Pozdravljeni,
prvič pišem na forum, ker me zanima vaše mnenje, ko je človek v situaciji je težko objektiven.
Kratko opišem zgodbo, po 15 letih skupnega življenja, ki je bilo krasno brez večjih padcev je prišlo do točke, ko sva postala drug drugemu samoumevna in se enostavno nisva znala več potruditi in pogovoriti... in zgodilo se je partner me je zapustil s 3 in pol leta starim otrokom.
Pravi, da ne more več tako živet, da želi biti opažen in slišan, kar priznam ni bil. Res odkar imava otroka se je dosti spremenilo, jaz nisem pričakovala te poteze in resnično me je to prizadelo. Preselil se je k staršem. Nobenemu ni lahko in ni druge ženske v igri, enostavno se mu je nabralo do te mere, da je šel in vem da tudi njemu ni lahko.
Stara sem 38 let.
Od njegovega odhoda so slabi 3 mesec, počasi sprejemam in se trudim s otrokom živet, res me pa boli in vske tolko padem v obup.
Sedaj je najin odnos glede na situacijo dober, govoriva in sva odkrita drug z drugim. Predebatirala sva kompletno situacijo kako in zakaj je prišlo do tega in kaj in kako bi bilo treba stvari popravit. On pravi, da pušča vrata odprta in da naj se postavim na svoje noge neodvisna od njega in da nam še daje možnsot v prihodnosti. Ja meni se pa mudi, ker ga pogrešam in ljubim, zato včasih tudi prehitevam in pritiskam na njega, da naj se vrne, kar vem da ni prav, če človek rabi čas naj si ga vzame. Oba verjameva v to, da če sta si dva namenjena se bo zgodilo.
Moti me pa to, da me ne spusti blizu, pravi da mi ne želi dajat upanja, ker ne ve kaj se bo zgodilo, da me ne bo zopet prizadel, kar se mi zdi pošteno.
Vem, da moram dat času čas in bit potrpežljiva, ne vem pa kako nehat "upat" in razmišljat o prihodnosti in kako situacijo res sprejet in začeti zaupati sebi in življenju. Kako nehat pričakovat in enostavno biti jaz, ko pa kar "zmrznem" ko ga vidim, kot pubertetnica sem.
Ne razumem zakaj rabi toliko časa, da začne zopet zaupat v naju???? Kaj bo prineslo to, da se psotavim na svoje noge neodvisna od njega, kaj mu bom s tem dokazala??? - mogoče da sem močna in da zmorem?
Pravi, da si želi nazaj, vendar si ne dovoli, pravi da čustva potiska in jih ne spusti na površino, da deluje z razumom (jaz tega ne znam), je to mogoče in če ja kako dolgo?? Se igra z mano???
Vsako mnenje in videnje situacije mi bo pomenilo in hvala ker ste brali mojo zgodbo in upam, da se bo srečno končala.
je lahko konec nov začetek?
Re: je lahko konec nov začetek?
Darma, pozdravljena.
Na tvoje vprašanje lahko odgovorim samo z DA. Ko se nekaj konča, najsi bi to mi želeli ali ne, dobimo priložnost, da začnemo znova, da se soočimo z napakami, ki smo jih naredili oz. da predelamo vse tisto, kar smo "pometali pod preprogo".
Velikokrat se zgodi, da smo tako vpeti v ustaljeni ritem življenja in vsakdanje obveznosti, da nam postane odnos s partnerjem samoumeven, obenem pa imamo čedalje manj časa in energije za naše in partnerjeve potrebe in želje. Predvsem pa se ne znamo več pogovarjati o tem, kaj si želimo, pričakujemo, čutimo. Tako vsak ostane s svojimi mislimi, čustvi, ki obvisijo nekje v zraku. Moje izkušnje s partnersko terapijo kažejo, da se sicer pogovarjamo, ampak, da se največkrat ne slišimo med seboj, s tem pa ne zaznamo/slišimo partnerjevih želje in potreb. In se znajdemo v nekem začaranem krogu, ki ga je težko prekiniti.
Partner se je odločil, da zaenkrat ne more/želi biti s teboj. Verjamem, da bi si ti želela drugače, da ga pogrešaš, da boli, da si ga želiš nazaj. A ne glede na to, kakšne razloge ima za svojo odločitev, (pa če bi si še tako želeli) na odločitve drugih ne moremo vplivati. Morda potrebuje čas, da vse premisli in ugotovi, kaj si sploh želi. Bi želela biti z nekom, ki ni povsem prepričan, kaj sploh želi od prihodnosti? Ki ne ve točno, kakšna so njegova pričakovanja, želje, cilji?
... Kaj bo prineslo to, da se psotavim na svoje noge neodvisna od njega, kaj mu bom s tem dokazala??? ... Pravzaprav je vseeno, kaj boš dokazala njemu, ampak je bolj pomembno to, da boš na ta način lahko prepoznala svoje potrebe, želje; ter da se boš (na)učila živeti v skladu z njimi. Ter tako v prihodnje zgradila odnos, kjer se boš počutila sprejeto in ljubljeno. Najsi bo z njim ali s kom drugim.
Smatram, da je dobro, da se pogovarjata o vajinem odnosu in skušata poiskati vzroke, zakaj je prišlo do tega. In četudi bosta ugotovila, da se vajina pričakovanja zelo razlikujejo, bosta na ta način ozavestila vajine vzorce vedenja v odnosu. In kolikor sem razumela, je odločitev o tem ali bosta skupaj ali ne, samo v rokah tvojega partnerja. Morda bi si tudi ti vzela čas zase, premislila, kako in kaj. In si s tem dala možnost, da tudi ti odločaš o vajini prihodnosti.
Če imaš še kakšno vprašanje, mi lahko pošlješ ZS.
Držim pesti za srečen konec.
Lp, Darja
Na tvoje vprašanje lahko odgovorim samo z DA. Ko se nekaj konča, najsi bi to mi želeli ali ne, dobimo priložnost, da začnemo znova, da se soočimo z napakami, ki smo jih naredili oz. da predelamo vse tisto, kar smo "pometali pod preprogo".
Velikokrat se zgodi, da smo tako vpeti v ustaljeni ritem življenja in vsakdanje obveznosti, da nam postane odnos s partnerjem samoumeven, obenem pa imamo čedalje manj časa in energije za naše in partnerjeve potrebe in želje. Predvsem pa se ne znamo več pogovarjati o tem, kaj si želimo, pričakujemo, čutimo. Tako vsak ostane s svojimi mislimi, čustvi, ki obvisijo nekje v zraku. Moje izkušnje s partnersko terapijo kažejo, da se sicer pogovarjamo, ampak, da se največkrat ne slišimo med seboj, s tem pa ne zaznamo/slišimo partnerjevih želje in potreb. In se znajdemo v nekem začaranem krogu, ki ga je težko prekiniti.
Partner se je odločil, da zaenkrat ne more/želi biti s teboj. Verjamem, da bi si ti želela drugače, da ga pogrešaš, da boli, da si ga želiš nazaj. A ne glede na to, kakšne razloge ima za svojo odločitev, (pa če bi si še tako želeli) na odločitve drugih ne moremo vplivati. Morda potrebuje čas, da vse premisli in ugotovi, kaj si sploh želi. Bi želela biti z nekom, ki ni povsem prepričan, kaj sploh želi od prihodnosti? Ki ne ve točno, kakšna so njegova pričakovanja, želje, cilji?
... Kaj bo prineslo to, da se psotavim na svoje noge neodvisna od njega, kaj mu bom s tem dokazala??? ... Pravzaprav je vseeno, kaj boš dokazala njemu, ampak je bolj pomembno to, da boš na ta način lahko prepoznala svoje potrebe, želje; ter da se boš (na)učila živeti v skladu z njimi. Ter tako v prihodnje zgradila odnos, kjer se boš počutila sprejeto in ljubljeno. Najsi bo z njim ali s kom drugim.
Smatram, da je dobro, da se pogovarjata o vajinem odnosu in skušata poiskati vzroke, zakaj je prišlo do tega. In četudi bosta ugotovila, da se vajina pričakovanja zelo razlikujejo, bosta na ta način ozavestila vajine vzorce vedenja v odnosu. In kolikor sem razumela, je odločitev o tem ali bosta skupaj ali ne, samo v rokah tvojega partnerja. Morda bi si tudi ti vzela čas zase, premislila, kako in kaj. In si s tem dala možnost, da tudi ti odločaš o vajini prihodnosti.
Če imaš še kakšno vprašanje, mi lahko pošlješ ZS.
Držim pesti za srečen konec.
Lp, Darja
Re: je lahko konec nov začetek?
Pozdravljena Darma,
Ko sem prebrala tvoj prispevek, sem videla precej podobnosti, zato sem si rekla, da odpišem. Pred približno 2 letoma se je končal odnos z mojim tedanjim fantom na zelo podoben način kot si ga sama opisala: rekel je, da ga preveč boli, da ni druge ženske, ampak da ga stvari preveč bolijo, da mora stran. Potem me je še kakšne 4 mesece kontaktiral. Naj še omenim to, da midva sicer nisva živela skupaj, ampak sva se nameravala seliti. Te 4 mesece je s svojim kontaktiranjem v meni puščal upanje...in isto mi je govoril, da mi noče dajati upanja, in da če sta si 2 namenjena bosta spet skupaj...in da misli, da je možno, da sva enkrat spet skupaj...jaz sem te besede vzela za svete...vse svoje upe obesila na njih...besedam 'nočem ti dajati upanja' sem dala dosti manj teže kot besedam 'če sva si namenjena bova spet skupaj'...in to je bil moj težek boj...on se je čustveno oddaljeval, saj je čedalje bolj vedel, da poti nazaj ni...da ne zaupa, da bi bila jaz kdaj drugačna (med nama ni bilo varanja)...in jaz sem poskusila vse, da bi ga prepričala, da je lahko drugače, da naj pride nazaj, da bom drugačna....vpisala sem se tudi na terapevtsko skupino...tudi zato da bi mi verjal, malo pa zato, ker nisem znala več naprej...potem je govoril, da ne verjame, da se človek lahko v nekaj mesecih spremeni...rekel je, da nekaj časa noče biti z nobeno punco...tudi njega je bolelo, to vem...odnos je zapustil, ker je bilo njem preveč bolečine zanj...nazaj pa ni več upal priti, čeprav mi je tudi govoril, da si želi nazaj.
In nikoli več se ni vrnil. Želim si, da bi takrat vsa svoja pričakovanja dala v bolj konstruktivne namene, namesto da sem upala in 'čakala' na dan ko bo ugotovil, da se želi potruditi za ta odnos. In res je kar je napisala Darja - ne moremo spremeniti odločitev drugih...zakaj bi jih, saj potem ne bi bili tam kjer si želijo biti...meni je bilo zelo težko sprejeti, da NOČE več nazaj...in nič ni pomagalo...niti moj trud, da bi razumela zakaj noče nazaj, zakaj je obupal, niti moj trud, da bi bila drugačna...upanje mi je omogočalo, da sem živela v iluziji, da bo enkrat že ugotovil, da sem prava...težko in boleče je bilo spoznanje, da tega spoznanja ne bo doživel...potrebno je bilo 1 leto terapije, ne samo v eni terapevtski skupini, ampak večih in individualnih terapijah, kjer sem potrebovala veliko časa, da sem dojela, da ni več upanja in da ga nisem sama odgnala stran, ampak se je sam ODLOČIL, da zapusti ta odnos.
Od takrat že 2 leti obiskujem terapevtsko skupino...trenutno sem tudi v drugi zvezi, ki sicer nekako ni tisto pravo z moje strani, saj ne vidim s tem fantom prihodnosti...zdi se mi, da ga ne ljubim dovolj, da bi si gradila prihodnost z njim...v moje misli pa se še vedno kdaj prikrade bivši, ki me je pred 2 leti zapustil. Mislim, da ljudje do konca nekoga pustimo v preteklosti šele takrat ko ponovno začutimo ljubezen in začnemo na novo graditi prihodnost z nekom drugim. Bivši fant pa ima že nekaj časa resno punco. Sicer pa to niti ni pomembno.
Ta izkušnja mi je bila po branju tvojih vrstic podobna tvoji...zahtevala je vpogled vame...in na nek način sem zanjo hvaležna, saj sem se začela ukvarjati s sabo...kaj si jaz želim in kdo sem jaz...ob njemu sem imela občutek, da si želim biti takšna kot on...in zato je konec še bolj bolel, ker sem ga kar bivšega precej idealizirala.
Težko je in boli, ampak mislim, da je dolgoročna naložba, naložba vase...sama vem, da v nekaj mesecih po koncu nisem bila zmožna stvari gledati drugače...upanju sem dala vso moč...nezavedno...preteklo je ogromno pogovorov, da sem si zacelila največjo rano, ki je bila, da se je sam odločil da gre in da jaz tega ne morem več spremeniti...karkoli bi storila...in poskusila sem vse... danes razumem, da je spoštovanje drugega tudi v tem, da mu pustimo da stoji za svojimi odločitvami, če sam tako želi...življenje nam z razlogom daje določene izkušnje...ni napak, so samo izkušnje iz katerih se učimo. Vem, da bi sama te vrstice, ki sem jih napisala, pred letom in pol prebrala s cmokom v grlu...in si mislila, kaj pa če bo v mojem primeru tudi tako, in si hitro odgovorila, da ne...v mojem primeru ni tako...obstajaš še upanje. Ampak moja izkušnja je moja.
Vsekakor nobena situacija ni ista, zato nihče ne more predvideti kako se bo odvila tvoja zgodba. Želela sem samo povedati svojo zgodbo, ki je zame globoko nekje v meni še vedno na nek način bittersweet memory... on je našel novo ljubezen, jaz pa sem si kot kaže izbrala približek tega, saj moja čustva niso v celoti v tej novi zvezi... in želim si z nekom nekoč spet želeti in graditi. Prebolevanje je bil zame proces, ki traja...in v katerem se naučiš razumeti, da svet še vedno ostaja lep... in nekega dne ga spet začneš čutiti tako... da pa bi preprečila, da bi še kdaj za kom potočila kakšno solzo pa verjetno niti ne morem, niti nočem... ker sprejemam svojo pot naprej...nekatere izkušnje v življenju nas enostavno spremenijo... ampak traja nekaj časa, da človek vidi to na tak način.
Želim si, da bo tvoja zgodba imela manj grenak konec. Sama bi sebi v tej situaciji svetovala, da najdem sebe in da najdem v sebi trdnost. To je zelo pomembno. In to želim tudi tebi.
Veliko sreče.
LP,Maja
Ko sem prebrala tvoj prispevek, sem videla precej podobnosti, zato sem si rekla, da odpišem. Pred približno 2 letoma se je končal odnos z mojim tedanjim fantom na zelo podoben način kot si ga sama opisala: rekel je, da ga preveč boli, da ni druge ženske, ampak da ga stvari preveč bolijo, da mora stran. Potem me je še kakšne 4 mesece kontaktiral. Naj še omenim to, da midva sicer nisva živela skupaj, ampak sva se nameravala seliti. Te 4 mesece je s svojim kontaktiranjem v meni puščal upanje...in isto mi je govoril, da mi noče dajati upanja, in da če sta si 2 namenjena bosta spet skupaj...in da misli, da je možno, da sva enkrat spet skupaj...jaz sem te besede vzela za svete...vse svoje upe obesila na njih...besedam 'nočem ti dajati upanja' sem dala dosti manj teže kot besedam 'če sva si namenjena bova spet skupaj'...in to je bil moj težek boj...on se je čustveno oddaljeval, saj je čedalje bolj vedel, da poti nazaj ni...da ne zaupa, da bi bila jaz kdaj drugačna (med nama ni bilo varanja)...in jaz sem poskusila vse, da bi ga prepričala, da je lahko drugače, da naj pride nazaj, da bom drugačna....vpisala sem se tudi na terapevtsko skupino...tudi zato da bi mi verjal, malo pa zato, ker nisem znala več naprej...potem je govoril, da ne verjame, da se človek lahko v nekaj mesecih spremeni...rekel je, da nekaj časa noče biti z nobeno punco...tudi njega je bolelo, to vem...odnos je zapustil, ker je bilo njem preveč bolečine zanj...nazaj pa ni več upal priti, čeprav mi je tudi govoril, da si želi nazaj.
In nikoli več se ni vrnil. Želim si, da bi takrat vsa svoja pričakovanja dala v bolj konstruktivne namene, namesto da sem upala in 'čakala' na dan ko bo ugotovil, da se želi potruditi za ta odnos. In res je kar je napisala Darja - ne moremo spremeniti odločitev drugih...zakaj bi jih, saj potem ne bi bili tam kjer si želijo biti...meni je bilo zelo težko sprejeti, da NOČE več nazaj...in nič ni pomagalo...niti moj trud, da bi razumela zakaj noče nazaj, zakaj je obupal, niti moj trud, da bi bila drugačna...upanje mi je omogočalo, da sem živela v iluziji, da bo enkrat že ugotovil, da sem prava...težko in boleče je bilo spoznanje, da tega spoznanja ne bo doživel...potrebno je bilo 1 leto terapije, ne samo v eni terapevtski skupini, ampak večih in individualnih terapijah, kjer sem potrebovala veliko časa, da sem dojela, da ni več upanja in da ga nisem sama odgnala stran, ampak se je sam ODLOČIL, da zapusti ta odnos.
Od takrat že 2 leti obiskujem terapevtsko skupino...trenutno sem tudi v drugi zvezi, ki sicer nekako ni tisto pravo z moje strani, saj ne vidim s tem fantom prihodnosti...zdi se mi, da ga ne ljubim dovolj, da bi si gradila prihodnost z njim...v moje misli pa se še vedno kdaj prikrade bivši, ki me je pred 2 leti zapustil. Mislim, da ljudje do konca nekoga pustimo v preteklosti šele takrat ko ponovno začutimo ljubezen in začnemo na novo graditi prihodnost z nekom drugim. Bivši fant pa ima že nekaj časa resno punco. Sicer pa to niti ni pomembno.
Ta izkušnja mi je bila po branju tvojih vrstic podobna tvoji...zahtevala je vpogled vame...in na nek način sem zanjo hvaležna, saj sem se začela ukvarjati s sabo...kaj si jaz želim in kdo sem jaz...ob njemu sem imela občutek, da si želim biti takšna kot on...in zato je konec še bolj bolel, ker sem ga kar bivšega precej idealizirala.
Težko je in boli, ampak mislim, da je dolgoročna naložba, naložba vase...sama vem, da v nekaj mesecih po koncu nisem bila zmožna stvari gledati drugače...upanju sem dala vso moč...nezavedno...preteklo je ogromno pogovorov, da sem si zacelila največjo rano, ki je bila, da se je sam odločil da gre in da jaz tega ne morem več spremeniti...karkoli bi storila...in poskusila sem vse... danes razumem, da je spoštovanje drugega tudi v tem, da mu pustimo da stoji za svojimi odločitvami, če sam tako želi...življenje nam z razlogom daje določene izkušnje...ni napak, so samo izkušnje iz katerih se učimo. Vem, da bi sama te vrstice, ki sem jih napisala, pred letom in pol prebrala s cmokom v grlu...in si mislila, kaj pa če bo v mojem primeru tudi tako, in si hitro odgovorila, da ne...v mojem primeru ni tako...obstajaš še upanje. Ampak moja izkušnja je moja.
Vsekakor nobena situacija ni ista, zato nihče ne more predvideti kako se bo odvila tvoja zgodba. Želela sem samo povedati svojo zgodbo, ki je zame globoko nekje v meni še vedno na nek način bittersweet memory... on je našel novo ljubezen, jaz pa sem si kot kaže izbrala približek tega, saj moja čustva niso v celoti v tej novi zvezi... in želim si z nekom nekoč spet želeti in graditi. Prebolevanje je bil zame proces, ki traja...in v katerem se naučiš razumeti, da svet še vedno ostaja lep... in nekega dne ga spet začneš čutiti tako... da pa bi preprečila, da bi še kdaj za kom potočila kakšno solzo pa verjetno niti ne morem, niti nočem... ker sprejemam svojo pot naprej...nekatere izkušnje v življenju nas enostavno spremenijo... ampak traja nekaj časa, da človek vidi to na tak način.
Želim si, da bo tvoja zgodba imela manj grenak konec. Sama bi sebi v tej situaciji svetovala, da najdem sebe in da najdem v sebi trdnost. To je zelo pomembno. In to želim tudi tebi.
Veliko sreče.
LP,Maja
Re: je lahko konec nov začetek?
Hvala za odgovor, z napisanim se strinjam, dejstvo je da jaz vem kaj želim in dejstvo je tudi, da se moram obrniti k sebi in si začeti zaupati. Zavedam se tudi, da moram spoštovati njegovo odločitev, mislim pa da imam tudi jaz "karte" v roki, ker s svojo osebno rastjo in dejanji lahko vplivam na njegovo vrnitev/odločitev.
Ravno zato želim in se trudim poglabljat vase, dat času čas in biti potrpežljiva, čeprav je težko.
Maja, žal mi je da se tvoja zgodba ni končala tebi v prid, res sem imela cmok v grlu, ko sem jo brala, priznam da me je malo pobila in podvomila sem zopet v sebe, vem da je to tvoja zgodba, ki je res podobna moji. Hvaležna sem, da si jo delila z mano.
Imam enake občutke kot si jih imela ti, sem polna dvomov in strahov.... ne razumem.
Neglede na občutke se pa zavedam, da rastem in se spoznavam, si začenjam zaupati, hvaležna sem da mi on še daje možnost in pušča vrata odprta, potrudila se bom poiskat sebe, ker vem kdo sem (samo izgubila sem se) in imam veliko podporo doma - najino hčerko. Tako da imam tri velike razloge, da mi uspe, ker ko bom našla sebe, bomo dobili vsi, jaz, mala in on.
Ne dvomim v najina čustva, verjamem v ljubezen in začenjam verjeti tudi v sebe .... in vem da je to pravi recept, točno tako kot si napisala Maja. Priznam pa da je težko preklopiti, govorim si da imam največji razlog, da to naredim in globoko v sebi vem da mi bo uspelo.
Hvala obema za odgovor!
Ravno zato želim in se trudim poglabljat vase, dat času čas in biti potrpežljiva, čeprav je težko.
Maja, žal mi je da se tvoja zgodba ni končala tebi v prid, res sem imela cmok v grlu, ko sem jo brala, priznam da me je malo pobila in podvomila sem zopet v sebe, vem da je to tvoja zgodba, ki je res podobna moji. Hvaležna sem, da si jo delila z mano.
Imam enake občutke kot si jih imela ti, sem polna dvomov in strahov.... ne razumem.
Neglede na občutke se pa zavedam, da rastem in se spoznavam, si začenjam zaupati, hvaležna sem da mi on še daje možnost in pušča vrata odprta, potrudila se bom poiskat sebe, ker vem kdo sem (samo izgubila sem se) in imam veliko podporo doma - najino hčerko. Tako da imam tri velike razloge, da mi uspe, ker ko bom našla sebe, bomo dobili vsi, jaz, mala in on.
Ne dvomim v najina čustva, verjamem v ljubezen in začenjam verjeti tudi v sebe .... in vem da je to pravi recept, točno tako kot si napisala Maja. Priznam pa da je težko preklopiti, govorim si da imam največji razlog, da to naredim in globoko v sebi vem da mi bo uspelo.
Hvala obema za odgovor!