res smo (deep down).
Prisluhni svojim občutkom. Tvoji občutki so dragoceni. Daj veljavo svojim občutkom, so edinstveni, tvoji, nihče drug jih ne pozna, razen tebe in edino ti jih lahko izraziš.

Kakor razumem, praviš, da kar te moti ne poveš sproti (dokler so stvari še majhne).

Je morda razlog, da se česa bojiš, če bi to naredila? ... in se morda bojiš njegove negativne reakcije in da se ne počutiš zmožno prenesti tega, kar bi sledilo?

Ali morda to delaš nekako avtomatsko, kot da se ne moreš zadržati, da ne bi izzivala njega in vajin odnos, da bo moglo nekaj "počiti" in se bo na "hard way" moralo spremeniti, razrešiti, ker tako kot je, res ne maraš in ne prenašaš več in želiš dramatično spremembo?

[Varianca]

Najprej hvala,

Kakor razumem, praviš, da kar te moti ne poveš sproti (dokler so stvari še majhne).

Je morda razlog, da se česa bojiš, če bi to naredila? ... in se morda bojiš njegove negativne reakcije in da se ne počutiš zmožno prenesti tega, kar bi sledilo?

Ali morda to delaš nekako avtomatsko, kot da se ne moreš zadržati, da ne bi izzivala njega in vajin odnos, da bo moglo nekaj "počiti" in se bo na "hard way" moralo spremeniti, razrešiti, ker tako kot je, res ne maraš in ne prenašaš več in želiš dramatično spremembo?

Nekako se bojim, da bi me videl kot prezahtevno ali da nebi mogel storiti tega kar želim. Čeprav vem, da me ima rad in je pripravljen narediti veliko. Morda to izvira tudi iz tega, da sama ne maram preveč zahtevnih ljudi in se zato bojim biti taka v očeh drugih. Ni pa to v tem, da želim dramatično spremembo ali da ne zdržim tako. Bolj je to, da si mogoče želim nekakšno soočanje prek katerega bi lahko posredovala te moje želje. Zdi se mi da bi potem izpadle nekako bolj pomembne kot dejansko so in jim bo bolj prisluhnil.

[Sky]

Najprej hvala

U R welcome

Nekako se bojim, da bi me videl kot prezahtevno ali da nebi mogel storiti tega kar želim.
Čeprav vem, da me ima rad in je pripravljen narediti veliko.
Morda to izvira tudi iz tega, da sama ne maram preveč zahtevnih ljudi in se zato bojim biti taka v očeh drugih.

Pa misliš, da si res prezahtevna, ali se samo bojiš, da bi izpadla tako?
Pa tudi če si oz. izpadeš taka, a misliš, da ljudje ne bi zmogli hendlat tega?
Ali se samo trudiš, da bi dobila čim več odobravanja, pozornosti, da bi bila čimbolj všečna in pleasing?

A lahko poveš kaj več kaj je zate ta prezahtevnost, na katero si alergična in je ne maraš?
Kaj npr. najbolj sovražiš, česa ne prenašaš?

[Varianca]

Pa misliš, da si res prezahtevna, ali se samo bojiš, da bi izpadla tako?
Pa tudi če si oz. izpadeš taka, a misliš, da ljudje ne bi zmogli hendlat tega?
Ali se samo trudiš, da bi dobila čim več odobravanja, pozornosti, da bi bila čimbolj všečna in pleasing?

A lahko poveš kaj več kaj je zate ta prezahtevnost, na katero si alergična in je ne maraš?
Kaj npr. najbolj sovražiš, česa ne prenašaš?

Bojim se da bi izpadla prezahtevna, včasih seveda tudi sem ampak to je nekaj kar more oceniti on. In mislim si, da ljudje ne bi mogli tega vzdržat za dolgo-prezahtevnosti. Pač, bojim se da bi jim prekipelo in bi odšli. In da, osrečuje me če sem ustrežjiva in všečna, če vidim da lahko z nečim osrečim še nekoga, me samo to dejstvo osrečuje.
Na nek način ne maram ljudi, ki ne vedo kaj bi radi a vejo da nekaj pač hočejo in so zato muhasti. Ali pa ljudi, ki so razvajeni in pričakujejo da jim drugi ustrežejo v sekundi. Pač take vrste ljudi, ki zase zahtevajo najboljše ne ozirajoč se na ostale. Vem da taka ne želim biti in morda se zaradi tega ogibam izražanju želja...

Včeraj sem se pogovarjala s starim prijateljem o tem-ki me zelo dobro pozna-in omenil je da razlog morda tiči v tem, da se sedaj v zvezi ne počutim "svobodna". Prej sem imela nekakšne ideje o tem kaj želim početi/biti v življenju in sem lahko pač svoje življenje usmerjala proti svojim ciljem. Sedaj, v dvoje, se pač zahteva nekaj kompromisov in prilagajanja in hkrati spremembe življenjskih ciljev-npr. včasih sem se želela preseliti v drugo državo, zdaj je to postalo nemogoče ker je on postal del te slike in tja ne želi. Zaradi tega čutim neko utesnjenost ker moje življenje ne poteka več po teh začrtanih poteh in posledično se čutim nesrečno. Kot odgovor na to nesrečnost se pa ponuja on, ki sicer ni krivec. Tako da se v trenutkih, ko me podzavestno obremenjuje potek mojega življenja zaprem vase in se želim tega rešit, tako da ga odrivam od sebe. Bol kot se s to mislijo ukvarjam, bolj se mi zdi da drži. Ampak kaj potem storiti? Če se življenjski cilji ne morejo kar tako zlahka uskalditi??

[Sky]

Bojim se da bi izpadla prezahtevna, včasih seveda tudi sem ampak to je nekaj kar more oceniti on.

Zanimivo kako hitro imaš sebe za seveda prezahtevno, čeprav veš, da NE veš, ker kako te on doživlja, ve le on.
Torej, to je samo tvoj film, ki si ga vrtiš, v resnici pa pojma nimaš, če ga ne vprašaš.
Pa ga vprašaš? ... in kako to, da ne?

Na nek način ne maram ljudi, ki ne vedo kaj bi radi a vejo da nekaj pač hočejo in so zato muhasti. Ali pa ljudi, ki so razvajeni in pričakujejo da jim drugi ustrežejo v sekundi. Pač take vrste ljudi, ki zase zahtevajo najboljše ne ozirajoč se na ostale. Vem da taka ne želim biti ...

Če sem prav razumel, gre prezahtevnost, ki je ne maraš pri ljudeh, nekako takole:
Vedo da nekaj najboljšega hočejo zase in to brezobzirno zahtevajo in pričakujejo, da jim drugi takoj ustrežejo, tudi če gre v škodo drugih in se tako muhasto vedejo ...
Povej mi, katero od teh reči izvajaš ti, tedaj, ko se sebi zdiš prezahtevna?
Pa kako to, da verjetno nisi niti 5% tega, čeprav se sebi zdiš tako zelo, da se kar skriješ in umakneš vase?

... Ampak kaj potem storiti? Če se življenjski cilji ne morejo kar tako zlahka uskalditi??

Če te prav razumem, se sliši zelo preprosto: odloči se kaj ti je pomembnejše:
a) imeti fanta
... ali ...
b) imeti svobodo in srečo zaradi odprtih možnosti:
- da ideje o tem kaj želiš početi/biti v življenju in svoje življenje usmerjaš proti svojim ciljem.
- da slediš svoje želje, življenske cilje: preseliš se v drugo državo,...

Čeprav, sej veš, vedno na koncu sta dve poti, pa sam izberes tisto, ki je ni, ...

Skratka, tudi če jih ne vidimo, vedno obstoja še celo morje možnosti, drugih poti, kjer se da;
- kjer se da, da realiziraš sebe tudi v dvoje
- kjer se da, da se bolj postaviš zase in si dovoliš biti bolj, ... kako se že danes moderno reče; 'asertivna'!

[Nevenka]

Draga varianca, najprej lepo pozdravljena in dobrodošla na forumu. Spregovorila si o težavi, ki je pomemben del marsikatere partnerske zveze. Verjamem, da ti je včasih težko izraziti svoje mnenje zaradi "malenkosti", ker se bojiš, da boš izpadla kot nekdo, ki je neprestano z nečim nezadovoljen. Potem se te stvari kopičijo, dokler ne začutiš potrebe, da se oddaljiš in za nekaj časa zapreš vase. Tudi takrat te je strah, da bi povedala, kaj te teži in moti. Veš, večinoma je molk in tiha oddaljitev od partnerja zanj bolj boleča kot to, da mu direktno poveš, kaj se dogaja. Partner se počuti krivega, ne ve, kaj je narobe, težko mu je, ko vidi, kako se je tvoj odnos do njega ohladil. Stvari, ki te zmotijo, so na videz mogoče majhne, zate pa so pomembne. Nanje verjetno reagiraš zato, ker se ti je nekaj podobnega dogajalo v preteklosti, s starši, prijatelji... Pomembno je, da partnerju daš vsaj kakšno informacijo o tem, kaj se s tabo dogaja. Lahko mu razložiš, da si zaradi nekaterih manjših stvari, ki jih je naredil, izrekel ali pa preprosto stvari, ki so se čez dan zgodile... malo jezna, zaskrbljena, slabe volje, da imaš slab dan... in da potrebuješ nekaj časa, da se pomiriš. Povej mu, da ga imaš še vedno rada, ampak da bi rada malo časa, da stvari predelaš. Včasih, še posebno, ko je tvoja slaba volja odraz nekaterih dogodkov, ki niso povezani s partnerjem, pomaga tudi nekako takole: "Ej, veš, tečna sem danes, nekaj stvari me je zmotilo, ne zameri mi, ampak bi te prosila, če me nekaj časa pustiš malo pri miru".
Še veliko bolje pa je, da si dovoliš o stvareh, ki te motijo ai obremenjujejo, govoriti. Iskren pogovor, pa čeprav v obliki izražene jeze, pomeni večjo bližino v odnosu. Ni stvari, ki bi odnos bolj ohlajale, kot molčanje z ene ali obeh strani, kuhanje mule, tišina. To zadnje pomeni vsaj pri enem partnerju veliko negotovost in strah, posledično pa po nekem času tudi jezo in umiranje čustev. V partnerskem odnosu smo tudi zato, da si ob težkih trenutkih stojimo ob strani. Spomnim se, da je nekdo enkrat na naši terapevtski skupini dejal, da želi imeti punco, ki ji bo lahko pomagal, ko ji bo težko... In večinoma je to želja naš vseh, da nam partner dovoli, da mu pomagamo, ne pa, da nas v težavah odrine...
Seveda gre za nek vzorec pri tebi in temu včasih pravimo tudi "Be strong", kar pomeni, da smo navajeni vse težave reševati sami, da takrat, ko nam je težko, ljudi, ki bi nam želeli pomagati, odrinemo od sebe, ker se nam zdi, da le tako lahko funkcioniramo. Ta vzorec praviloma izhaja iz našega otroštva in se ga seveda da spremeniti, vendar je potrebno kar veliko dela na osebnostni rasti... Glavno vprašanje tukaj je namreč: Kaj bi si pa mislila o sebi, kadar bi si dovolila povedati, kar se dogaja in celo zaprositi za pomoč ali objem? Težko si je namreč včasih dati dovoljenje, da smo lahko slabe volje, nemočni, razočarani, šibki, in da lahko nekomu o tem govorimo in ga celo spustimo blizu..., pa čeprav je to nekdo, ki nam je najbližje.

Lep dan ti želim
Nevenka

[Varianca]

Najprej hvala za oba izčrpna odgovora!
Sky; Umaknem se vase predvsem zato ker začutim da sem razdražljiva, slabe volje in nekako ne morem kar tleskniti s prsti in postati boljše volje a hkrati ne zaznam takoj razloga in izvora teh čustev. Potem se mi zdi, da ne morem kar stopit do človeka in reči; sem slabe volje a nevem zakaj. Zato se umaknem vase, da najdem te razloge in jih rešim. Zakaj to počnem sama je pa za to, ker mislim, da je tako najlažje in najhitreje. Morda se to sliši precej samovšečno ampak v veliko situacijah se je izkazalo za najbolj uspešno- v prijateljskih odnosih.
Kar se tiče drugega vprašanja se popolnoma strinjam s teboj. Strah me je, kakšna bo reakcija na njegovi strani in mogoče se zaradi tega še nisem odkrito soočila z njim. Vem pa da je to edini način, da ta problem rešim.

Draga Nevenka, se popolnoma strinjam z odgovorom. Vsekakor moram sama delati na temu. Ali mi lahko poveš kaj več o tem vzorcu? Zakaj nastane, kako se lahko znebim umikanja vase ko hkrati mislim, da je to najbolj učinkovito? Zdi se mi, da težave tako najhitreje in najlažje rešim, saj navadno ne poznam vzroka slabega počutja. Zato se mi zdi da ni fer da od drugega, brez obrazložitve, zahtevaš da to prenaša. Vem, da v partnerskem odnosu je marsikaj dovoljeno in celo dobrodošlo ampak vse do neke meje. Hkrati se mi zdi, da sebe vidim v boljši luči, ko delujem kot močna oseba, se bolj spoštujem. Kako se lahko tega znebim?
Omenila si terapevtsko skupino-kje poteka in ali je odprta za goste?
Lep dan obema:)

[Nevenka]

Vzorec oz. driver "Be strong" dobimo od staršev lahko skozi besedna ali nebesedna sporočila. Če naši starši redko pokažejo čustva, v težavah ostanejo "močni" in odrivajo od sebe druge, ki jim želijo pomagati, če nam govorijo, kako se je treba opreti na lastne sile in podobno..., potem je veliko verjetnosti, da se bomo na nek podoben način obnašali tudi mi. To, da smo močni, nam postane vrednota, ki je tako globoko v nas, da jo dojemamo kot samo po sebi umevno. Kadar je vseeno prehudo in moramo prositi za pomoč, se zjokati, jeziti ali smo prestrašeni, občutimo krivdo, se obsojamo in se imamo za slabiče. Tu nasvet, kako se tega "znebiti" ne obstoja, ker se ljudje in naše zgodbe močno razlikujejo druga od druge. Najprej je treba ugotoviti, od kod prihaja, v kakšnih situacijah uporabljamo ta vzorec, kako se počutimo, kadar ga ne..., skratka, kar nekaj terapevtskega dela je potrebnega.
Sprašuješ, če se lahko priključiš skupini. Seveda, najbolje je, da se priključiš brezplačni in odprti terapevtski skupini za pomoč pri anksioznosti in depresiji, ki je v bistvu skupina za osebnostno rast. V skupini veliko delamo na odnosih, spoznavamo vzorce mišljenja, vedenja in čustvovanja, ki smo jih dobili v preteklosti, jih ozaveščamo in postopoma zamenjujemo z novimi, ki nam pomagajo pri učinkovitejšem reševanju problemov v vsakdanjem življenju.

Lep dan ti želim

[be+whoyouare]

da ne bos kot jaz...nisem hotela kompliirati z majhnimi stvarmi.ampak zrno peska na zrno peska pa imas na koncu puscavo.stvari se ti bodo nabirale in nabirale in bos pocilaaaaa njemu pa ne bo jasno od kje tak izpad ker sem npr. zamudil 5 min