Kdaj reči zdaj je pa konec? Prosim pomagajte

[Biba]

Pozdravljeni. sem nova na forumu. Enostavno nimam več moči zato se obračam na vas. No pa da povem svoj problem. Poročena sem 5 let. Približno tri leta je bil zakon idealen ,potem pa je počasi vse skupaj začelo toniti. Počutim se nemočno. Partner se enostavno več ne zanima za nas. Sedaj sva dobila še sinčka, ki je star 5 mesecev. No da preidem na problem. Mojemu možu je vse drugo bolj pomembno kot midva s sinom. ko iz službe pride domov si skuha kavo in odide takoj na računalnik, tam ostane dve uri ali še več potem pa se preseli samo pred televizijo. Za sina se enostavno ne zanima. V dnevu z njim preživi vse skupaj mogoče pol ure... Drugi problem je, da mu je vse bolj pomembno kot jaz. Vedno hodi ven z kolegi in pa kolegicami iz službe. Vsi so samski razen njega. On organizira seveda kdaj bojo šli in kam bojo šli. Ko rečem da bi tudi jaz z njim šla mi reče kaj bom tebe s sabo 'vleku'... Z mano noče nikamor, ker zame nikoli ni 'denarja'. Vzel si je dva dni dopusta in ,ker sem rekla da sedaj je pa dosti , in ne želim da gre na koncert se je dva dni mulal na kavču pred televizorjem. Ko sem mu rekla namesto da gleda tv naj se raje pride igrat z nami v sobo k sinu ko je je doma (ker veliko tudi dela in je tudi zaradi dela odsoten), mi je odgovoril nazaj da on je vzel ta dopust za koncert in ne za p**** m****..... Seveda šok... In to je samo ena od stvari, ki jih nemorem več trpeti. Ko mi pride vsega čez glavo in se zjočem mi reče kaj cmizdrim ali pa se mi smeje. Enostavno vse obrne v svojo prid. Vendo vse besede obrne v svojo prid, da vedno drugi izpademo 'grdi'. Danes sem rekla da nemorem več, da želim da greva narazen in me je doletelo to kar sem tudi pričakovala od njega. S pestmi me je udarjal po nogah in ščipal v roko vlekel za lase medtem ko sem jaz imela otroka v rokah.... Samo ulegla sem se na posteljo z otrokom in čakala kdaj bodo udarci prenehali.... Ni bilo prvič da me je udaril. Zato vam tudi pišem. enostavno več nevem kaj naj naredim. Prosim za vašo pomoč... Takole preko foruma je zelo težko, ker to je bil samo en primer problema, takih tem imam na pretek. Ne morem več. Ne želim si takšnega življenja. Saj ne rečem, saj je tudi dober do mene tudi ljubezniv, vendar so to izkaže ponavadi, da je takšen samo zato da dobi svoje kar si je začrtal. Jaz se opravičujem ker mogoče nisem napisalarazumljivo. Upam da boste razumeli kaj vam želim povedati. Na žalost nimam nikogar na koga bi se lahko za takšno stvar obrnila

[Nevenka]

Pozdravljena, Biba, ko sem brala tvoje sporočilo, sem začutila, kako nemočno se počutiš. Žal mi je, da se ti v partnerskem odnosu dogajajo take stvari.Tvoj partner ti na vse možne načine sporoča, da mu ni mar ne zate, ne za otroka, še več, postal je celo nasilen. Pa ne samo do tebe, tudi do otroka, saj mu ni mar, da se te je fizično lotil takrat, ko si imela v rokah vajinega dojenčka. Mogoče se je smiselno vprašati, kaj bo kasneje. Morda ne bo imel pomislekov udariti tudi svojega sina. Vem, da ti je težko to prebrati, vendar so tu stvari precej jasne. Zaščititi moraš sebe in otroka, zato je povsem na mestu, da razmišljaš o tem, da bi ga zapustila. Tvoj partner te nima rad, ne sliši te, ne spoštuje in ne upošteva. In ne bo se spremenil, vsaj ne sam od sebe, ker niti ne vidi, da bi kar koli delal narobe. Zato boš morala čim prej sama poskrbeti zase in za otroka in vama poiskati varno mesto, kjer bosta našla mir in začela živeti življenje, kot si ga zaslužita.
Če želiš, se lahko v torek oglasiš na naši skupini za pomoč pri anksioznosti in depresiji, ki je namenjena osebnostni rasti, pa se bova tam v živo kaj več pogovorili.
Veliko poguma ti želim in mirno noč.
Nevenka

[Biba]

Najlepša hvala za vaš odgovor. Vaša iskrenost me je nekako spustila na realna tla vendar se bojim da sem še vedno malo v oblakih in si resnice ne priznam... Moram še povedati ,da sem stara komaj 25 let in me čaka še veliko veliko stvari v življenju. Glede na to da sem mlada imam za seboj kar nekaj žalostnih dogodkov. Pri sedemnajstih sem imela prometno s fantom. Jaz sem preživela on je umrl... Vsak ve kako težko je ko ti umre nekdo bližnji. Potrebovala sem nekoga ki bi me poslušal, ki bi mi stal ob strani. Želea sem pozabiti. Počutila sem se krivo. Zelo dolgo časa... Vse skupaj sem nekako prebolela vendar nikoli pozabila. Takrat mi je ob strani stal sedanji mož, prijatelj še iz otroštva. Takrat se mi je zdelo neverjetno, da takšna oseba res obstaja. Vdan, ljubeč, veren... Niti ene slabe stvari. Potem sva se preselila skupaj. Se poročila. Njegovi starši so daleč, moji v isti hiši. (vendar drugi vhod). In tako se je vse skupaj začelo. Najbolj me boli ker vem da ni bil tak človek. poznam ga vse življenje. Sprašujem se tudi, sem mogoče jaz kriva da je postal takšen človek? Kje je prišlo do takšnega odnosa zakaj??? Zgoraj sem napisala ,da hoodi ven samo z kolegi, res je ampak to ni vsak vikend ampak mogoče enkrat na mesec ali pa še to ne. Nikoli nisem imela proti, samo nazadnje sem želela biti zraven, ker bi šli na koncert katerega bi si tudi sama želela ogledati. Želim si popraviti odnos, želim si moža, takšnega kot je bil prej, vendar enostavno mu ne pridem do živega. ŽŽelim si na skupno terapijo, on tega ne želi. Prosila sem ga že večkrat ved+ndar ne. Želim si biti ljubljena, zaželena... Predvsem pa si želim biti spoštovana in ne tretirana kot neka smet. Želim si biti pomembnejša od filma, ki se predvaja na tv-ju. Po poklicu sem vzgojiteljica, službe trenutno nimam ,ker sem zanosila , ko sem bila zaposlena za določen čas. Pogodbe seveda niso podaljšali. On je zdravstveni tehnik. Skrbi za ljudi, se pravi da neka čustva mora imeti v sebi. Za skupino še nisem pripravljena. Mogoče, bi raje individualni pogovor z terapeutom. Prosim povejte mi je problem mogoče v meni?

[Nevenka]

Draga Biba, seveda je problem tudi v tebi, verjetno se premalo postavljaš zase in ne postavljaš mej v vajinem odnosu. Že mogoče, da je bil tvoj partner včasih drugačen, verjetno je bil zaljubljen in takrat smo pripravljeni marsikaj narediti za odnos in drugo osebo. Ko zaljubljenost mine, pa smo nenadoma na prvem mestu spet mi, taki kot smo v resnici z vsemi zahtevami po prilagajanju našega partnerja in tudi željami po svojem načinu preživljanja prostega časa. Praviš, da ima tvoj partner vedno čas za prijatelje, zate in sinka pa nikoli. Kje pa je tvoj prosti čas? Tudi ti imaš enako pravico do njega kot on. Res je, da nisi v službi, tvoja služba je trenutno gospodinjstvo in skrb za otroka, kar pa ni nič manj naporno kot druge službe in ravno tako si zaslužiš počitek. Otrok je tudi njegov in te odgovornosti se mora zavedati. Nič nisi povedala o tem, kako si se odzvala na fizično nasilje iz njegove strani, ki je v vsakem primeru nedopustno. Vem, da ga imaš rada, ampak verjetno ne takega kot je sedaj, v tebi je neka njegova druga podoba iz preteklosti. Premalo poznam tebe in vajin odnos, da bi ti lahko kaj svetovala in vsekakor je smiselno, da poiščeš pomoč v obliki psihoterapije, tudi individualne. Zelo pomembno je namreč, da globoko v sebi ugotoviš, da sta ti in otrok preveč pomembna, da bi bila lahko žrtev fizičnega in psihičnega nasilja v odnosu. In seveda.... da premagaš strah pred postavljanjem meja in strah pred tem, da bi ostala sama.

Veliko poguma ti želim in prijeten dan
Nevenka