Zanima me, kako si s partnerjem ustvariti dober partnerski odnos.
Predvsem me zanima sledeče; vemo da oba s partnerjem prinesta v odnos vsak svoje rane/neuresničene želje in potrebe iz otroštva. Zanima me predvsem kako razreševati in zadovoljiti te potrebe in želje.
Marsikdo bi rekel, da problem partnerja ni njegov problem in se obnašal dalje kot se je do sedaj. In da naj take zadeve rešuje s kom drugim.
npr. Če mi potrebujemo več pozornosti, ali bi se moral partner truditi in nam je dati toliko, da bomo zadovoljni (seveda v mejah normale) in če partner potrebuje nekaj drugega, se pač mi trudimo da mu to damo in ga zadovoljimo.....
Kaj pa če nismo taki in tega ne zmoremo? In čutimo, da to nismo mi? Ali naj vstrajamo in se naučimo zadovoljevati partnerjeve potrebe in želje ali s tem izgubljamo sebe? Nekje sem prebrala, da se na ta način spet najdemo in le tako lahko postanemo boljši in srečnejši v odnosu.
Zanima me, kaj vi mislite, kako si predstavljate, kakšna je pot do čim boljšega partnerskega odnosa in kaj je najbolj za to pomembno??
v odnosu kjer sta oba partnerja motena lahko prihaja do nenehnih konfliktov in posledično nezadovoljnosti z odnosom iz obeh strani. Če sta oba partnerja pripravljena reševati težave in oba vesta od kod prihajajo je zveza lahko odličen način reševanja otroških travm, ker si stojita ob strani. Seveda so takšni primeri redki.
Tako kot si napisala - problemi partnerja niso tvoj problem in nisi dolžna reševati travm svojega partnerja. Zveza ne pomeni reševanja travm ampak odkrivanje novih svetov.
To kar si prebrala, da se lahko najdeš na ta način, da zadovoljuješ njegove potrebe je navadna bedarija. S tem namreč potlačuješ svoje potrebe in se ne polniš.
Pot do čimboljšega partnerskega odnosa se začne že na začetku. Največji problem je ta, da ljudje skočijo brezglavo v zvezo ne da bi partnerja prej sploh spoznali (to se zgodi zaradi otroških travm - največkrat zaradi pomanjkanja ljubezni staršev). In ravno zaradi tega prihaja do konfliktov, ker imata različne poglede na svet, zanimajo ju različne stvari, skratka nista na "isti valovni dolžini".
Najbolj pomembne so skupne stvari, tisto kar partnerja druži, kar rada počneta skupaj, v čemer uživata... še vedno je dovolj prostora za različnost, saj dveh enakih ljudi ni. Podobnosti pa so tiste, zaradi katerih se ljudje družijo in s partnerji je enako.
In dogaja se, da ljudi, ki imajo probleme, nerazčiščene stvari pri sebi oz. negativne vzorce, privlačijo ljudje, ki jim ne nudijo tistega kar bi želeli.
Lahko imata partnerja tudi probleme, ampak če se v osnovi ujemata in sta pripravljena kaj narediti (vsak pri sebi), lahko uredita odnos.
""npr. Če mi potrebujemo več pozornosti, ali bi se moral partner truditi in nam je dati toliko, da bomo zadovoljni (seveda v mejah normale) in če partner potrebuje nekaj drugega, se pač mi trudimo da mu to damo in ga zadovoljimo.....""
Rekel bi, da je pozornost nekaj normalnega v odnosu oz. je del normalnega odnosa, vsaj zame.
Drugo pa je, če nekdo želi, da se partner ves čas ukvarja z njim...
Ja, tudi jaz razmišljam v tej smeri in verjamem da je tako.
Moj eden večjih problemov z mojim partnerjem je sledeč;
-Sama prepogosto ne znam dovolj jasno izražat svojih potreb in želja, zagotovo vem, da to izhaja iz otroštva, ker moje želje in potrebe pogosto niso bile upoštevane ali so bile celo zavrnjene in hkrati sem pogostokrat bila še obtožena kako se izmišljujem in da si vsakič želim kaj drugega...skratka moji starši me niso jemali resno-bila sem nepomembna, vse to sem začutila tudi ob svojem partnerju, kadar sem mu govorila o tem kaj si želim, kaj mi je pomembno, vem, da me je poslušal in da je vedel, vendar sem ob njem velikokrat začutila, da to kar je meni vredno se njemu ne zdi taka stvar. Tako nisem imela več želje govoriti o svojih željah in potrebah in sem se jim enostavno počasi odpovedovala, dokler mi ni začelo kipeti in sem se odločila, da začnem delati nekaj na sebi. Postopoma sem postajala malce bolj jasna, seveda še ne dovolj, saj še ne znam čisto sama od sebe povedat točno tisto kar želim (se pa učim) - znam pa odgovarjati na vprašanja. Trudim se mu na vse možne načine razložit nekaj, da bi me razumel, od njega pa kar letijo in letije obtožbe kakšna manipulatorka sem, da lažem, se izmišljujem, se izmikam, spreminjam zgodbe....sama pri sebi pa vem, da to RES NI RES!!! Da je resnica ta, da se še ne znam bolje izražat in da se na vse možne načine trudim, da bi razumel o čem sploh govorim! Nikoli me ne posluša do konca in že si skreira svojo zgodbo, ki je vedno nekaj drugega o čemer govorim in seveda ima potem na osnovi tega, argument kako jaz spreminjam zgodbo im pomen. V meni pa seveda vre, ker me ne posluša, ne upošteva in dela svoje zaključke. Bojim pa se, da v mojem načinu izražanja, vidi način s kakršnim on operira, kadar laže in manipulira in potem mojega ocenjuje za takega. Vendar tega seveda ne bo priznal. Enkrat sem že poizkušala to povedati, pa mi je gladko rekel, kako hitro najdem izgovor in razlago, zakaj se nekaj zgodi ali zakaj nekaj naredim. In da sem res lažnivka. Mene pa plaši, da sem si v resnici izbrala takega partnerja. Točno te stvari jaz zelo dobro zaznavam pri njemu in bol ko jih meče meni, vse manj ga spoštujem.
Zelo krivično se mi zdi in me boli, da me tako grdo napada, označuje, sodi, krivi..... ob tem resnično doživljam enako kot sem ob svojih starših, kadar so me obsojali; da si venomer nekaj izmišljujem, jaz pa sem si nekaj preprosto le želela. Tako ne vem kako se lotiti razreševanja takega problema.
Za mojega partnerja je tudi zelo pomembno, da je vedno nekdo kriv, da se mora vedno nekdo opravičevat.... zelo igra na igro moči, v kateri se na vse pretege trudi da bi zmagal! Ne morem mu pa kar dovoliti, da tako dela z mano-ali pač???
Resnično ne vem, kakšna bi bila rešitev. Hodiva tudi na terapijo, vendar se tam nič konkretno ne dogaja, le mečeva ven stvari in govoriva, kako se kdo obnaša, kaj dela nesmiselnega.....to zame nima več smisla, želim si konkretnih stvari! Razreševanje problemov, usmerjanje...
to kar si napisala je tipična manipulatorska igra. Pri pogovoru oz prepiru ti predlagam, da ne se pustiš manipulirati in sicer tako, da ostaneš vedno pri začetni temi, tudi če te partner poskuša speljati na drugo. Primer:
A: "Zakaj si danes tako pozno doma?"
B: "Kaj pa ko si ti tako pozno doma, a takrat pa ni problema?"
Pravilni odgovor na njegov odgovor je (ponovno): "Zakaj si danes tako pozno doma?".
Primer je čisto banalen, želim povedati le, da ne smeš pustit, da se odgovorom izogne tako, da krivdo takoj prenese nate.
Prav tako poskusi pri prepiranju izločati sebe iz pogovora. Namesto: "Tega mi pa ne bi smel narediti, nisem si tega zaslužila." reci "To se pa ne dela." Takšni prepiri so konstruktivni. Tam kjer pa partnerja oba mešata sebe zraven pa ni ne konca ne kraja.
Vsi smo včasih manipulatorji, vendar kadar nekdo to počne neprestano pomeni, da ima hude težave. Zato ti polagam na srce, da prekineš odnos s takšnim partnerjem, ker si tega ne zaslužiš. Kolikor vidim tukaj vztrajaš samo zato, ker moraš rešiti potlačena čustva iz otroštva. Dokler jih ne boš, ti bo partner zanimiv, ko boš pa čustva razrešila, pa ti naenkrat ne bo več. Lahko se zgodi, da se imata res rada in vaju ločujejo samo pretekla čustva in bi v primeru, da oba razrešita čustva zelo lepo funkcionirala skupaj. Ampak kot sem napisal v prejšnjem sporočilu ti nisi dolžna prenašati njegovih preteklih čustev in prav tako ne on tvojih.
Meggi, tvoj primer je tipičen primer kako je sedanjost le kopija naše preteklosti. Odrasli odnosi so posledica zgodnjih čustvenih izkušenj iz medosebnih odnosov. V svojem partnerskem odnosu živiš v bistvu v preteklosti in ne v sedanjosti.
Verjetno si prepričana, da s preteklostjo nimaš več kaj opraviti in da moraš biti TUKAJ IN SEDAJ. Vendar, s svojimi nezadovoljenimi potrebami, po pozornosti in razumevanju, preprosto ne moreš biti tukaj in sedaj, temveč se ti dogaja ista borba za ljubezen, kot se ti je v otroštvu. KAKO TO, DA SI IZBRALA TAKEGA NERAZUMEVAJOČEGA, ČUSTVENO DEBILNEGA IN IGNORANTSKEGA PARTNERJA, ČE IMAŠ TAKO POTREBO PO TEM?
Izbrala si podobnega svojim staršem, tega se zavedaš in sedaj si prepričana, da boš zadevo rešila tukaj in sedaj. In kako jo rešuješ? S poskusi spreminaja partnerja. Rada bi ga naredila bolj pozornega, spoštljivega in razumevajočega, kot dejankso je. On pa to doživlja, da ga ne želiš sprejeti takega kot je, ker ga potrebuješ drugačneega, da ga v nekaj siliš. In neskončen, večen konflikt, večna borba je tu.
Nihče v sedanjosti ne more več zadovljiti tistega česar nisi imela v otroštvu. Tisto je zamujeno in ni mogoče več nadomestiti s sedanjimi odnosi. v nekem smislu moraš to sprejeti in ne od partnerja zahtevati preveč. To dejstvo je zelo pomembno pri motnjah v vajini komunikaciji.
Predvsem pa je tvoj problem čustvene in ne razumske narave. Razumski ukrepi ga ne bodo rešili ne s sedanjim, kot tudi ne morebitnimi novimi partnerji.
Razumem te koncepte na nek način, a nikoli ne vem kaj je res tisto moje, kaj pa je projekcija nekoga drugega,
počutim se ujeto........
Ne znam več ven iz tega začaranega kroga. Moj partner je izredno velik egocentrik,
je aroganten, svet se mora prilagajati njemu, velik analitik in v konfliktih zelo žaljiv.
V teh situacijah ne znam delati z njim in z vsakim novim konfliktom iz mene potegne le še tisto najslabše.
V čemer se še sama ne prepoznam. Nekaj kar se rodi ob vsej moji bolečini in nemoči.
Nekaj kar ne želim biti, postati.
Terapije nama ne pomagajo, zdi se mi da gre vse samo še na slabše, da se samo še odpirajo in odpirajo vse globje rane
in jih pustimo odprte. Ne vem več kako dalje, po kateri poti naprej?????????????
Pozdravljena, meggi, praviš, da se s partnerjem trudita in hodita na terapije, pa nič ne pomaga. Verjetno tam razrešujeta konflikte, se učita poslušati drug drugega... Žal to večinoma ni dovolj, ker je problem v prtljagi iz otroštva, ki jo vsak prinese v nek odnos. Jaz mislim, da mora najprej hoditi vsak zase na individualno terapijo, če to seveda želita. Če je želja v spremembi samo pri tebi, potem pač delaj zaenkrat na sebi ti. Scorpion ti je zelo dobro odgovoril. Največkrat poiščemo partnerja, ki z nami ravna podobno, kot so z nami ravnali v otroštvu. Preprosto smo navajeni na te vzorce, domači so nam in na nek način udobni. In dokler tega ne rešiš, se ti vzorci v življenju ponavljajo, problemi v partnerskem odnosu pa tudi. Ko boš to razrešila in pri sebi ugotovila, da tega ne želiš več, boš v prepirih reagirala drugače. Ne boš se več pustila zapeljati v psihološko igrico, ki jo igrata in ponavljata ves čas. Takrat boš morda ugotovila, da partner ni primeren zate in boš odšla, ali pa se boš na popolnoma drugačen način postavila zase.
Veliko uspeha in poguma pri delu na osebnostni rasti ti želim
Nevenka
Hvala za odgovore. nekaj časa se nisem oglasila. Malce sem pustila času čas, ker sem verjela da se imava s partnerjem res rada in da bova bitko prebrodila. Vendar neuspešno. Po novem letu je šlo vse samo še navzdol. Zdaj vem, da je napočil čas da ga moram zapustiti, ker s takim človekom ne morem živeti.
Moti me veliko stvari in vse kar me veže nanj so le še tisti trenutki, ki so bili čudoviti in že davno jih ni več, jaz pa sem vedno upala in verjela da jih lahko spet prebudiva.
Vedno manj sem se sekirala kam gre, kdaj pride ali sploh pride......bolj ko sem ga pustila pri miru in se nisem obremenjevala z njim, bolj vseeno mi je začelo postajati zanj.Začela sem čutiti kako na plan prihajajo stare zamere, katere sem potlačila že na začetku veze, ko sem se še borila za najino ljubezen, njegovo pozornost, skupni čas......
Ker mi je ogromno očital, da ga omejujem, mu ne pustim dihat, da se ne čuti svobodnega sem ga začela puščati popolnoma pri miru ,sem pa tako izgubila interes zanj in za najino spolno življenje.
Tako se je začela sredina, nisva se več pogovarjala, vsak je počel svoje stvari, začela sva se oddaljevati, niti kregala se nisva več, skratka ničesar več ni bilo med nama. Čez čas se je želel o tem pogovoriti, ker da on tako ne more več. Strinjala sem se z njim. In pogovorila sva se, da greva narazen. No, na koncu nisva šla, ampak sva se pobotala in si obljubila da se bova potrudila. Po dveh dneh je postalo spet vse isto. Jaz sem upala, da se bova res trudila, se malce oddahniti od težkih stvari, se posvečati malce več drug drugemu, se zabavati, tako bi meni pomagalo za začetek, da bi spet verjela. On je zmogel tako le dan ali dva in spet vse po starem. Slaba volja, utrujenost, nezainteresiranost, jamranje za ene in iste stvari, kritiziranje sveta..... jaz tega enostavno ne zmorem več v tako veliki meri, kot je tega pri njem. In zgodba se je tako še 3x ponovila. Nazadnje pa je bilo meni tega dovolj. Spet je sledil kreg, hude žalitve, užaljenost, kujanje. Odločila sem se da odidem, ker ne želim biti več s takim človekom. Vem, da se človek s takim karakterjem kar tako ne more spremeniti in to bi lahko trajalo let in leta..... ki jih ne želim izgubiti.
Zdaj ne komunicirava in tako mi je super. Bojim pa se bo po prej ali slej želel pogovor, ker je do sedaj bilo še vedno tako. jaz si ne želim pogovora z njim, ne čutim potrebe po poslavljanju,želim samo potegnit črto, se umaknit in reči adijo. Nočem, besed ob slovesu.... Ker se mi vedno prebudijo tisti čudoviti trenutki in občutki, ki so se prebujali ob njem.
Kako naj zaključim zgodbo, da bo dovolj pošteno do njega. Srce upa, vendar razum ve da je potrebno zaključiti.
Draga meggi, vem, da ti ta trenutek ni lahko. Čeprav praviš, da je super, ker se ne pogovarjata, te to na drugi strani boli. Praviš, da ne želiš besed ob poslavljanju, da želiš samo oditi. Česa te je strah? Da bi popustila v svoji odločitvi, tako kot si že večkrat? Poglej, ko se za trdno odločimo in to ne samo z razumom, ampak z vsem našim bitjem, nas ni več strah. In takrat ni treba velikih besed ob poslavljanju, zadostuje samo: "Jaz ne želim več biti s tabo, ker mi v tem odnosu ni dobro. Zato odhajam." Obdobje pred to odločitvijo je ponavadi najtežje, potem gre na bolje, večinoma zadihamo, se počutimo svobodno. Kaj te še vedno zadržuje, da tega ne narediš? Kaj dobivaš v tem odnosu? Te je strah osamljenosti, finančne negotovosti... česa točno?
Ljudje, ki se ločijo, razidejo... niso nesupešneži ali poraženci, so samo osebe, ki so prepoznale, da jim oseba, s katero so v odnosu, ne more zadovoljiti njihovih pomembnih potreb. Življenje je prekratko, da bi ga preživeli v trpljenju, zatiranju svojih čustev, ujeti v lastno kletko samo zato, ker se nečesa bojimo. Meggi, zaslužiš si lepši odnos s človekom, ki te bo poslušal in slišal ter imel rad.
