Prijateljska 'ljubezen'

[Majchy]

Pozdravljeni,

Zdi se mi, da sem v situaciji ko na stvar ne vidim dovolj objektivno, zato bi rada da mi napišete vaše zgodbe, mnenja. S fantom s katerim sva zdaj skupaj se je začelo lani maja ko smo šli nekajkrat ven skupaj z družbi, nekaj spili in stvar se je odvila. V glavnem v načrtu nisem imela nove zveze, ker sem takrat bila nekje okoli 10 mesecev sama, po tem ko sem šla z enim fantom narazen, katerega sem si želela imeti nazaj, ampak se ni tako izšlo. V glavnem potem pa sva s tem šla še poleti na en glasbeni festival in vse skupaj je nekako zdrsnilo v zvezo, ne da bi se jaz kaj dosti odločala v tej smeri. In potem ko je čas minel je to bila potem kar zveza. Ampak mene pa celi čas muči nekaj stvari. In sicer me on seksualno niti ne prevlači, da bi lahko rekla, da mi je kot moški privlačen. Preden se je vse skupaj začelo, sva bila prijatelja. On si zdaj želi, da bi midva skupaj živela, razmišlja za naprej. Meni pa ni ne do enega, ne do drugega. Ne čutim, da bi si ga želela objeti, poljubiti, tudi intimno mi večino časa ni do tega. Na trenutke mi je celo malo antipatičen. On pa hoče vse to in se potem veliko kregava. Zdaj sem se že precej navadila nanj in pomojem mi je zato težko, da bi se to 'druženje' končalo iz danes na jutri. Če realno pogledam bi ga pogrešala kot prijatelja, ne kot intimnega ljubimca oz. partnerja. Na glasbenem področju se precej štekava, in mislim, da je tudi to razlog, da sem nekako pustila, da zdrsnem v ta odnos.

Ampak ko pomislim, da bi nekega dne imela z nekom skupno prihodnost in otroke, mi on nikakor ne paše v to sliko. Do njega ne čutim želje, niti ne razmišljam za en dan naprej. Mislim, da bi marsikdo na mojem mestu že zdavnaj končal vse skupaj, problem je pa tudi v tem, da jaz nikoli nisem pustila nobenega fanta, in se mi zdi, da bi se potem počutila zelo slabo, krivo.

LP

[Valdi]

Samo to bom rekel; če se ne vidiš z njim v zvezi, ne rini z glavo skozi zid. Povej mu, da se ne vidiš kot njegova partnerica in da hočeš, da sta le prijatelja. Če bo on kaj ugovarjal, malce povzigni glas in mu povej še enkrat. Pa če bo tečnaril, potem prekini stike z njim, pa se bo tudi on ohladil.

Lahko ima neka oseba še tako veliko srce, je prijazna itd, mora kljub temu biti neka seksualna privlačnost. Mora obstajat tista strast, da si nekoga želiš objet, poljubit, poseksat. Tudi sam sem že bil v situaciji, ko sem spoznal punco, ki je bila karakterno zelo v redu, toda spolno me ni privlačila, nisem imel niti želje se z njo držat za roke, kaj šele kaj več.

Spolna privlačnost mora biti, tako ali drugače.

[Nevenka]

Pozdravljena, Majchy, popolnoma se strinjam z Valdijem. Privlačnost v zvezi mora biti, še bolj pa volja za nadgradnjo odnosa. Če tega ni, se boš vedno spraševala, kaj bi bilo, če bi srečala nekoga drugega, ki bi te bolj privlačil. Ljubezen in odnos je sicer tudi odločitev in prijateljstvo ni slab temelj za začetek zveze, vendar je težko, če ni pravih čustev. Potem navadno tudi ni prave želje po spolnosti. Še težje je pa za partnerja, ki to čuti. Vem, da ti je ta trenutek težko odditi in da verjetno čakaš na to, da boš srečala "pravega". Vendar je najmanj, kar bi si partner zaslužil, odkrit pogovor o tem, kaj čutita drug do drugega.

lep dan
Nevenka

[Valdi]

Privlačnost v zvezi mora biti, še bolj pa volja za nadgradnjo odnosa. Če tega ni, se boš vedno spraševala, kaj bi bilo, če bi srečala nekoga drugega, ki bi te bolj privlačil. Ljubezen in odnos je sicer tudi odločitev in prijateljstvo ni slab temelj za začetek zveze, vendar je težko, če ni pravih čustev. Potem navadno tudi ni prave želje po spolnosti. Še težje je pa za partnerja, ki to čuti.

Točno to je tisto, za kar se gre. Pa tudi punce, ki sem jih imel, me sprva niso privlačile na prvi pogled, a sem jim dal možnost, ker sem sčasoma ugotovil, da če bom čakal na punco, ob kateri mi bo zastal dih... se mi je porodilo vprašanje, ali bi sploh kdaj srečal tako punco, s tem pa bi odlašal tudi s pridobivanjem izkušenj s puncami. Da bi pa bil pri 30. še devičnik? Ne, hvala. Ne rečem, da je treba smuknit v posteljo s prvo, ki pride mimo, toda ko greš počasi proti 25 in po možnosti si povsem brez izkušenj, se je pa že smiselno vprašat, ali ima čakanje sploh še kakšen smisel.

[Nevenka]

Pozdravljen, Valdi, se strinjam s tabo... Čakanje na princesko, ki traja predolgo časa, se ponavadi ne obrestuje. Sploh pa je treba punco, ob "kateri ti zastane dih" najprej spoznati tudi kar se tiče njene osebnosti. In potem navadno ugotovimo, da imamo vsi napake, tudi princeske in princi. Samo da jih takrat, ko smo močno zaljubljeni, skoraj ne opazimo. Bistvo ljubezni pa je pravzaprav v sprejemanju človeka takega, kot je...

lep večer ti želim
Nevenka

[Valdi]

In potem navadno ugotovimo, da imamo vsi napake, tudi princeske in princi. Samo da jih takrat, ko smo močno zaljubljeni, skoraj ne opazimo. Bistvo ljubezni pa je pravzaprav v sprejemanju človeka takega, kot je...

Vsekakor, toda js še vedno vem, kaj iščem pri punci; v prvi vrsti me mora fizično privlačit. Brez tega ji dobro srce, pa prijaznost ipd. nič ne pomagajo. Če mi neka punca že v štartu ni tudi spolno privlačna, je vse skupaj zaman.

[Majchy]

Se strinjam z Nevenko, da je privlačnost potrebna, saj nikakor ne morem razmišljati o skupni prihodnosti, ker ne čutim privlačnosti. Ko ga pogledam, v njem nekako ne vidim moškega, ki bi si ga želela. Očitno me je to, da je glasbenik in da si jaz želim peti, nekako zameglilo objektiven pogled na situacijo, ko se je vse skupaj začelo. Vseskozi mi je bil s tega stališča zanimiv, na glasbenem področju. Pri zvezi sem pa nekako sodelovala, čeprav mislim, da nikoli s srcem. Imela sem že zvezo ko sem si nekoga želela in vem, da to res mora biti. Tukaj pa so konflikti na dnevnem redu, saj meni ni do intimnih stvari, ko pa pride do glasbe ali pa gledanje filmov, druženja mi je super. Ampak intima mi je pa čedalje bolj mučna. Tudi čedalje več stvari me moti na njem, prav odvrača. Ampak očitno pa sem se vseeno toliko navezala, da mi ni enostavno, da bi kar nehala iz danes na jutri. Glasba mi veliko pomeni in mogoče me ravno to toliko nazaj drži, saj ima on s tem precej izkušenj, in bi se mi vsekakor ta vrata zaprla. Ampak to še ne pomeni, da se ne bi nobena nova odprla.

[Valdi]

Vse kaže na to, da ti on ustreza le kot prijatelj, ne pa kot potencialni partner. Ko praviš, da te glasba drži nazaj, s tem samo odlašaš neizogibno. Sama sebi lažeš, da bi morda lahko bila par, medtem ko tvoji občutki govorijo čisto drugače. In da bi se ti vrata zaprla. Pa tudi če bi se? Kaj zato. Najprej bodi zvesta sama do sebe, ker to kar ti počneš, je rinjenje z glavo skozi zid.

[Majchy]

Valdi, tvoje besede se zdijo več kot razumne. Imaš prav. Ampak naj samo omenim par stvari, ki mogoče razložijo zakaj se jaz tako obotavljam v tej situaciji. V preteklosti sem imela 3 resne zveze (4,5 in 1,5 let) in v vseh primerih so me fantje pustili. Do vseh sem čutula močna čustva (v kakšni zvezi malo bolj brazglavo) in vsakega fanta sem si zelo želela, se videla z njim v prihodnosti, na koncu pa se je vse izjalovilo. Tudi oni so načrtovali skupno prihodnost pa so pol vseeno na neki točki zadevo zaključili. In vsakič znova sem se nenormalno dolgo pobirala, da sem prebolela. Po zadnji izmed teh zvez sem bila potem 10 mesecev sama, nisem imela plana biti z nikomer, saj mi je vse za nazaj udarilo na plano. Takrat sem tudi začela hoditi na terapevtsko skupino za zdravljenje odv. od odnosov in imela individualno terapijo. Moja videnja kaj je zdravo razmerje so bila zelo napačna. Pri zadnji končani zvezi sem se dolgo ukvarjala z občutkov krivde, v smislu da sem sama s čim človeka odgnala. Komaj so mi terapevti dopovedali, da človek ne moreš odgnati, sam se odloči, da gre. In potem sem se zapletla s tem tazadnjim. Vse skupaj se mi je zdelo prekmalu, poleg tega pa nisem tega jemala nekako kot zvezo ki bi lahko trajala, saj nikoli nisem začutila tiste prave želje, da bi se rada trudila. Po drugi strani pa nisem več hotela takšne zveze kot v preteklosti. In sem na nek način šla v drug ekstrem, kjer ni močnih čustev, verjetno nekje nezavedno zaradi straha pred ponovno bolečino, ki je ostala po vsaki prekinitvi preteklega odnosa. Očitno se nisem hotela podati v tako riskantne vode, saj sem si že po zadnji končani zvezi rekla, da se tega preprosto ne grem več. Za vse to kar sem mislila, da je tisto pravo, se je pokazalo kot premalo trdno, zato sem tudi začela izgubljati orientacijo koliko vsega je ravno prav. Da ni preveč brazglava ljubezen s sanjarjenjem o skupni prihodnosti in da ni premalo čustven, da bi si z nekom sploh želela kaj ustvariti. Torej sem se znašla v ekstremih. Rada bi našla srednjo pot, nekaj kar bo ravno prav vsega. Še vedno iščem orientacijo v ljubezni, kaj je prav in primerno zame, kdaj pa je nečesa preveč ali pa premalo. In v vsej tej zmedi, se pol tudi ne znam odločiti kaj in kako naprej. Vsa pretekla razmerja so se čutila 'prava', pa se je izkazalo, da so bila vse prej kot to. Malo ljudi ima zdrava razmerja, veliko jih tudi ne ve kaj to je. In verjetno je to tisto kar me najbolj zadržuje, ker še nisem našla prave mere, ki je pogoj za zdravo in trajajoče razmerje.