Jan wrote: Wed. 19.Mar.2014 20.03
Pozdravljeni.
Sem 16 let star in imam težave z pogovorom in druženjem, sicer ne v tako hudi obliki kot nekateri tukaj na forumu oz. tako se mi vsaj zdi. Skratka težave se mi pojavljajo pri komuniciranjem z vsemi, nekako nenajdem teme o kateri naj se pogovarjam (oz to je moj izgovor) in sem preprosto tiho, stojim zraven kot lipov bog. Na srečo, ko sem se vpisal na srednjo šolo sem pristal v razredu v katerem nas je bilo le 5 fantov, torej smo se med odmori vsi družli skupaj napram tem da nismo imeli nič skupnega, ter jih tako postopoma bolje spoznal ter končno našel nekaj o čemer smo se lahko pogovarjali. Vendar se v popoldanskem času, zaradi obveznosti (športa, obiskoval sem namreč Športno Gimnazijo) nismo nič družili. Problem je ponovno nastal sedaj ko sem zamenjal šolo, zaradi prenehanja treniranja. Prišel sem v nov razred, v katerem poznam skoraj vse, saj so bili moji sošolci na osnovni šoli, vendar se nikakor ne morem vklopiti v družbo, bojim se da bodo mislili da se "štulim" oz "rinem" h njim, polega tega tudi če se pririnem v njihovo skupino potem tam stojim in tiho poslušam saj se nikakor nemorem in neznam vklopiti v pogovor, preprosto zamrznem, mogoče mi še uspe izcviliti 2 stavka potem pa nevem več kaj bi rekel, in ker vem da bom izpadel čudno ker samo stojim zraven poleg tega pa se rinem h njim v družbo sem raje sam. Po drugi strani pa sam nočem bit, zelo si želim družbe, nekoga da bi se lahko sporščeno pogovarjal. Ko pogledam po razredu in vidim kako sporščeno se vsi pogovarjajo me prav prime bes, zakaj moram ravno jaz trpeti, zakaj nimam prijateljev tako kot vsi ostali, kdaj lahko sploh rečem da je nekdo moj prijatelj, zgolj dejstvo da se občasno (enkrat na mesec) druživa nepomeni da sva prijatelja? Ter tako večino popoldanskega časa preživim doma, šeposebaj sedaj ko sem prenehal z športom, pri katerem sem pravtako bil sam saj se trener ni nikoli prikazal zaradi bolezni, poleg tega pa sem bil edini v družtvu. Težave imam tudi z ljudmi ki jih dobro poznam, naprimer zadnjič sem šel gledat košarkaško tekmo z bratrancem ki je sicer 2leti starejši od mene, pričakujoč da bova poklepetala me je povabilm vendar sem nato tiho kot miš gledal tekmo in se pretvarjal da me je zanimala kajti nisem bil zmožen pogovora

. Nevem kaj se mi dogaja, je to zgolj moj značaj? Hočem se spremeniti, želim si imet prijateljev s katerimi bi se lahko sporščeno družil in užival, ne pa da vsak dan hodim v to šolo, dan za dnem ista zgodba; šola, učenje doma, spanje, šola. Da bi vsaj imel cilj v življenju. Ne pa tako, to zame ni življenje.
Kaj mi svetujete? Vem da vse to kar sem napisal vrjetno nimal nobene niti ampak kot pravim imam velike težave z izražanjem in govorom.
Lp
Najprej – res ti dam kapo dol, ker si tole napisal. Ni enostavno priznati, da si osamljen, da si želiš družbe, da te stiska, in da ne veš točno, zakaj je tako. Tvoj zapis ima čustva, ima težo, in verjemi mi, nisi sam. Več ljudi se počuti točno tako kot ti, samo redkokdo to pove na glas.
To, kar opisuješ – da zamrzneš, da ti zmanjka besed, da ne najdeš teme za pogovor in potem samo stojiš zraven – je nekaj, kar se zgodi ogromno ljudem. To ni zato, ker bi bilo s tabo kaj narobe. To tudi ni tvoj “značaj”, kot da si obsojen biti tih in sam. To je pač neka kombinacija sramežljivosti, mogoče nesamozavesti, malo pa tudi navade – ker če si velik del časa bil bolj sam, se telo in možgani navadijo na to stanje. In ko potem pride situacija, kjer bi rad bil družaben, si enostavno brez orodij – ne veš kako začeti, kaj reči, pa te zgrabi strah, da boš izpadel čuden.
Tvoja želja po prijateljih, po tem, da bi se z nekom sproščeno pogovarjal, je popolnoma naravna. Nič ni narobe, če si raje tiho, ampak če čutiš, da te to omejuje in da si nesrečen zaradi tega, potem imaš čisto prav, da si želiš spremembe. In dobra novica je: sprememba je mogoča. Ne pride čez noč, ampak korak za korakom se da marsikaj premakniti.
Recimo ta del, ko si bil s sošolci v razredu s petimi fanti – najprej niste imeli nič skupnega, ampak si jih postopoma spoznal. To pomeni, da znaš navezovati stike, samo rabiš čas in okolje, kjer se ne počutiš pod pritiskom. Isto lahko velja tudi zdaj – mogoče boš v novem razredu sčasoma našel nekoga, s komer klikneš. In ja, razumem, da te je strah, da boš izpadel vsiljiv, da se "štuliš" k njim. Ampak v resnici večina ljudi tega sploh ne vidi tako. Če nekdo pride in samo posluša, ni nič narobe. Tudi poslušanje je del pogovora. In včasih je že to, da si prisoten in si tam, prvi pomemben korak.
Kar se tiče bratranca in tekme – ja, razumem, pričakuješ sproščen pogovor, a potem si tiho. To ne pomeni, da si slab sogovornik, ampak da še iščeš način, kako iz sebe spraviti tisto, kar ti po glavi roji. V glavi imaš veliko – to si zdaj dokazal s tem pismom. Samo pot še ni čisto tlakovana do tja, da bi to prišlo ven na glas. Ampak vaja, potrpežljivost in majhne priložnosti pomagajo.
Pa še nekaj – to, da si zdaj brez športa, brez rutine, brez družbe, lahko hitro pelje v spiralo občutkov, da tvoje življenje ni nič vredno. Ampak res te prosim, da si zapomniš: nisi pokvarjen, nisi "čuden", nisi brez vrednosti. Samo trenutno si malo izgubljen, in to je normalno. Ogromno najstnikov in tudi odraslih je kdaj v tej točki.
Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi začel pri majhnih stvareh. En stavek več na dan. Ena mala interakcija več. Namesto da čakaš, da se “počutiš samozavestno”, raje naredi nekaj kljub temu, da se počutiš nesigurno. Samozavest pride šele kasneje – kot posledica dejanj, ne obratno.
In če čutiš, da te vse skupaj preveč pritiska, da ne zmoreš sam, ni nič narobe, če greš do šolskega svetovalca ali psihologa. To ni znak šibkosti – to je znak, da si dovolj močan, da znaš prosit za pomoč.
Ti si vreden prijateljstva. Vreden si pogovorov. In vreden si dobrega življenja. Samo ne obupaj. Potiho rasteš bolj, kot se ti mogoče zdaj zdi. In sčasoma boš našel svoj način, svoj glas, svojo družbo.