Stran 1 od 1

Panični napad sredi noči

OdgovorObjavljeno: čet. 21.dec.2017 8.01
mija
Pozdravljeni, zadnje čase se mi dogajajo čudne stvari. Zvečer mirno zaspim, spat grem relativno pozno. o nekaj urah spanja se nenadoma zbudim in začutim čudno tesnobo v prsih ter gromozanski strah, sploh ne vem, česa me je strah. Potem mi začne srce noro utripati, tresem se in ful potim. Nato me zvije v trebuhu in moram na wc. Ko se privlečem spet do postelje, sem uničena, prestrašena in izmučena. Včasih zaspim nazaj, včasih pa prestrašena bedim do jutra. Kaj se i dogaja? Je to panični napad?
Zdaj me je že postalo strah noči. Že zvečer se obremenjujem s tem, kaj če bo spet in ob tem čutim v prsih čuden pritisk. Ali mi lahko kdo pomaga? Aja, še to, stara sem 32 let.

Že vnaprej hvala za pomoč
Mija

Re: Panični napad sredi noči

OdgovorObjavljeno: čet. 21.dec.2017 16.54
ime24
Sem skoraj 100% da je ene vrste panični napad. Sploh ta strah pred ponovitvijo je značilen pri vsem tem. Meni se je zelo podobno pojavljajo vendar čez dan

Re: Panični napad sredi noči

OdgovorObjavljeno: pon. 25.dec.2017 17.04
Nevenka
Pozdravljena, Mija,

skoraj sigurno gre za panične napade, ki se pogosto pojavljajo tudi sredi noči oz. nas zbudijo. Vem, da se zdijo nočni panični napadi še bolj strašljivi in neobvladljivi, saj se nam ponoči navadno vse zdi še malo težje, vendar gre za pojav, ki sčasoma izzveni in je popolnoma nenevaren.

Najbolj običajni znaki nočnega paničnega napada so:
- nenaden navadno precej močan strah
- tiščanje v prsih
- občutek vročine ali mraza
- potenje
- hitro bitje srca
- tresenje
- omotica
- prebavne motnje (navadno ob koncu napada obliki driske)

Kaj lahko naredimo ob napadu:
- najbolje je, da se v postelji zravnamo oz. vsedemo
- popijemo kozarec mrzle vode
- lahko tudi vstanemo in se malo sprehodimo

Ko napad mine, smo navadno precej utrujeni in če je le možno, poskusimo zaspati nazaj.

Pomembno je, da ne razmišljamo, da nočni napadi pomenijo poslabšanje anksioznosti, ker to ne drži. So samo del te motnje in ravno tako ozdravljivi kot tudi vsi ostali simptomi panične motnje ali anksioznosti. Poskusimo jih sprejeti in normalizirati in ob njih razmišljati nekako takole:
"Ok, nekaj časa bodo pač del mojega življenja, niso prijetni, nevarni pa tudi ne. In sčasoma se bo vse uredilo, zagotovo. Ne mislim se več ukvarjati z njimi..."

Čim bolj se pomirimo z njimi. Včasih, ko jih zares sprejmemo in se znamo pomiriti že takoj na začetku, ko se začnejo prvi znaki, se napadi navadno sploh ne razvijejo in se vse konča samo z nekoliko hitrejšim bitjem srca. Ko to veščino obvladamo, se navadno tudi ne pojavljajo več.

Veliko mirnih noči vam želim in lepe božične praznike --<--@
Nevenka

Re: Panični napad sredi noči

OdgovorObjavljeno: sr. 27.dec.2017 21.46
mija
Najlepša hvala za odgovor, res ste mi pomagali s temi informacijami :)

Me pa še nekaj zanima. Velikokrat se mi po takšni noči tesnoba vleče čez cel dan. Zdi se mi, da zaradi teh občutkov kar ohromim in ne morem ničesar pametnega več narediti. Najraje bi se kar stisnila v en kot in počakala, da ti grozni občutki minejo. Strah me je, da ne bo nikoli konec. Nikomur nisem povedala, kaj se mi dogaja in včasih me je strah, da se mi bo kakšne panični napad zgodil zunaj pred neznanimi ljudi. Zato se v zadnjem času precej zadržujem doma, čeprav se po drugi strani bojim, da si nazadnje ne bom več nikamor upala. Kakšen nasvet?

Re: Panični napad sredi noči

OdgovorObjavljeno: pon. 1.jan.2018 18.49
Nevenka
Pozdravljena,

vem, da so panični napadi nadležni in težki za prenašat, vendar je bistveno, da se ne osamimo in si ne krčimo življenjski prostor. Tega preprosto ne smemo dopustiti. Bistveno je, da počnemo vse stvari tako kot prej, pa čeprav je težko. Panični napadi se vedno končajo. Navadno trajajo neko krajše obdobje, potem pa vse skupaj izzveni ali se spremeni v nekoliko drugačno obliko občasnega slabega počutja in različnih simptomov anksioznosti.

Ko se s temi težavami družimo z ljudi, si je včasih pametno narediti neke vrste sos strategijo. Npr. s seboj nosimo steklenico hladne vode, da jo popijemo ob prvih težavah (navadno že to pomaga, da nam je lažje). Če nam je nerodno, da bi kdo odkril, kaj se nam dogaja, si pripravimo kakšen izgovor, ki je za nas sprejemljiv, npr. "Ah, malo se slabo počutim, verjetno bo kakšna viroza..." ali kaj podobnega.

Sprijaznimo se s tem, da nekaj časa težave pač bodo in se navadimo z njimi živeti. Nikakor pa zaradi tega ne ohromimo svojega življenja, ker se je potem, ko smo se enkrat umaknili, zelo težko spet navaditi na normalno življenje in druženje.

Lep pozdrav
Nevenka