Ponovno odkrijte sebe!

[bikica]

Pozdravljeni!
Vrtim se vedno v istem krogu. Bolj ko se trudim, da bi razumela, kaj se je zgodilo, da sta se moja starša po začetnem dokaj srečnem skupnem življenju, tako zasovražila, da se niti pogovarjati nista več mogla. Nikdar se nismo odkrito pogovorili. Nismo se mogli, saj nista bila ne eden ne drugi sposobna odkritega pogovra. Vedno ko sem se hotela pogovrit o mojem ostorštvu in naših odnosih sta vse razumela kot napad nase. Jaz pa sem obupno želela tega pogovra in seveda opravičila z njune strani za vse napake in krivice, ki sta mi jih storila, da bi lahko zaključila to poglavje svojega življenja in znova zaživela. Bolj sem se trudila, da je to pomembno zaradi mene in da jih ne obsojam več, manj uspešna sem bila. To me boli toliko bolj ker pa nimam več te možnosti, saj sta oba že pokojna. Mene pa še sedaj preganja misel, da sem jim jaz s svojim vztrajanjem pomagala v dokaj rani grob.
Naj malo opišem moje občutke in videnja iz otroštva.
Po tem, ko sem uspela jezo na starše obvladat in jo razumeti, se je pojavilo do staršev neko sočutje in razumevanje. To razumevanje in sočutje sem pač morala razviti, da sem lahko sploh razumela vse nijihve zablode pri mojem odraščanju.
Zlasti to sem čutila do očeta, ki je bil vse moje otroštvo nekak odsoten, pa ne v fizičnem smislu. Do očeta čutim močno sočutje, ker je bil drugače zelo čustven človek. Nikoli nisem videla mame jokati zaradi čustev. Mama je ponavdi kadar je jokala,jokala zaradi jeze in nemoči, ker se ji pač življenje ni odvijalo po njenem scenariju. Oče pa je bil bolj umetniška duša, rad je ustvarjal, pisal in bil zelo navezan na naravo. druga njegova plat pa je bila malo manj prijetna, saj je ljudi rad poniževal. Ampak ne na način, da bi dosegel da ima on vedno prav in se mora vse njem podrejati. Mislim, da je on dajal pozornost nekomu na način, da ga je užalil. Skratka izražal se je na malo čuden način. Tak način pa je bil precej žaljiv zame in zlasti za ljudi ki jih je imel rad. Ni se znal izražat. Iz družine se je čutil nekako odrinjenega, ker si je mama ustvarila kakonaj bi zgledal idealni mož in sprejemala očeta takega kot je. In potem se je odmaknil iz naše družine in živel sam zase, za svoja ustvarjanja. Pogosto je bil v svoji delavnici in ustvarjal. Videla sem ga smzvečer ali pa zjutraj preden sem šla v šolo. Skratka se z nama s sestro ni čisto nič ukvarjal. Kot otrok sem ga zaradi tega obsojala, saj nisem razumela zakaj je tako. Želela sem si očeta, ki bi bil prisoten pri moji vzgoji, odraščanju. Vendar nikdar (razen kot se spomnim v zelo zgodnjem otroštvu) se ni zanimal za nas otroke in vendar smo živeli skupaj. Ne vem mogoče se sliši nerazumljivo, ampak takoje bilo. Vse informacije o hčerkah mu je pač posredovala mama, pa še to ne zato, ker bi sam pokazal zanimanje, ampak ker je ona vztrajala. Zelo sem si želela očet na katerega bi se lahko obrnila, bi me podpiral, spoštoval, mi stal ob strani. Takrat sem se zaklela do dna duše da nikakor NE BOM KOT MOJI STARŠI. In tako se je takrat tam nekje v najstniških letih začela moja pot odkrivanja krivic in poglabljanja zakaj nisem srečna kot bi moral otrok biti. Zaradi tega sem še danes 'črna ovca' naše družine. sestra se je pač podala po isti poti in sama verjame kako je imela skrbne in ljubeče starše. Raje živi v nevednosti, kot bi pogledala resnici v oči in si priznala da njini starši pa niso bili nikakršni bogovi in so ga pri najini vzgoji presneto biksali. Pogovor z očetom je ponavadi potekal tako, da se je izražal samo na način, da naju je poniževal (pa kaj boš ti...samo poglej se nič ne znaš...nimaš pojma...) Dobila sem občutek manjvrednosti in seveda tako se je počasi namesto da bi se moja samozavest krepila propadala. Na začetku srednje šole sem imela tako uničeno samozavest in samospoštovanje, da sem se bala lastne sence. In potemje šlo vse samo še navzdol. Kaj se zgodi, starši namesto, da bi mi pomagali, da bi se pobrala so videli moje probleme kot lastno sramoto (glej kaj nam delaš...). seveda tega nisem počela namerno ampak je bilo posledica tega neszdravega odraščanja. In ko bi se morala ukvarjat s svojimi problemi, sem morala reševat njun problem. V bistvu sem bila jaz mama svoji mami in moja katastrofa se je stopnjevala. Mama je bila pa nevrotična razvalina in je očetu stregla na sto in en način. Midve s sestro pa sva to njeno žrtvovanje morale razumeti. Ne nikdar nisem tega razumela in nisem hotela razumeti, ker se mi je zdelo izkoriščevalsko in hinavsko. Mama se je na ta način samo potrjevala in ker ni dobila potrditve svoje lastne vrednosti tam kot bi jo morala je to počela s pretiranim delom in skrbjo za očeta. Otroci so bili samo postranski problem, ki pa je uf in oh bilo z njimi smo delo in skrbi. To sta lepo dosegla, da sem se do nedavnega počutila dolžno svojim staršem. Kako je lahko otrok svojim staršem kaj dolžan? Tako lepo odraščaš v veri, da so tvoji starši pa vsemogočni in ti si samo ena navadna smet, ki jim je lahko hvaležna, da so mi omogočili, da sem sploh lahko zrastla. Halooo pa kdo jih je prosil za tako nevzdržno, nesrečno otroštvo. Če je kdo komu kaj dolžan so oni meni ne jaz njim!!! Mislim, da bi mi pomagalo, da zaključim poglavje otrošva, če bi starša uspela videti, kako sem se počutila jaz in se mi opravičiti za vse krivice. Žal pa to več ni mogoče in se bojim, da bom to premlevala v nedogled.

Upam, da nisem pisala preveč nesmiselno in boste uspeli razbrati iz tega moje sporočilo.

Želim vam lep dan.
bikica

[Nevenka]

Pozdravljena, bikica, ko berem tvoje sporočilo, se ne morem znebiti občutka, da si se nekako zataknila v svoji preteklosti. Verjamem ti, da si jezna na starša in da ni bilo vse, kot je treba. Praviš, da bi verjetno opravila s tem, če bi se ti opravičila, ampak to žal ni mogoče, ker ju ni več. Praviš, da te še sedaj preganja misel, da si jima s svojim vztrajanjem pomagala v dokaj rani grob. S kakšnim vztrajanjem? S vztrajanjem pri pogovoru? Prav je, če si se hotela pogovoriti, onadva pa sta odrasla človeka, ki bi naj pri svojih letih zmogla vsaj preprost pogovor s svojo hčerko...
Veliko krivde, zamere in jeze je še vedno v tebi in to ti preprečuje, da bi šla naprej in vse, kar sedaj potrebuješ, je trdna odločitev, da je tega dovolj. Glede na to, koliko časa vrtiš ta krog negativnih misli iz preteklosti, pa ti svetujem, da si poiščeš pomoč psihoterapevta, kjer bosta skupaj predelala težke trenutke. Verjamem, da boš s pomočjo terapije prav kmalu sprejela odločitev, da je življenje preveč dragoceno, da bi ga zapravljala s preteklostjo, ki se je ne da spremeniti.

Veliko sreče in lepih misli ti želim
Nevenka

[Majchy]

Bikica...si po horoskopu bik? jaz sem
no, pa k resni temi...
vse drugo je slabše kot živeti v resnici...iluzija, da smo srečna družina je bila v meni prisotna večino let mojega življenja...dokler nisem s pomočjo psihoterapije (v katero me je pripeljalo razočaranje po končani zadnji zvezi) ugotovila, da je 'srečna družina' samo iluzija...od takrat ni več isto...starša sta zame dve odrasli osebi, ki imata slabostmi in seveda tudi dobre lastnosti...saj jih imamo vsi spremenilo se je to, da zame nista več 'vzornika' v smislu kako naj bi življenje v dvoje izgledalo, kako naj bi izgledala vzgoja...kako pa naj bi jaz kot otrok vedela, da je lahko vzgoja drugačna kot je bila njuna do mene...ali pa njun zakon, če sem pa videla samo zakon svojih staršev.

mislim da je bistveno, da se človek pomakne naprej ko ODPUSTI...ko sprejmeš starša takšna kot sta...bila sta to kar sta lahko bila oziroma kar sta bila sposobna biti...če bi se znala pogovarjati, bi se zagotovo pogovarjala iskreno s tabo...tudi sama se s starši nikoli nisem iskreno in odprto pogovarjala...ampak jaz se niti ne trudim...kaj pa bo spremenilo to, da bi mi rekla da jima je žal...če bi me znala bolje vzgajati bi me zagotovo bolje vzgajala...pač nista znala...verjetno tudi sama nista imela bleščečega otroštva.

človek se reši občutkov krivde, nemoči...ko sprejme pri sebi, da je v danem trenutku naredil vse kar je bil zmožen narediti...ker če bi lahko več, bi...in takrat tudi pri drugih vidiš tako...
odpuščanje je ključ do lastne osvoboditve...pusti jezi naj bo, če jo čutiš...slej ko prej bo izgubila svoj naboj...in prišel bo čas ko boš zmožna odpustiti..je že res, da se stvari zgodijo takrat ko je čas za to.

zato pusti da v tvoje srce pride ljubezen...odpusti, ko bo čas za to...nasmej se in si reci ''ne glede na vse sta bila moja starša dve osebi z dobrimi in slabimi lastnostmi ki sta me poskušala vzgojiti po svojih najboljših močeh...in rada vaju imam'' ...pa saj smo vsi samo ljudje...popolni v svoji nepopolnosti.

spusti zrak ki ga dihaš v sebe...nasmej se lepim spominom, ki jih imaš (zagotovo so bili tudi lepi trenutki)...in pusti da v tvojem srcu zasije tudi kaj lepšega kot jeza, nemoč in neskončno poskušanje spremeniti nekaj kar se spremeniti ne da...preteklosti se ne da spremeniti, lahko pa spremenimo pogled nanjo...tudi če nam ni bilo najlažje odraščati, imaš danes vso moč v svojih rokah da si ustvariš življenje kot si ga želiš...naj jezo zamenja hvaležnost...to je zelo močno čustvo...hvaležnost pa pride skupaj z odpuščanjem...in tako se rešiš krivde, jeze, nemoči.

veliko lepega,
majchy

[bikica]

majchy,
hvala za tvojo vzpodbudo in razumevanje. Se bom trudila to poglavje s starši predelati, odpustiti in zaključiti.
srečno in lep pozdrav
bikica

[Hruškadebeluška]

Pozdravljeni,

na vas se obračam s prošnjo za pomoč. Rada bi pomagala svoji mami, za katero menim, da ima psihične težave, pa ne vem kakšne vrste. Naj vam opišem njeno početje:

-obsedena je s čistočo, čeprav doma sploh nimamo pospravljeno in počiščeno. Vse povsod je veliko prahu in drobnih reči, ki jih želi spraviti, se pa zelo trudi, da so oblačila čista. Včasih recimo ne ve, če je v pralni stroj dodala prašek, zato večkrat kakšna oblačila pere dvakrat. (prepričana sem, da ga vedno doda, saj te stvari opravi avtomatsko). Stalno jo skrbi, da se je umazala, potem pa nas sprašuje, če se je morda z glavo postavila v wc in podobno.

Ko pride res hud dan, začne noreti, iz nje bruhajo vse stare zamere, vedno pa govori, da mora sama sebe kaznovati in da sedaj ne bo nikamor več šla.

Zanima me, kako ji naj pomagam, saj bi rada, da se reši teh težav

hvala

[Nevenka]

Pozdravljeni,

vaša mama ima kot kaže kar precejšnje težave, ki ji precej kvarijo kvaliteto življenja. Sami ji ne morete pomagati, ker navadno starši otrok ne poslušajo, tudi če imajo ti uporabne in dobronamerne nasvete. Poleg tega potrebuje strokovno pomoč. Če je možno, poiščite pomoč psihoterapevta ali tudi psihiatrično pomoč. Največji problem bo verjetno v tem, da jo prepričate, da to potrebuje. Povejte, da bi to veliko pomenilo vsem vam, če je potrebno, jo pospremite.

To je pravzaprav vse, kar lahko storite, njene težave so namreč povezane s strahovi, ki jih verjetno še sama ne razume, saj na ven delujejo precej neracionalno, zanjo pa so hudi in ji otežujejo življenje.

Želim vam veliko poguma:-)
Nevenka