Poporodne tegobe ali depresija?
Objavljeno: čet. 12.jan.2017 8.22
Pozdravljena,
situacija v kateri sem se znašla je vedno hujša, in sicer januarja bo 1 leto od rojstva drugega otroka. Z možem sva zelo srečna saj sva mislila, da ne bova imela več otrok imela sem tri spontane splave po prvem otroku. Problemi so se začeli kmalu po rojstvu (cca 4 m). Motiti me je začela družba mojega moža oz čustva povzana s to družbo. S to družbo prijateljuje že nekaj časa tudi pred porodom in zanositvijo (takrat me ni motila), vendar sedaj pogosteje. V meni pa je to prebudilo nova čustva - negativna. Vsakič ko gre z družbo ven za več dni ali samo pijačo v meni izbruhne bes, ljubosumje, občutek, da me ne mara, občutek osamljenosti, nervoza, jokam. V družbi so tudi dekleta,...kaj hujšega! v svoji glavi si delam scenarije kako bo prišel domov, me posedel na kavč in povedal da tako ne gre več, da je zaljubljen v drugo. Priznam ima prijateljico, ki je čedna, vsa razigrana, mlajša, polna energije,.. vedno se smeji v njeni družbi,... to me dela ljubosumno in to tako močno da bi mu škodovala, ta naval besa me straši in ovira v življenju včasih me boli celo telo, utrujena sem. Postalo mi je vseeno za vse, mojo družbo, družino, zase! Ne vem zakaj sem tako močno ljubosumna, posesivna tako močno si želim, da bi bil samo z menoj,.... V meni se bojujeta 2 osebi. Prva pravi, da je to normalno da hodi ven z drugimi, da ima poleg družine tudi svoje življenje,....druga pa je uničevala, ljubosumna,....
Z možem sva se o tem večkrat pogovorila, povedala sem mu, da sem predolgo doma (leto in pol zaradi rizične nosečnosti), da bi jaz tudi kam šla tudi z njim in to družbo, vendar pravi da me ne more s seboj vzet. Sama nimam take "luštne" družbe. Velikokrat gredo kam na izlet,.... Do sedaj še ni izneveril mojega zaupanja pa vendar mu ne zaupam. Vedno poudarja, da mu družina pomeni vse, da nima potrebe po drugih puncah, da so mu moji izpadi brezvezni in se noče več pogovarjat oz postane nervozen. Včasih me tolaži, včasih izbruhne v jezi, da nisem normalna ko izjavljam, da se bojim izgube,.... Lovim ga na besedah, dejanji,...obsedena sem. on to čuti in me počasi odriva stran.
Sama ponoči težko spim, sanjam vedno eno in isto, punco - prijateljico kako se skrivata in ljubita,.... Strah je vedno prisoten, nervoza, v grlu imam cmok, bitje srca je pospešeno sploh ne vem kdo sem, kaj čutim,.... sama praznina razen negativnih čustev.
Prosim za vašo pomoč, svetovanje, ker se bojim, da ga bom sama pripeljala do tega, da me bo prevaral in odšel. Kako naj ustavim to trpinčenje sebe in njega? Kaj se sploh dogaja z menoj?
Hvala in LP Anja
situacija v kateri sem se znašla je vedno hujša, in sicer januarja bo 1 leto od rojstva drugega otroka. Z možem sva zelo srečna saj sva mislila, da ne bova imela več otrok imela sem tri spontane splave po prvem otroku. Problemi so se začeli kmalu po rojstvu (cca 4 m). Motiti me je začela družba mojega moža oz čustva povzana s to družbo. S to družbo prijateljuje že nekaj časa tudi pred porodom in zanositvijo (takrat me ni motila), vendar sedaj pogosteje. V meni pa je to prebudilo nova čustva - negativna. Vsakič ko gre z družbo ven za več dni ali samo pijačo v meni izbruhne bes, ljubosumje, občutek, da me ne mara, občutek osamljenosti, nervoza, jokam. V družbi so tudi dekleta,...kaj hujšega! v svoji glavi si delam scenarije kako bo prišel domov, me posedel na kavč in povedal da tako ne gre več, da je zaljubljen v drugo. Priznam ima prijateljico, ki je čedna, vsa razigrana, mlajša, polna energije,.. vedno se smeji v njeni družbi,... to me dela ljubosumno in to tako močno da bi mu škodovala, ta naval besa me straši in ovira v življenju včasih me boli celo telo, utrujena sem. Postalo mi je vseeno za vse, mojo družbo, družino, zase! Ne vem zakaj sem tako močno ljubosumna, posesivna tako močno si želim, da bi bil samo z menoj,.... V meni se bojujeta 2 osebi. Prva pravi, da je to normalno da hodi ven z drugimi, da ima poleg družine tudi svoje življenje,....druga pa je uničevala, ljubosumna,....
Z možem sva se o tem večkrat pogovorila, povedala sem mu, da sem predolgo doma (leto in pol zaradi rizične nosečnosti), da bi jaz tudi kam šla tudi z njim in to družbo, vendar pravi da me ne more s seboj vzet. Sama nimam take "luštne" družbe. Velikokrat gredo kam na izlet,.... Do sedaj še ni izneveril mojega zaupanja pa vendar mu ne zaupam. Vedno poudarja, da mu družina pomeni vse, da nima potrebe po drugih puncah, da so mu moji izpadi brezvezni in se noče več pogovarjat oz postane nervozen. Včasih me tolaži, včasih izbruhne v jezi, da nisem normalna ko izjavljam, da se bojim izgube,.... Lovim ga na besedah, dejanji,...obsedena sem. on to čuti in me počasi odriva stran.
Sama ponoči težko spim, sanjam vedno eno in isto, punco - prijateljico kako se skrivata in ljubita,.... Strah je vedno prisoten, nervoza, v grlu imam cmok, bitje srca je pospešeno sploh ne vem kdo sem, kaj čutim,.... sama praznina razen negativnih čustev.
Prosim za vašo pomoč, svetovanje, ker se bojim, da ga bom sama pripeljala do tega, da me bo prevaral in odšel. Kako naj ustavim to trpinčenje sebe in njega? Kaj se sploh dogaja z menoj?
Hvala in LP Anja