Pozdravljeni vsi skupaj, prvič se odločam za tak način pogovorov, do sedaj sem svoje preobleme reševal v vezi in s prijatelji, a mislim, da potrebujem nek objektiven nasvet...
Imam ogromno ljubezen, našla sva se nekaj več kot dve leti nazaj - bilo je zelo intenzivno, lahko bi rekel, da prvič ljubim tako močno! Vsak od naju je bil takrat blizu 30 in že z izkušnjo več kot petletne veze...nisva si želela veze, a so najina srečanja bila vsakič bolj intenzivna...po cca pol leta sva postala par, ljubezen je gorela. a gorelo je tudi v konfliktih - sprva sta bila recimo 2-3 na leto - prvič v življenju sem doživel take obsodbe in psihične napade, kot da bi se ji strgalo, naslednji dan pa spet velika ljubav in čustva 100 na uro. prepire je lahko sprožil že samo en stavek, nato so se pričeli stopnjevati, po dveh letih pa sem jo spravil v nevarnost, kjer bi lahko skoraj umrla, če naju ne bi rešili...
tukaj se je začelo, njene travme, njen strah, negotovost, nezaupanje, nespoštovanje...prepiri so bili vsak mesec, sedaj skoraj vsak teden - včasih se njena trma vleče tudi dva dni... kriv sem za njen strah in tega ne more preseči...potem je potrebno samo malo, da ponori...vsakič pa v prepiru hoče iti narazen...ampak to je njen drugi jaz - ta, ki je prestrašen...
ti prepiri me tako izčrpajo, a kar ne morem iti stran, neka sila me vleče k njej...tako močna ljubezen, da mi v teh trenutkih vzame ego, postanem šibak in jokam...tako daleč se spustim, a tako močno jo ljubim! vem, da me to uničuje, a vedno upam, da naslednjič ne bo prepira....
vem tudi, da je čas za premik - sedaj si ga tudi ona želi - saj je do sedaj iskala krivca v meni - pa ne vem, po kateri poti do rešitve? analiziranja imava oba že dovolj, saj itak zmeraj vse razumeva na koncu in se vse v detajle pogovoriva, a naslednjič je spet isto - kričanje in pakiranje kovčkov...kako iz tega začaranega kroga???
kako naj gre čez prizadetost, da se bova lahko spet predajala ljubezni? ob besedi terapija se ji pojavi rdeča luč, ker jo je prejšnji partner silil v to... zanima me tudi, kako je možno tako močno ljubiti, da pustiš, da ta oseba hodi po tebi??? je to znak prave ljubezni ali že meji na obsesivno ljubezen?
Hvala vsem, ki se boste odzvali!
kako premagati prizadetost?
Re: kako premagati prizadetost?
Ne vem točno kaj se je dogajalo, a se mi iz celotnega sestavka zdi, da si preveč pripravljen vso odgovornost prevzeti nase.sonchy wrote:... prepire je lahko sprožil že samo en stavek, nato so se pričeli stopnjevati, po dveh letih pa sem jo spravil v nevarnost, kjer bi lahko skoraj umrla, če naju ne bi rešili...
Nespoštovanje je nekaj, kar ne smeš dopuščati partnerju. Kot moški moraš ti biti "ta močan" in tisti na katerega se ona obrne, ko je prestrašena. Se mi zdi, da bi bilo morda dobro, da ji pustiš, da odide za nekaj dni, da oba vidita, kako je brez drugega.sonchy wrote:tukaj se je začelo, njene travme, njen strah, negotovost, nezaupanje, nespoštovanje...prepiri so bili vsak mesec, sedaj skoraj vsak teden - včasih se njena trma vleče tudi dva dni... kriv sem za njen strah in tega ne more preseči...potem je potrebno samo malo, da ponori...vsakič pa v prepiru hoče iti narazen...ampak to je njen drugi jaz - ta, ki je prestrašen...
S pretirano ljubeznijo uničuješ vezo. Če boš tako nadaljeval jo boš odgnal od sebe, saj pretirana ljubezen duši in odpre celo Pandorino skrinjico "sranja". Obenem pa upanje, da naslednjič ne bo prepira, me zelo spominja na žene alkoholikov, ki upajo, da naslednjič frajer ne bo pijan.sonchy wrote:ti prepiri me tako izčrpajo, a kar ne morem iti stran, neka sila me vleče k njej...tako močna ljubezen, da mi v teh trenutkih vzame ego, postanem šibak in jokam...tako daleč se spustim, a tako močno jo ljubim! vem, da me to uničuje, a vedno upam, da naslednjič ne bo prepira....
Sorry za precej primitiven nasvet, a preden začneta kričat, preštejta do deset. Očitno razumeta iz kje težave izhajajo.sonchy wrote:vem tudi, da je čas za premik - sedaj si ga tudi ona želi - saj je do sedaj iskala krivca v meni - pa ne vem, po kateri poti do rešitve? analiziranja imava oba že dovolj, saj itak zmeraj vse razumeva na koncu in se vse v detajle pogovoriva, a naslednjič je spet isto - kričanje in pakiranje kovčkov...kako iz tega začaranega kroga???
Pri meni je tako, da me ponavadi kakšen izraz spravi iz tira (sem alergičen nanj). Ko se pogovarjata o vajinih težavah in sta umirjena, določita vsak 3 izraze, ki naj jih drugi ne uporablja v prepiru.
Čez prizadetost gre lahko s tvojim razumevanjem in pomagaš ji lahko tako, da si stabilen. Ko je "čas" za prepir ostaneš hladen in se spomniš na to, iz česa izhaja. Obenem pa malo omejiš svojo obsesijo z njo. Glede tega, da hodi po tebi, tu se mi zdi, da ti manjka samozavesti. Meni pomaga, da si povem, da sem itak najboljši na svetu, če gre stran, je to njena izgubasonchy wrote:kako naj gre čez prizadetost, da se bova lahko spet predajala ljubezni? ob besedi terapija se ji pojavi rdeča luč, ker jo je prejšnji partner silil v to... zanima me tudi, kako je možno tako močno ljubiti, da pustiš, da ta oseba hodi po tebi??? je to znak prave ljubezni ali že meji na obsesivno ljubezen?
Verjamem, da moji odgovori niso to, kar si želel slišat, Morda so do določene mere brezčutni, upam pa, da ti bodo morda pomagali videti tvojo situacijo iz druge strani.
Re: kako premagati prizadetost?
Soncy pozdravljen.
Obstaja nešteto definicij ljubezni, skupno jim je to, da je ljubezen nekaj prijetnega, osrečujočega ... Je odnos, ki ga (z)gradimo s partnerjem, v katerem so spoštovanje, zaupanje, čustvena navezanost bistvene značilnosti. Odnos, kjer ni mesta za razdiralne konflikte, dramatične vzpone in padce, samobtoževanja. V partnerstvo vstopamo vsak s svojmi željami, upanji, cilji, obenem pa tudi z vsemi nerazrešenimi travmami iz otroštva. Velikokrat se zgodi, da najdemo ravno »pravega« partnerja, takšnega, s katerim dobimo priložnost, da bi (bomo) lahko razrešili tisto, kar je še nerazrešeno. Imamo (vsaj) dve možnosti: lahko se z njim zapletamo v neprestane boje in dramatična nihanja, lahko pa začnemo z delom na sebi in poskušamo ugotoviti, kakšne so naše predstave o partnerstvu, ljubezni.
Morda za v razmislek nekaj vprašanj: Katere želje in potrebe uresničuješ v vajinem partnerstvu? Kaj je zate prava ljubezen? Oziroma, kako se mora drugi obnašati do tebe, da boš prepričan, da te ljubi?
In čemu si se ti pripravljen odpovedati v imenu ljubezni? Včasih enačimo ljubezen z odpovedjo naših želja in ciljev; v smislu, če imam nekoga resnično rad, to pomeni, da moram »živeti« samo za najino ljubezen. Žal to največkrat ni povezano z ljubeznijo, ampak z našimi "napačnimi" prepričanji o sebi in drugih.
... po dveh letih pa sem jo spravil v nevarnost, kjer bi lahko skoraj umrla, če naju ne bi rešili ... Si jo v nevarnost spravil namenoma? Si resnično objektivno odgovoren za to? Če ne, kaj bi pomenilo za vajin odnos, če ne bi bil več samo ti tisti, ki je vsega kriv?
Predlagam, da se morda (sam, če partnerka ne želi) pogovoriš tudi s kakšnim psihoterapevtom in ozavestiš nekatere svoje vzorce vedenja in doživljanja ter tako tudi najdeš pot ven iz začaranega kroga.
Upam, da vama (ti) bo uspelo razrešiti težave in vzpostaviti odnos, ki se imenuje ljubezen.
Držim pesti.
Darja
Obstaja nešteto definicij ljubezni, skupno jim je to, da je ljubezen nekaj prijetnega, osrečujočega ... Je odnos, ki ga (z)gradimo s partnerjem, v katerem so spoštovanje, zaupanje, čustvena navezanost bistvene značilnosti. Odnos, kjer ni mesta za razdiralne konflikte, dramatične vzpone in padce, samobtoževanja. V partnerstvo vstopamo vsak s svojmi željami, upanji, cilji, obenem pa tudi z vsemi nerazrešenimi travmami iz otroštva. Velikokrat se zgodi, da najdemo ravno »pravega« partnerja, takšnega, s katerim dobimo priložnost, da bi (bomo) lahko razrešili tisto, kar je še nerazrešeno. Imamo (vsaj) dve možnosti: lahko se z njim zapletamo v neprestane boje in dramatična nihanja, lahko pa začnemo z delom na sebi in poskušamo ugotoviti, kakšne so naše predstave o partnerstvu, ljubezni.
Morda za v razmislek nekaj vprašanj: Katere želje in potrebe uresničuješ v vajinem partnerstvu? Kaj je zate prava ljubezen? Oziroma, kako se mora drugi obnašati do tebe, da boš prepričan, da te ljubi?
In čemu si se ti pripravljen odpovedati v imenu ljubezni? Včasih enačimo ljubezen z odpovedjo naših želja in ciljev; v smislu, če imam nekoga resnično rad, to pomeni, da moram »živeti« samo za najino ljubezen. Žal to največkrat ni povezano z ljubeznijo, ampak z našimi "napačnimi" prepričanji o sebi in drugih.
... po dveh letih pa sem jo spravil v nevarnost, kjer bi lahko skoraj umrla, če naju ne bi rešili ... Si jo v nevarnost spravil namenoma? Si resnično objektivno odgovoren za to? Če ne, kaj bi pomenilo za vajin odnos, če ne bi bil več samo ti tisti, ki je vsega kriv?
Predlagam, da se morda (sam, če partnerka ne želi) pogovoriš tudi s kakšnim psihoterapevtom in ozavestiš nekatere svoje vzorce vedenja in doživljanja ter tako tudi najdeš pot ven iz začaranega kroga.
Upam, da vama (ti) bo uspelo razrešiti težave in vzpostaviti odnos, ki se imenuje ljubezen.
Držim pesti.
Darja
Re: kako premagati prizadetost?
Pozdravljen,
To kar si napisal se dogaja v veliko odnosih. Problem pa je ker ljudje stvari narobe razumejo. Tudi sama sem bila večkrat v podobni zvezi, ko je zaljubljenost na začetku tako lepa, potem pa ljubezen postane bojno polje, kot bi se borili drug proti drugemu. Malce me spominjaš na mojega bivšega fanta, ki je tudi krivdo med odnosom prevzel nase in zato toliko časa ni zapustil odnosa. Ampak nekaj je fajn, da ljudje vedo: nikoli ni v odnosu kriv samo eden! To ni mogoče! Če bi bil ti tako grozen človek bi te ona že zdavnaj zapustila. Torej imata oba nekaj od tega, da ostajata. Oba imata rane, pa se tega zavedata ali pa ne.
Mnogo procesov v nas poteka na nezavedni ravni, ampak so močni in uničujoči. In dokler jih človek poskuša površinsko in razumsko razčlenjevati, ne pride daleč, tako kot vidva ne prideta daleč. Ob prvem impulzu se cel krog ponovi.
Sama sem bila v svojih zvezah vedno v nekih borbah, ven so prihajali strahovi, nespoštovanje, strah, nemoč, krivda, tudi nasilje. Partnerski odnos je najbližji odnos, ki ga imamo s komerkoli, ravno zato pride toliko ''gnoja'' ven. In potem se človek vpraša kako to, zakaj, saj pa se ljubiva.
To, da si prišel na ta forum in napisal kar si napisal, kaže na to, da iščeš v pravi smeri, tvoja punca, ki pa se kot praviš izogiba terapevtom, na hitro rečeno, še ni pripravljena na to, pa ne zato ker te ne bi imela rada, ampak ker pač ni.
Jaz sem se pri sebi naučila, da je spoštovanje tudi to, da drugemu pustilo, da nečesa ne naredi, če tega sam ne zmore. Drugih ne moremo spreminjati, samo sebe lahko! To je zelo pomembno vedeti. TI ne moreš rešiti odnosa, rešiš lahko le svoje težave. Žal pa je ponavadi tako, da če samo eden rešuje težave, prej ko slej odnos preneha obstajati, zato ker pač tako ne gre.
Jaz že 2 leti hodim na skupino za odvisnost od odnosov in to bom kar direktna: to kar ti opisuješ je točno to - odvisnost od odnosov. Jaz sem sama prišla do tega, meni ni nihče podal bližnjice. Vse to kar opisuješ, za sebe in za njo je tipično odbašanje nekoga, ki je odvisen od odnosa. Ampak ne tega vzeti dobesedno, torej, da si obseden z njo itd... povezano je s tem, da v tako intimnih odnosih pride vem marsikaj potlačenega, ki sploh nismo vedeli da obstaja. In to ni vojna med dvema, to je naša notranja bolečina in nepredelane vsebine.
Mislim, da je edini način, da vsak dela na sebi in seveda skupaj kot par. Kakšna terapevtska skupina bi vama bila skoraj nujna če želita to rešiti. Govorim ti zelo iskreno, zato prosim ne vzami tega kot narobe. Želim ti samo dobro. Pa še nekaj, stvari se ne rešijo iz danes na jutri...nekateri pari svoje in partnerske krize rešujejo več let (tudi 10 let). In če ona ni pripravljena na to pot, ker pač ni pripravljena. Jaz bi na tvojem mestu naredila korak v to smer zase. Če se ti pridruži super, če se ti ne, pa se ti ne. Je pa zelo verjetno, da zveza potem ne bo preživela. Sploh pa to, da nam v nekem odnosu ne gre, in ga zapustimo in potem mislimo da bo v naslednjem vse čudežno skuper, to je iluzija. Stvari se ponovijo, verjetno ne v identični obliki (včasih tudi), ampak se zagovoto ponovijo. Torej če tudi vidva gresta narazen, je zelo verjetno da bosta v naslednjih odnosih naletela na iste bolečine, vzorce, boje.
Situacija se mi zdi zelo resna, zato bi jo bilo treba tudi tako jemati. Jaz na tvojem mestu ne bi čakala, da bo partner pripravljen, tako boš izgubil dragoceni čas. Jaz bi delala na sebi, partner pa se bo odzival na to kakor se bo. Nikogar ne moremo v nič prisiliti.
Želim ti veliko pravih odločitev in poguma. Pa še to: v življenju nobeno res vredno stvar ne dosežemo z lahkoto. Za nekatere stvari žal ni bližnjic.
LP
To kar si napisal se dogaja v veliko odnosih. Problem pa je ker ljudje stvari narobe razumejo. Tudi sama sem bila večkrat v podobni zvezi, ko je zaljubljenost na začetku tako lepa, potem pa ljubezen postane bojno polje, kot bi se borili drug proti drugemu. Malce me spominjaš na mojega bivšega fanta, ki je tudi krivdo med odnosom prevzel nase in zato toliko časa ni zapustil odnosa. Ampak nekaj je fajn, da ljudje vedo: nikoli ni v odnosu kriv samo eden! To ni mogoče! Če bi bil ti tako grozen človek bi te ona že zdavnaj zapustila. Torej imata oba nekaj od tega, da ostajata. Oba imata rane, pa se tega zavedata ali pa ne.
Mnogo procesov v nas poteka na nezavedni ravni, ampak so močni in uničujoči. In dokler jih človek poskuša površinsko in razumsko razčlenjevati, ne pride daleč, tako kot vidva ne prideta daleč. Ob prvem impulzu se cel krog ponovi.
Sama sem bila v svojih zvezah vedno v nekih borbah, ven so prihajali strahovi, nespoštovanje, strah, nemoč, krivda, tudi nasilje. Partnerski odnos je najbližji odnos, ki ga imamo s komerkoli, ravno zato pride toliko ''gnoja'' ven. In potem se človek vpraša kako to, zakaj, saj pa se ljubiva.
To, da si prišel na ta forum in napisal kar si napisal, kaže na to, da iščeš v pravi smeri, tvoja punca, ki pa se kot praviš izogiba terapevtom, na hitro rečeno, še ni pripravljena na to, pa ne zato ker te ne bi imela rada, ampak ker pač ni.
Jaz sem se pri sebi naučila, da je spoštovanje tudi to, da drugemu pustilo, da nečesa ne naredi, če tega sam ne zmore. Drugih ne moremo spreminjati, samo sebe lahko! To je zelo pomembno vedeti. TI ne moreš rešiti odnosa, rešiš lahko le svoje težave. Žal pa je ponavadi tako, da če samo eden rešuje težave, prej ko slej odnos preneha obstajati, zato ker pač tako ne gre.
Jaz že 2 leti hodim na skupino za odvisnost od odnosov in to bom kar direktna: to kar ti opisuješ je točno to - odvisnost od odnosov. Jaz sem sama prišla do tega, meni ni nihče podal bližnjice. Vse to kar opisuješ, za sebe in za njo je tipično odbašanje nekoga, ki je odvisen od odnosa. Ampak ne tega vzeti dobesedno, torej, da si obseden z njo itd... povezano je s tem, da v tako intimnih odnosih pride vem marsikaj potlačenega, ki sploh nismo vedeli da obstaja. In to ni vojna med dvema, to je naša notranja bolečina in nepredelane vsebine.
Mislim, da je edini način, da vsak dela na sebi in seveda skupaj kot par. Kakšna terapevtska skupina bi vama bila skoraj nujna če želita to rešiti. Govorim ti zelo iskreno, zato prosim ne vzami tega kot narobe. Želim ti samo dobro. Pa še nekaj, stvari se ne rešijo iz danes na jutri...nekateri pari svoje in partnerske krize rešujejo več let (tudi 10 let). In če ona ni pripravljena na to pot, ker pač ni pripravljena. Jaz bi na tvojem mestu naredila korak v to smer zase. Če se ti pridruži super, če se ti ne, pa se ti ne. Je pa zelo verjetno, da zveza potem ne bo preživela. Sploh pa to, da nam v nekem odnosu ne gre, in ga zapustimo in potem mislimo da bo v naslednjem vse čudežno skuper, to je iluzija. Stvari se ponovijo, verjetno ne v identični obliki (včasih tudi), ampak se zagovoto ponovijo. Torej če tudi vidva gresta narazen, je zelo verjetno da bosta v naslednjih odnosih naletela na iste bolečine, vzorce, boje.
Situacija se mi zdi zelo resna, zato bi jo bilo treba tudi tako jemati. Jaz na tvojem mestu ne bi čakala, da bo partner pripravljen, tako boš izgubil dragoceni čas. Jaz bi delala na sebi, partner pa se bo odzival na to kakor se bo. Nikogar ne moremo v nič prisiliti.
Želim ti veliko pravih odločitev in poguma. Pa še to: v življenju nobeno res vredno stvar ne dosežemo z lahkoto. Za nekatere stvari žal ni bližnjic.
LP
Re: kako premagati prizadetost?
Hvala vsem!
Ja tudi sam prihajam do ugotovitev, da sem oseba, ki preveč "pade" v odnos, to se mi je dogajalo že prej... Nisem razrešil, sedaj pa sem se resnično zaljubil, našel osebo, ki me razume in jaz njo, ful se štekava, po energiji, filingih, telesno, duševno... Vendar imam jaz veliko nižji prag "tolerance", ona pa zelo visoke cilje in pričakovanja. In tukaj nastane problem, ko jaz "ne vede" prestopim njeno mejo, na kar se odzove precej strastno in instinktivno...vklopi obrambni mehanizem za premagovanje strahu...kot bi se ujela v neko zanko, iz katere se včasih rešujeva par dni... Sva že čisto na robu ali pa sva na vrhu neke prelomnice v vezi - ali bova oba zrastla in bova premgala te negativne zanke, ali pa bo konec veze. Zadnji stavek je bil napisan čisto razumsko - čustveno pa v njega ne verjamem, saj se na vsak način želim potruditi za obsoj veze.
Vzela sva si 2 tedna do 1 mesec časa vsak zase, da premisliva, analizirava in ugotoviva, kaj lahko narediva... Iz mene prihajajo ful mešani filingi, do trenutka ko jo tako močno pogrešam, do ljubosumja - precej otročjega... Kako premagati to ljubosumje??? Gre verjetno za to, ker sva zadnja dva meseca preživela z bolj pogostimi prepiri in se nisva zacelila...tudi sexa ni bilo veliko v tem času... Ja, tudi to iluzijo imam - ljubezen se kaže skozi sex (tudi, seveda), zato sem večkrat razočaran...vse sexualne vzvode pa sem prepustil njej...
Kako premagati bolestno ljubosumnost - tega prej ni bilo, pojavilo se je šele sedaj v krizi...na neko osebo iz preteklosti, ki skuša prilesti nazaj v njeno življenje, mene pa nervira 100 na uro... In točno vem, da mu s tem dajem več moči, da še bolj dreza vame... KAko naj to premagam, ne da bi potlačil???
Predvsem bi najprej rad težave rešil sam oz. v odnosu, terapije me ne zanimajo, saj dajo preveliko "medicinsko" noto odnosu...
Imejte se lepo,
Sonchy
Ja tudi sam prihajam do ugotovitev, da sem oseba, ki preveč "pade" v odnos, to se mi je dogajalo že prej... Nisem razrešil, sedaj pa sem se resnično zaljubil, našel osebo, ki me razume in jaz njo, ful se štekava, po energiji, filingih, telesno, duševno... Vendar imam jaz veliko nižji prag "tolerance", ona pa zelo visoke cilje in pričakovanja. In tukaj nastane problem, ko jaz "ne vede" prestopim njeno mejo, na kar se odzove precej strastno in instinktivno...vklopi obrambni mehanizem za premagovanje strahu...kot bi se ujela v neko zanko, iz katere se včasih rešujeva par dni... Sva že čisto na robu ali pa sva na vrhu neke prelomnice v vezi - ali bova oba zrastla in bova premgala te negativne zanke, ali pa bo konec veze. Zadnji stavek je bil napisan čisto razumsko - čustveno pa v njega ne verjamem, saj se na vsak način želim potruditi za obsoj veze.
Vzela sva si 2 tedna do 1 mesec časa vsak zase, da premisliva, analizirava in ugotoviva, kaj lahko narediva... Iz mene prihajajo ful mešani filingi, do trenutka ko jo tako močno pogrešam, do ljubosumja - precej otročjega... Kako premagati to ljubosumje??? Gre verjetno za to, ker sva zadnja dva meseca preživela z bolj pogostimi prepiri in se nisva zacelila...tudi sexa ni bilo veliko v tem času... Ja, tudi to iluzijo imam - ljubezen se kaže skozi sex (tudi, seveda), zato sem večkrat razočaran...vse sexualne vzvode pa sem prepustil njej...
Kako premagati bolestno ljubosumnost - tega prej ni bilo, pojavilo se je šele sedaj v krizi...na neko osebo iz preteklosti, ki skuša prilesti nazaj v njeno življenje, mene pa nervira 100 na uro... In točno vem, da mu s tem dajem več moči, da še bolj dreza vame... KAko naj to premagam, ne da bi potlačil???
Predvsem bi najprej rad težave rešil sam oz. v odnosu, terapije me ne zanimajo, saj dajo preveliko "medicinsko" noto odnosu...
Imejte se lepo,
Sonchy
Re: kako premagati prizadetost?
Sonchy, pozdravljen.
Ko sem prebrala tvoj post, me je spreletelo, koliko energije in truda vlagaš(ta) v vajin odnos. Koliko neprijetnih čustev, občutkov, s katerimi se soočata in jih analizirata ... Sprašujem se, koliko imata pravzaprav lepih trenutkov, občutkov harmonije in sožitja. Ali je večinoma vse skupaj zelo dramatično, z intenzivnimi občutji?
V vsakem odnosu se prej ali slej pojavijo težave, partnerja se soočata tako z lastnimi nerazrešenimi težavami kot tudi z vrsto neprijetnih občutij, ki jih doživljata v odnosu ... Lahko se odločita, da bosta predrugačila/ presegla/spremenila nekatere svoje vzorce in skupaj gradila nek odnos. Vendar včasih živimo z nekimi prepričanji, ki pa morda niso vedno najbolj »zdrava« za nas. Nam se zdijo samoumevna, po drugi strani pa z njimi živimo že dolgo. Ko trčijo v morda drugačna prepričanja našega partnerja, se lahko začnejo igre moči, nadvlade ipd.
... Predvsem bi najprej rad težave rešil sam oz. v odnosu ... Do svojih težav smo subjektivni in težko racionalno ocenimo situacijo. Do marsičesa se lahko prebijemo sami, obstaja pa nekakšna »slepa pega«, v našem nezavednem, kamor težko pridemo sami, z razumom.
... KAko naj to premagam, ne da bi potlačil??? ... Pomembno je, da si priznamo, da smo ljubosumni, da to povemo, izrazimo na ustrezen način. Ali zaupaš svoji punci? Si ji povedal, kaj čutiš? Kako se je odzvala? Kako se vede, da postaneš ljubosumen? Ljubosumnost je strah pred izgubo ljubljene osebe. V določenih obdobjih ali situacijah jo občutijo vsi. Težava nastane, ko začnemo dogodkom, dejanjem pripisovati pomen, ki niso realni; in so plod naše domišljije. Zato zagotovila partnerja o njegovi zvestobi ponavadi ne pomagajo dosti. Kako jo premagati? Z zaupanjem, pogovorih o (tudi) neprijetnih čustvih, o svojih slabostih in končno, da si upamo pokazati svojo ranljivost.
Četudi ne verjameš v terapijo, vama predlagam, da gresta na partnersko terapijo in s pomočjo tretje osebe uvidita vzorce vajine komunikacije.
Lepo bodi.
Darja
Ko sem prebrala tvoj post, me je spreletelo, koliko energije in truda vlagaš(ta) v vajin odnos. Koliko neprijetnih čustev, občutkov, s katerimi se soočata in jih analizirata ... Sprašujem se, koliko imata pravzaprav lepih trenutkov, občutkov harmonije in sožitja. Ali je večinoma vse skupaj zelo dramatično, z intenzivnimi občutji?
V vsakem odnosu se prej ali slej pojavijo težave, partnerja se soočata tako z lastnimi nerazrešenimi težavami kot tudi z vrsto neprijetnih občutij, ki jih doživljata v odnosu ... Lahko se odločita, da bosta predrugačila/ presegla/spremenila nekatere svoje vzorce in skupaj gradila nek odnos. Vendar včasih živimo z nekimi prepričanji, ki pa morda niso vedno najbolj »zdrava« za nas. Nam se zdijo samoumevna, po drugi strani pa z njimi živimo že dolgo. Ko trčijo v morda drugačna prepričanja našega partnerja, se lahko začnejo igre moči, nadvlade ipd.
... Predvsem bi najprej rad težave rešil sam oz. v odnosu ... Do svojih težav smo subjektivni in težko racionalno ocenimo situacijo. Do marsičesa se lahko prebijemo sami, obstaja pa nekakšna »slepa pega«, v našem nezavednem, kamor težko pridemo sami, z razumom.
... KAko naj to premagam, ne da bi potlačil??? ... Pomembno je, da si priznamo, da smo ljubosumni, da to povemo, izrazimo na ustrezen način. Ali zaupaš svoji punci? Si ji povedal, kaj čutiš? Kako se je odzvala? Kako se vede, da postaneš ljubosumen? Ljubosumnost je strah pred izgubo ljubljene osebe. V določenih obdobjih ali situacijah jo občutijo vsi. Težava nastane, ko začnemo dogodkom, dejanjem pripisovati pomen, ki niso realni; in so plod naše domišljije. Zato zagotovila partnerja o njegovi zvestobi ponavadi ne pomagajo dosti. Kako jo premagati? Z zaupanjem, pogovorih o (tudi) neprijetnih čustvih, o svojih slabostih in končno, da si upamo pokazati svojo ranljivost.
Četudi ne verjameš v terapijo, vama predlagam, da gresta na partnersko terapijo in s pomočjo tretje osebe uvidita vzorce vajine komunikacije.
Lepo bodi.
Darja
Re: kako premagati prizadetost?
Darja, hvala!
Res je, da se osredotočam samo na težave in jih mogoče tudi potenciram. Dejstvo je, da je najina ljubezen tako močna, imava nekaj neverjetnega, neopisljivega, takšnih čustev še nisem doživel z nobeno drugo punco (pa sem imel že kar nekaj resnih vez). Težko bi opisal najin konekšn, saj ko sva povezana, vse okrog naju in v nama dogaja. Tako me še nobena ni razumela in jaz nisem še nobene tako razumel... V njej vidim ljubezen svojega življenja - moram povedati, da to prvič čutim. Oba pač že po naravi ful analizirava stvari in si želiva, da bi se popolnoma razumela in čutila.
Sem pa tudi že razmišljal, da mogoče zadnje čase malo preveč truda vlagam v vezo in se trudim tudi na napačnih stvareh. Pomagalo je, ko sem krivdo, ki sem jo najprej pripisoval popolnoma njej, nato popolnoma sebi, prenesel na oba - in našel realne minuse (moje in njene). Imam pa tudi težave s priznanjem svojih napak - no sedaj sem še to priznal Sem popolnoma sesut, ampak je pomagalo, da sem se osredotočil tudi na njene minuse...
Ljubosumje - ji popolnoma zaupam - to sploh ni problem. Vem, da niti ne pomisli na prevaro - o tem sva se veliko pogovarjala, tudi povedal sem ji za svoje filinge, a se ji zdijo smešni, otročji (kar tudi sam vem) in pričakuje, da jih premagam. Tip pa samo še bolj provocira in ona mu dovoljuje... saj tega ne dojema kot provokacijo, ampak prijateljstvo. Noče se počutiti kot v kletki zaradi mojih omejitev... Vem, da ima prav, a je težko premagat ta filing, ne da ga zgolj potlačiš - saj potem useka še bolj...
Mislim pa tudi, da sva zaradi prepirov oba nekoliko izčrpana, saj sva se ful prizadela - oba si želiva premagati to prizadetost in premagati te negativne vzorce, ki pridejo v vezo tudi zaradi zunanjih stresov - namreč že dve leti iščem službo...
Kako premagati to prizadetost?
Pozdrav, Sonchy
Res je, da se osredotočam samo na težave in jih mogoče tudi potenciram. Dejstvo je, da je najina ljubezen tako močna, imava nekaj neverjetnega, neopisljivega, takšnih čustev še nisem doživel z nobeno drugo punco (pa sem imel že kar nekaj resnih vez). Težko bi opisal najin konekšn, saj ko sva povezana, vse okrog naju in v nama dogaja. Tako me še nobena ni razumela in jaz nisem še nobene tako razumel... V njej vidim ljubezen svojega življenja - moram povedati, da to prvič čutim. Oba pač že po naravi ful analizirava stvari in si želiva, da bi se popolnoma razumela in čutila.
Sem pa tudi že razmišljal, da mogoče zadnje čase malo preveč truda vlagam v vezo in se trudim tudi na napačnih stvareh. Pomagalo je, ko sem krivdo, ki sem jo najprej pripisoval popolnoma njej, nato popolnoma sebi, prenesel na oba - in našel realne minuse (moje in njene). Imam pa tudi težave s priznanjem svojih napak - no sedaj sem še to priznal
Sem popolnoma sesut, ampak je pomagalo, da sem se osredotočil tudi na njene minuse...Ljubosumje - ji popolnoma zaupam - to sploh ni problem. Vem, da niti ne pomisli na prevaro - o tem sva se veliko pogovarjala, tudi povedal sem ji za svoje filinge, a se ji zdijo smešni, otročji (kar tudi sam vem) in pričakuje, da jih premagam. Tip pa samo še bolj provocira in ona mu dovoljuje... saj tega ne dojema kot provokacijo, ampak prijateljstvo. Noče se počutiti kot v kletki zaradi mojih omejitev... Vem, da ima prav, a je težko premagat ta filing, ne da ga zgolj potlačiš - saj potem useka še bolj...
Mislim pa tudi, da sva zaradi prepirov oba nekoliko izčrpana, saj sva se ful prizadela - oba si želiva premagati to prizadetost in premagati te negativne vzorce, ki pridejo v vezo tudi zaradi zunanjih stresov - namreč že dve leti iščem službo...
Kako premagati to prizadetost?
Pozdrav, Sonchy
Re: kako premagati prizadetost?
Sonchy pozdravljen.
Sprašuješ, kako premagati prizadetost ... Ponavadi smo takrat, ko čutimo prizadetost pravzaprav žalostni, jezni, razočarani, nas je strah. Gre torej za celo paleto čustev, ki jih ne moremo kar "premagati". Bistveno je, da si priznamo, kaj čutimo, zakaj tako čutimo oz. zakaj tako odreagiramo na vedenje nekoga drugega. In da vse to tudi izrazimo, da ne držimo v sebi in se ne delamo, da smo močni in zmožni potrpeti. Če bi "znal/a" premagati prizadetost, bi bil potem vajin odnos boljši? Čustva so svojstvena vsakomur, imajo svojo funkcijo in namen. Zato smatram, da je bolj pomembno, da ugotoviš, kako ravnati in živeti z njimi, kot da svojo energijo usmerjaš v njihovo premagovanje.
Vajina želja, da bi razumela in čutila drugega je eden od temeljev dobrega odnosa. Težave pa lahko nastanejo, če v prizadevanjih za nek popoln odnos pozabita nase, na svojo (tudi) individualnost, na vajine želje in potrebe. Zato se je včasih morda bolje prepustiti, biti spontan in ne-analitičen.
Lep večer želim.
Darja
Sprašuješ, kako premagati prizadetost ... Ponavadi smo takrat, ko čutimo prizadetost pravzaprav žalostni, jezni, razočarani, nas je strah. Gre torej za celo paleto čustev, ki jih ne moremo kar "premagati". Bistveno je, da si priznamo, kaj čutimo, zakaj tako čutimo oz. zakaj tako odreagiramo na vedenje nekoga drugega. In da vse to tudi izrazimo, da ne držimo v sebi in se ne delamo, da smo močni in zmožni potrpeti. Če bi "znal/a" premagati prizadetost, bi bil potem vajin odnos boljši? Čustva so svojstvena vsakomur, imajo svojo funkcijo in namen. Zato smatram, da je bolj pomembno, da ugotoviš, kako ravnati in živeti z njimi, kot da svojo energijo usmerjaš v njihovo premagovanje.
Vajina želja, da bi razumela in čutila drugega je eden od temeljev dobrega odnosa. Težave pa lahko nastanejo, če v prizadevanjih za nek popoln odnos pozabita nase, na svojo (tudi) individualnost, na vajine želje in potrebe. Zato se je včasih morda bolje prepustiti, biti spontan in ne-analitičen.
Lep večer želim.
Darja
Re: kako premagati prizadetost?
Kakšno funkcijo in namen ima "bolano" ljubosumje?
Sedaj razmišljava, da se spet odseliva (po skoraj 2 letih) vsak v svoje stanovanje in s tem rešiva vezo, saj sem v tem času postal že tako negotov zaradi iskanja službe, da mi je pobralo samozavest in samo še bolj padam v vezo. Moram se postaviti na noge, da se lahko spet sproščeno posvečam punci. Čeprav ne vem, ali je odselitev dobra ideja ali samo korak nazaj???
Ja spontanost je letos skoraj izginila, saj sem bil pod velikim pritiskom zaradi financ...
Hvala za korespondenco!
Sonchy
Sedaj razmišljava, da se spet odseliva (po skoraj 2 letih) vsak v svoje stanovanje in s tem rešiva vezo, saj sem v tem času postal že tako negotov zaradi iskanja službe, da mi je pobralo samozavest in samo še bolj padam v vezo. Moram se postaviti na noge, da se lahko spet sproščeno posvečam punci. Čeprav ne vem, ali je odselitev dobra ideja ali samo korak nazaj???
Ja spontanost je letos skoraj izginila, saj sem bil pod velikim pritiskom zaradi financ...
Hvala za korespondenco!
Sonchy
Re: kako premagati prizadetost?
Spet se oglašam, saj ne najdem več poti naprej. Zadevo sem tako zakompliciral, da me bo punca mojih sanj verjetno zapustila... Popolnoma sem sesut in počnem nepremišljene stvari...
Končno sva prišla do ugotovitev, kaj je narobe v najini vezi - jaz postajam vse bolj ljubosumen, saj imam travmo iz prejšnje veze (na kratko - bivša punca se je oddaljila od mene, ker se je čustveno navezala na drugega fanta in navsezadnje z njim tudi spala - ko sem ugotovil, da je od mene "zbežala" k njemu, sem doživel panični napad...). Mislil sem, da sem ta dogodek izperd 4ih let prebolel in nima več vpliva name, ampak se vse bolj pojavlja neko bolestno ljubosumje do moških, ki ji naklonijo več pozornosti - zagrabi me strah, da mi jo hočejo speljati in oni biti z njo. Zaradi tega ji ne zaupam več, čeprav vem, da ji lahko zaupam in da me ne bi nikoli prevarala. Do sedaj se je to pojavilo z dvema tipoma - en je njen bivši, drugi pa je v nekem obdobju pokazal ful zanimanja za njo. No, ta pozornost njej ni pomenila kaj več od prijateljstva, mene pa je razjedala, saj se mi je zdelo, da se mi ponavlja pretekla izkušnja. To vse ugotavljam šele sedaj za nazaj... V prejšnji zvezi se nisem tako močno posvečal svoji punci, zato sem v tej vezi popolnoma predan - verjetno tudi zaradi strahu, da bi jo izgubil, postanem ljubosumen, posesiven in vedno na voljo. Zaradi vsega skupaj (in zaradi finančne krize, ki sem jo doživljal v 2011) sem se umaknil iz družbenega življenja ter se posvečal samo njej. S tem pa sem jo pravzaprav še bolj odvračal od sebe in je imela še večjo potrebo po iskanju pozornosti zunaj veze. Večkrat mi je povedala, da se v najini vezi počuti ujeta - zdaj oba veva, zakaj - zaradi moje prizadetosti iz preteklosti in prevelikega fokusa na njo....ampak to sem delal samo, da je ne bi izgubil... Šlo je tako daleč, da je v zadnje pol leta, ko sva se prepirala, nenehno hotela iti narazen. Verjetno je čutila to ujetost v vezi in se je borila na vso moč... Zaradi tega sem bil še bolj prizadet in sem jo še bolj hotel obdržati in sem delal vse v tej smeri.
Sedaj pa je zavrelo...kar šla je...rekla je, da se je končno premaknila in oddaljila od mene, ker sem jo preveč dušil. Moram pa tudi povedati, da sem tudi jaz ujet v to bolestno ljubosumnost in me omejuje, saj že čisto brezglavo razmišljam. Šla je domov k staršem in rekla, da potrebuje čas za razmislek. Tako močno me je bolelo, da sem po treh dneh šel za njo...ampak sem še bolj zajebal celo situacijo. Rekla je, da mi tokrat ne bo uspelo dobiti tega, kar si želim. Po prejšnjih prepirih in njenih "odhodih iz veze" je na koncu ljubezen vedno zmagala in spet sva se imela super. Zdaj pa se noče niti pogovarjat več z mano.... Ful mi je žal, da sem tako zajebal... in ne morem verjet, da ji nisem mogel pustiti prostora in časa, da vse premisli... kar pojavil sem se pod njenim oknom... S tem pa sem jo le še bolj odbil od sebe... Rekla je, da ji ne zaupam, da je ne slišim, da preveč težim, da jo še bolj dušim...
Eto, res sem zajebal vse... Rad bi postal boljši človek, radi bi izkoreninil svoje ljubosumje, rad bi ji pokazal, da zmorem premagati ljubosumje in ji dati samo ljubezen....ljubezen, ki je tako močna, da bi lahko premikala tudi gore.
Kako naj se lotim svoje ljubosumnosti in tega, da jo neham dušiti. Upam samo, da ni že prepozno in je nisem popolnoma odbil od sebe... Res si želim živeti z njo in z njo ustvariti družino. Vem, da mi nihče ne more dati zagotovila, da mi bo enkrat lahko oprostila moja početja, ampak vseeno bi rad vprašal - je to možno? Se lahko po vsem tem zopet vzpostavi normalen odnos? Začel sem tudi hoditi na hipnoterapijo in bom s tem reševal svojo ljubosumnost. Tudi ona se je premaknila in hodi na te terapije. Sva se morda preveč prizadela? Vem ja...to lahko veva samo midva...jaz sem v glavnem pripravljen, da se premaknem....vendar me je strah, da se bo ona odločila drugače... Pa skoz sem ji govoril, da ne poznam strahu...sedaj pa kar vre iz mene...končno si priznam... Kakšen nasvet prosim...
Končno sva prišla do ugotovitev, kaj je narobe v najini vezi - jaz postajam vse bolj ljubosumen, saj imam travmo iz prejšnje veze (na kratko - bivša punca se je oddaljila od mene, ker se je čustveno navezala na drugega fanta in navsezadnje z njim tudi spala - ko sem ugotovil, da je od mene "zbežala" k njemu, sem doživel panični napad...). Mislil sem, da sem ta dogodek izperd 4ih let prebolel in nima več vpliva name, ampak se vse bolj pojavlja neko bolestno ljubosumje do moških, ki ji naklonijo več pozornosti - zagrabi me strah, da mi jo hočejo speljati in oni biti z njo. Zaradi tega ji ne zaupam več, čeprav vem, da ji lahko zaupam in da me ne bi nikoli prevarala. Do sedaj se je to pojavilo z dvema tipoma - en je njen bivši, drugi pa je v nekem obdobju pokazal ful zanimanja za njo. No, ta pozornost njej ni pomenila kaj več od prijateljstva, mene pa je razjedala, saj se mi je zdelo, da se mi ponavlja pretekla izkušnja. To vse ugotavljam šele sedaj za nazaj... V prejšnji zvezi se nisem tako močno posvečal svoji punci, zato sem v tej vezi popolnoma predan - verjetno tudi zaradi strahu, da bi jo izgubil, postanem ljubosumen, posesiven in vedno na voljo. Zaradi vsega skupaj (in zaradi finančne krize, ki sem jo doživljal v 2011) sem se umaknil iz družbenega življenja ter se posvečal samo njej. S tem pa sem jo pravzaprav še bolj odvračal od sebe in je imela še večjo potrebo po iskanju pozornosti zunaj veze. Večkrat mi je povedala, da se v najini vezi počuti ujeta - zdaj oba veva, zakaj - zaradi moje prizadetosti iz preteklosti in prevelikega fokusa na njo....ampak to sem delal samo, da je ne bi izgubil... Šlo je tako daleč, da je v zadnje pol leta, ko sva se prepirala, nenehno hotela iti narazen. Verjetno je čutila to ujetost v vezi in se je borila na vso moč... Zaradi tega sem bil še bolj prizadet in sem jo še bolj hotel obdržati in sem delal vse v tej smeri.
Sedaj pa je zavrelo...kar šla je...rekla je, da se je končno premaknila in oddaljila od mene, ker sem jo preveč dušil. Moram pa tudi povedati, da sem tudi jaz ujet v to bolestno ljubosumnost in me omejuje, saj že čisto brezglavo razmišljam. Šla je domov k staršem in rekla, da potrebuje čas za razmislek. Tako močno me je bolelo, da sem po treh dneh šel za njo...ampak sem še bolj zajebal celo situacijo. Rekla je, da mi tokrat ne bo uspelo dobiti tega, kar si želim. Po prejšnjih prepirih in njenih "odhodih iz veze" je na koncu ljubezen vedno zmagala in spet sva se imela super. Zdaj pa se noče niti pogovarjat več z mano.... Ful mi je žal, da sem tako zajebal... in ne morem verjet, da ji nisem mogel pustiti prostora in časa, da vse premisli... kar pojavil sem se pod njenim oknom... S tem pa sem jo le še bolj odbil od sebe... Rekla je, da ji ne zaupam, da je ne slišim, da preveč težim, da jo še bolj dušim...
Eto, res sem zajebal vse... Rad bi postal boljši človek, radi bi izkoreninil svoje ljubosumje, rad bi ji pokazal, da zmorem premagati ljubosumje in ji dati samo ljubezen....ljubezen, ki je tako močna, da bi lahko premikala tudi gore.
Kako naj se lotim svoje ljubosumnosti in tega, da jo neham dušiti. Upam samo, da ni že prepozno in je nisem popolnoma odbil od sebe... Res si želim živeti z njo in z njo ustvariti družino. Vem, da mi nihče ne more dati zagotovila, da mi bo enkrat lahko oprostila moja početja, ampak vseeno bi rad vprašal - je to možno? Se lahko po vsem tem zopet vzpostavi normalen odnos? Začel sem tudi hoditi na hipnoterapijo in bom s tem reševal svojo ljubosumnost. Tudi ona se je premaknila in hodi na te terapije. Sva se morda preveč prizadela? Vem ja...to lahko veva samo midva...jaz sem v glavnem pripravljen, da se premaknem....vendar me je strah, da se bo ona odločila drugače... Pa skoz sem ji govoril, da ne poznam strahu...sedaj pa kar vre iz mene...končno si priznam... Kakšen nasvet prosim...