Ponavljajoče se skrbi
Objavljeno: pon. 26.feb.2018 9.56
Pozdrav,
stara sem 28 let in mislila sem, da so te stvari in občutki za mano. No, pa sem se zmotila. Pred maturo, torej 10 let nazaj sem imela ogromne probleme s srcem, čudnimi občutki po telesu, pa omotice in vrtoglavice, preiskave in pregledi... Telesno vse ok.
Ker sem videla, da ne morem tako naprej sem naredila rez in se začela bolj gibati, pred tem sem se kar precej zredila, začela sem drugače živeti in razmišljati... Bilo je bolje.
Sedaj sem... V novi situaciji... Podobna zgodba. Imam partnerja, dobro se razumeva, ni pa nama vedno najlažje. Spomladi mu je umrl oče, letos je mamo že dvakrat kap zaradi rakave bolezni. Ima hčerko iz prejšnjega zakona, bivša žena nama ni ravno naklonjena. Imam službo za nedoločen čas, urejala sva si stanovanje... Veliko je bilo vsega. Le jaz, ob nekaterih rečeh nisem občutila take sreče, kot bi jo morala. To je bilo vse kar sem hotela... Biti z njim, imeti svoj dom in stalno službo.
Ne vem, ali je bilo vsega preveč... Ali pa imam spet težave, ker je znam predelati stvari.
Okoli mene je bilo kar naenkrat veliko bolnih, mladih, tudi starejših. Hude diagnoze. En večer po napornem dnevu in več urah pri veterinarju s psom, me je začela boleti glava. Utrujenost. Nekje zadaj sem se začela spraševati, da ni kaj resnega...u brez veze. Naslednje jutro je bil glavobol še vedno prisoten. Spet...neke vsiljene misli. V tistem sem si rekla, da če bi bilo kaj resnega bi se pojavili tudi drugi simptomi. In res... Po rokah sem imela kar naenkrat občutek špikanja. Nekako sem ga odmislila, ostal pa je strah. Naslednji dan, spet, tokrat tudi po stopalu. Postala sem pozorna na čisto vsak 'premik'v telesu. Huda stiska.... Panika, spet vrtoglavice... Pa tisto, kar sem rekla, da ne bom več počela... Iskanje simptomov. To sem povedala partnerju, ki je težko razumel, čeprav sva se potem pogovorila. Par dni je bilo vse od. Pomirjena. Potem sem pred odhodom na dopust doživela isto stisko... Živčnost... Spet špikanje po dlaneh, tokrat obeh... Kaj me je do tega pripeljalo, ne vem. Ko sem. Počela kaj drugega, sem na to pozabila... Če sem se spet spomnila....je bilo isto. Bila sem brezvoljna, pa tudi motivacije nisem imela za meni ljube reči. Boli me, ker včasih ne moram povedati kako se počutim, da sem rada z njegovo hčerko ampak da je zame tudi to novo, da je drugače vzgojena in tudi razvajena, zato včasih težje kaj požrem... Da pa moram biti tiho, če ne je edini očitek, da potem ne morava biti skupaj. Za vsako majhno stvar se obremenjujem, veliko stvari me globoko prizadene... Pogosto čutim krivico... Ker se trudim, stalno se moram dokazovati v službi. Vsak dan se 2 uri samo vozim, popoldne sem utrujena. Nimam več prave energije. Strah me je situacij, saj ne znam več konstruktivno pristopiti k stvari...ze od nekdaj sem videla v vsem slabo, vedno se zjočem, ne vidim naprej...strah me je hudih bolezni, smrti bližnjih...
Pa imam toliko razlogov za srečo....
stara sem 28 let in mislila sem, da so te stvari in občutki za mano. No, pa sem se zmotila. Pred maturo, torej 10 let nazaj sem imela ogromne probleme s srcem, čudnimi občutki po telesu, pa omotice in vrtoglavice, preiskave in pregledi... Telesno vse ok.
Ker sem videla, da ne morem tako naprej sem naredila rez in se začela bolj gibati, pred tem sem se kar precej zredila, začela sem drugače živeti in razmišljati... Bilo je bolje.
Sedaj sem... V novi situaciji... Podobna zgodba. Imam partnerja, dobro se razumeva, ni pa nama vedno najlažje. Spomladi mu je umrl oče, letos je mamo že dvakrat kap zaradi rakave bolezni. Ima hčerko iz prejšnjega zakona, bivša žena nama ni ravno naklonjena. Imam službo za nedoločen čas, urejala sva si stanovanje... Veliko je bilo vsega. Le jaz, ob nekaterih rečeh nisem občutila take sreče, kot bi jo morala. To je bilo vse kar sem hotela... Biti z njim, imeti svoj dom in stalno službo.
Ne vem, ali je bilo vsega preveč... Ali pa imam spet težave, ker je znam predelati stvari.
Okoli mene je bilo kar naenkrat veliko bolnih, mladih, tudi starejših. Hude diagnoze. En večer po napornem dnevu in več urah pri veterinarju s psom, me je začela boleti glava. Utrujenost. Nekje zadaj sem se začela spraševati, da ni kaj resnega...u brez veze. Naslednje jutro je bil glavobol še vedno prisoten. Spet...neke vsiljene misli. V tistem sem si rekla, da če bi bilo kaj resnega bi se pojavili tudi drugi simptomi. In res... Po rokah sem imela kar naenkrat občutek špikanja. Nekako sem ga odmislila, ostal pa je strah. Naslednji dan, spet, tokrat tudi po stopalu. Postala sem pozorna na čisto vsak 'premik'v telesu. Huda stiska.... Panika, spet vrtoglavice... Pa tisto, kar sem rekla, da ne bom več počela... Iskanje simptomov. To sem povedala partnerju, ki je težko razumel, čeprav sva se potem pogovorila. Par dni je bilo vse od. Pomirjena. Potem sem pred odhodom na dopust doživela isto stisko... Živčnost... Spet špikanje po dlaneh, tokrat obeh... Kaj me je do tega pripeljalo, ne vem. Ko sem. Počela kaj drugega, sem na to pozabila... Če sem se spet spomnila....je bilo isto. Bila sem brezvoljna, pa tudi motivacije nisem imela za meni ljube reči. Boli me, ker včasih ne moram povedati kako se počutim, da sem rada z njegovo hčerko ampak da je zame tudi to novo, da je drugače vzgojena in tudi razvajena, zato včasih težje kaj požrem... Da pa moram biti tiho, če ne je edini očitek, da potem ne morava biti skupaj. Za vsako majhno stvar se obremenjujem, veliko stvari me globoko prizadene... Pogosto čutim krivico... Ker se trudim, stalno se moram dokazovati v službi. Vsak dan se 2 uri samo vozim, popoldne sem utrujena. Nimam več prave energije. Strah me je situacij, saj ne znam več konstruktivno pristopiti k stvari...ze od nekdaj sem videla v vsem slabo, vedno se zjočem, ne vidim naprej...strah me je hudih bolezni, smrti bližnjih...
Pa imam toliko razlogov za srečo....