Stran 1 od 1

izgubljenost

OdgovorObjavljeno: pon. 27.mar.2017 11.21
Vayu
Pozdravljeni,

na vas se obračam, ker potrebujem pomoč. imam 24 let, študirala sem dramaturgijo, pa sem študij zaradi občutka nekompetentnosti opustila: prvi letnik je bilo še v redu, potem so me pa socialni stiki z ljudmi na faksu, katere sem idealizirala, paralizirali do te mere, da mi je študij postal veliko breme. Panično je me je postalo strah trenutkov, ko morem karkoli povedat, ker sem se sama sebi zdela povsem neumna, konstantno sem se primerjala z izrečenim drugih in vsako misel v glavi polirala in jo stokrat premlevala preden sem jo izrekla, ali pa je sploh nisem.
Ko smo bili npr. na kavi, čeprav sem želela oditi, sem tam sedela in premlevala u glavi misli o tem, da morem, it, ampak kako naj to izvedem, ker me je bilo povsem groza trenutka, ko bom mogla prevzet pozornost nase, vstat, premaknit stol, in moj glas je bil vedno preveč šibek, ali pa nikoli ni bilo pravega trenutka za tisti moj medli 'adijo'. vedno sem bila nesproščena, napeta, živčna, ko sem rekla kaj neumnega ali ko sem izzvala neodobravanje drugih, je ta moja misel postala središčna misel v moji glavi, dolgo si je nisem oprostila. Kar se tiče študijskih obveznosti, nisem imela težav, prišla sem do 3. letnika s povprečjem 9, ostala mi je le še diploma, vendar mi je samo gibanje po hodniku šole in misel na to, da koga srečam, zbujalo take grozne občutke, da sem se postopoma izolirala. zdelo se mi je, da sem v očeh vseh zguba in da me vrednotijo skozi to perspektivo.

od takrat sta minili 2 leti: zapustila sem ljubljano in se vrnila domov, si dobila študentsko delo. Še vedno sem imela namen, da študij zaključim, ker mi res ni manjkalo veliko. Ampak ta diploma ne bi imela nobene veljave, ker vse temelji na mreženju, in če nisi dovolj samozavesten in priljuden in ne vzpostavljaš stikov, kakor jih naprimer jaz nisem, v tem poklicu nimaš nobene prihodnosti.

Danes imam občutek, da je vse brez smisla, izogibam se še najmanjšim obveznostim, ki so mi zelo v breme: kot so naprimer hišna opravila, obisk pošte, lekarne, babice, . Sem zelo razdražljiva s strani družinskih članov, ne morem jih niti gledat v oči, skoraj ne komuniciramo. Sem zgubljena in pozabljiva. Moja soba in moj avto so povsem neurejeni. Ni stvari, ki bi me vznemerjala, ki bi mi dajala občutek izpolnitve ali zadovoljstva, vsi dnevi so povsem enako prazni: ko se zjutraj zbudim, bi rada še kar naprej spala, da gre dan mimo, ker nimam nič za počet. Nimam nobenih prijateljev; po eni strani si jih zelo želim, po drugi strani pa so mi socialni stiki velikokrat odveč. Ležim doma v postelji, gledam serije in masturbiram. groza me je konstantnega zavedanja, da je vsa ta praznina moje življenje in moja obstoječa realnost. nevem kako naj spremenim takšno doživljanje sveta. Sem poizkusila že z meditacijo in pozitivnim mišljenjem, ampak nikoli nisem ustrajala ker se mi je zelo kmalu zazdelo, da lažem sama sebi. O tem se ne pogovarjam z nikomer.
Nisem v pogonu, stagniram v praznini. In ne vem, kako naj se aktiviram, kje naj začnem. V glavi konstantno premlevam iste samodestruktivne misli in krivo se počutim, ker ne naredim ničesar, da to spremenim. Razmišljam tudi o samomoru, ampak se zavedam, da tega ne bom naredila, ker nimam jajc. 24 let imam, sem v obdobju, ko bi morala nekaj ustvarjat, delat na sebi, se izobraževat, spoznavat svet, moja realnost pa ne presega enoličnosti moje sobe, pogled v svet pa zame seže le skozi računalniški ekran. Se bo moje življenje izpelo v takšni praznini?

vmes sem bila na par delavnicah in dobila tudi nekaj priložnosti za pisanje in objavo, vendar sem se sama sebe bojkotirala tako, da sem presegla rok ali pa ne odgovorila na mail. in tako sem priložnost za nek napredek spremenila le v še eno priložnost za obsesivne misli in samoobtoževanje. Ko sem bila majhna, sem brala in pisala z velikim veseljem, ko sem prišla v svet stroke so pa v to aktivnost posegla razno razna pričakovanja, zahteve in primerjave, ki so privedle do velike samocenzure in se stopnjevale v pasivnost.

Ne vem, ali sem depresivna, ali samo prekleto lena. Večinoma imam normalen apetit, nimam fizičnih znakov, glavobolov, le večkrat prisoten občutek dušenja in težke gmote v prsih. Res bi rada kak nasvet, kako naprej.

Hvala Vam
E.

Re: izgubljenost

OdgovorObjavljeno: tor. 28.mar.2017 13.22
Nevenka
Pozdravljena, E,

življenje, ki ga opisuješ, je res daleč od polnega življenja dekleta tvojih let. Socialna anksioznost te je pripeljala do izogibanja kontaktov z drugimi ljudmi, izogibanje pa je pripeljalo do popolne izolacije. Ker pa so ravno kontakti tisto, kar daje človeku občutek, da živi, čuti in se ima lepo, je življenje počasi postajalo vse bolj brezbarvno in pusto, ti pa vedno bolj obupana in brez moči.

Vendar pa rešitev iz teh težav obstaja. Glede na to, da trenutno pravzaprav v svojem življenju ne funkcioniraš, boš verjetno na začetku rabila pomoč na dveh nivojih in sicer zdravila in psihoterapijo. Zdravila bodo močno zmanjšala tvoj strah pred socialnimi situacijami, tako da se boš lažje družila in počela stvari, ki si jih želiš, psihoterapija pa bo pomagala pri zamenjavi vzorcev mišljenja, vedenja in čutenja z vzorci, ki ti bodo v življenju pomagali pri vsakodnevnih izzivih.

Čeprav ta trenutek ne izgleda tako, pa znajo biti težave v tvoji starosti tudi koristne. Mlajši kot si, lažje se je namreč znebiti nekaterih škodljivih vzorcev, ki smo jih prinesli iz otroštva, in ljudje, ki začnejo zgodaj delati na svojem osebnostnem razvoju, so veliko bolj uspešni in srečnejši v kasnejšem življenju.

Vse dobro ti želim --<--@
Nevenka

Re: izgubljenost

OdgovorObjavljeno: sr. 13.okt.2021 20.47
serbus
bravo, resje

Re: izgubljenost

OdgovorObjavljeno: ned. 14.maj.2023 21.48
Ema22
V duhu Sokratove trditve, da neraziskanega življenja ni vredno živeti, je ameriški psihoanalitik Stephen Grosz skozi izkušnje, ki jih je pridobil v petindvajsetih letih svojega izvajanja psihoanalitične prakse, v svoji odmevni knjigi Iskanje izgubljenega človeka ustvaril fascinantno zbirko človeških zgodb, ki se skrivajo tako za najbolj običajnimi kot tudi nenavadnimi človeškimi vedenji. Avtorjev namen je bil skozi prigode resničnih posameznikov odkriti in razložiti skrite motive, ki vplivajo na naše vedenje in prikazati pomembnost tega, da naše pripovedovanje nekdo posluša.
Grosz z bralcem deli zgodbe pacientov, ki jih je srečal v toku svoje prakse v več kot 50 tisoč urah pogovorov, te pa virtuozno prelije v pripovedi, s katerimi nas natančno pelje skozi psihoanalitični proces. Delo, briljantno izpisano v maniri kakega Čehova, vsebuje trideset presunljivih zgodb posameznikov, ki razkrivajo skrite motive za svoje vedenje in svoja dejanja. Tako spoznamo profesorja, ki pri sedemdesetih letih ugotovi, da je dejansko homoseksualec, potem dekle, ki živi v izjemno urejenem domu, a vsako noč moči posteljo, pa fanta z motnjami učenja, ki pljuva v obraz svojega terapevta itn. V vsakem od poglavij Grosz prikaže, kako posameznikom pomaga postopek psihoanalize pri tem, da se spremenijo ali pa sprejmejo dejstvo, da nekaterih stvari ne morejo spremeniti.
Iskanje izgubljenega človeka je delo o želji po pripovedovanju, po razumevanju in po tem, da bi nas ostali razumeli. Je delo o spreminjanju, za katerega si prizadevamo, in o izgubah, ki spremljajo to spreminjanje. Elegantno spisane zgodbe, ki nam pokažejo, da lahko spoznanja, do katerih se pride tekom procesa psihoanalize, analitika naučijo prav toliko kot pacienta. Knjiga iskanje izgubljenega človeka