Stran 1 od 1

Ponavljajoče se skrbi

OdgovorObjavljeno: pon. 26.feb.2018 9.56
Izgubljena28
Pozdrav,

stara sem 28 let in mislila sem, da so te stvari in občutki za mano. No, pa sem se zmotila. Pred maturo, torej 10 let nazaj sem imela ogromne probleme s srcem, čudnimi občutki po telesu, pa omotice in vrtoglavice, preiskave in pregledi... Telesno vse ok.
Ker sem videla, da ne morem tako naprej sem naredila rez in se začela bolj gibati, pred tem sem se kar precej zredila, začela sem drugače živeti in razmišljati... Bilo je bolje.
Sedaj sem... V novi situaciji... Podobna zgodba. Imam partnerja, dobro se razumeva, ni pa nama vedno najlažje. Spomladi mu je umrl oče, letos je mamo že dvakrat kap zaradi rakave bolezni. Ima hčerko iz prejšnjega zakona, bivša žena nama ni ravno naklonjena. Imam službo za nedoločen čas, urejala sva si stanovanje... Veliko je bilo vsega. Le jaz, ob nekaterih rečeh nisem občutila take sreče, kot bi jo morala. To je bilo vse kar sem hotela... Biti z njim, imeti svoj dom in stalno službo.
Ne vem, ali je bilo vsega preveč... Ali pa imam spet težave, ker je znam predelati stvari.
Okoli mene je bilo kar naenkrat veliko bolnih, mladih, tudi starejših. Hude diagnoze. En večer po napornem dnevu in več urah pri veterinarju s psom, me je začela boleti glava. Utrujenost. Nekje zadaj sem se začela spraševati, da ni kaj resnega...u brez veze. Naslednje jutro je bil glavobol še vedno prisoten. Spet...neke vsiljene misli. V tistem sem si rekla, da če bi bilo kaj resnega bi se pojavili tudi drugi simptomi. In res... Po rokah sem imela kar naenkrat občutek špikanja. Nekako sem ga odmislila, ostal pa je strah. Naslednji dan, spet, tokrat tudi po stopalu. Postala sem pozorna na čisto vsak 'premik'v telesu. Huda stiska.... Panika, spet vrtoglavice... Pa tisto, kar sem rekla, da ne bom več počela... Iskanje simptomov. To sem povedala partnerju, ki je težko razumel, čeprav sva se potem pogovorila. Par dni je bilo vse od. Pomirjena. Potem sem pred odhodom na dopust doživela isto stisko... Živčnost... Spet špikanje po dlaneh, tokrat obeh... Kaj me je do tega pripeljalo, ne vem. Ko sem. Počela kaj drugega, sem na to pozabila... Če sem se spet spomnila....je bilo isto. Bila sem brezvoljna, pa tudi motivacije nisem imela za meni ljube reči. Boli me, ker včasih ne moram povedati kako se počutim, da sem rada z njegovo hčerko ampak da je zame tudi to novo, da je drugače vzgojena in tudi razvajena, zato včasih težje kaj požrem... Da pa moram biti tiho, če ne je edini očitek, da potem ne morava biti skupaj. Za vsako majhno stvar se obremenjujem, veliko stvari me globoko prizadene... Pogosto čutim krivico... Ker se trudim, stalno se moram dokazovati v službi. Vsak dan se 2 uri samo vozim, popoldne sem utrujena. Nimam več prave energije. Strah me je situacij, saj ne znam več konstruktivno pristopiti k stvari...ze od nekdaj sem videla v vsem slabo, vedno se zjočem, ne vidim naprej...strah me je hudih bolezni, smrti bližnjih...
Pa imam toliko razlogov za srečo....

Re: Ponavljajoče se skrbi

OdgovorObjavljeno: sr. 28.feb.2018 14.01
Nevenka
Pozdravljeni,

ujeli ste se v zaskrbljene misli, ki jim ni videti konca in v detektivsko opazovanje telesa. To se velikokrat začne z nekim nedolžnim znakom ali bolečino v telesu, ki ji posvetimo preveč pozornosti in damo poseben pomen neke usodne nevarnosti. Trenutno verjetno vse skupaj deluje tako, kot da vas misli oblegajo brez konca in kraja, vi pa zaradi borbe z njimi izgubljate energijo in tudi veselje do česarkoli v vašem življenju.

Najprej se je potrebno zavedati, da gre samo za misli. Vsak človek ima dnevno kar veliko neumnih, bizarnih, strašljivih misli, ki pa preprosto odidejo, če se jim preveč ne posvetimo. Predstavljajte si nekoga, ki kosi travo na travniku poleti. Takrat je zunaj precej različnih žuželk, našega kosca obletavajo muhe, čmrlji, ose, čebele..., tako kot vas obletavajo nadležne misli. Če bi se kosec ukvarjal z vsako mušico posebej, verjetno ne bi pokosil travnika. On se z njimi ne ukvarja, preprosto jih ignorira in kosi naprej. No in to je tudi recept za vaše misli. Potrebno jih je ignorirati oz. biti v vlogi opazovalca in si reči nekako takole: "O, poglej, opazila sem, da imam misel, da moj glavobol pomeni, da sem zbolela... Kako zanimivo...."

Nadležne misli so pri anksioznosti tako kot kihanje pri prehladu, samo simptom, ki je neškodljiv, nas pa malo utrudi.
Poskusite se fokusirati na kaj drugega zanimivega, začnite se ukvarjati z kakšno novo dejavnostjo, se družiti z novimi ljudmi, lahko pa tudi meditirate. Z meditacijo se boste nekoliko umirili, obenem pa se naučili, kako se lahko od misli oddaljite in jih ne jemljete več kot del sebe.

Če pa vseeno ne bo šlo, se oglasite na kakšnem individualnem razgovoru, da skupaj poiščeva najboljšo rešitev za vas.

Vse dobro vam želim
Nevenka