Stran 1 od 1

Poporodne tegobe ali depresija?

OdgovorObjavljeno: čet. 12.jan.2017 8.22
upanje
Pozdravljena,
situacija v kateri sem se znašla je vedno hujša, in sicer januarja bo 1 leto od rojstva drugega otroka. Z možem sva zelo srečna saj sva mislila, da ne bova imela več otrok imela sem tri spontane splave po prvem otroku. Problemi so se začeli kmalu po rojstvu (cca 4 m). Motiti me je začela družba mojega moža oz čustva povzana s to družbo. S to družbo prijateljuje že nekaj časa tudi pred porodom in zanositvijo (takrat me ni motila), vendar sedaj pogosteje. V meni pa je to prebudilo nova čustva - negativna. Vsakič ko gre z družbo ven za več dni ali samo pijačo v meni izbruhne bes, ljubosumje, občutek, da me ne mara, občutek osamljenosti, nervoza, jokam. V družbi so tudi dekleta,...kaj hujšega! v svoji glavi si delam scenarije kako bo prišel domov, me posedel na kavč in povedal da tako ne gre več, da je zaljubljen v drugo. Priznam ima prijateljico, ki je čedna, vsa razigrana, mlajša, polna energije,.. vedno se smeji v njeni družbi,... to me dela ljubosumno in to tako močno da bi mu škodovala, ta naval besa me straši in ovira v življenju včasih me boli celo telo, utrujena sem. Postalo mi je vseeno za vse, mojo družbo, družino, zase! Ne vem zakaj sem tako močno ljubosumna, posesivna tako močno si želim, da bi bil samo z menoj,.... V meni se bojujeta 2 osebi. Prva pravi, da je to normalno da hodi ven z drugimi, da ima poleg družine tudi svoje življenje,....druga pa je uničevala, ljubosumna,....
Z možem sva se o tem večkrat pogovorila, povedala sem mu, da sem predolgo doma (leto in pol zaradi rizične nosečnosti), da bi jaz tudi kam šla tudi z njim in to družbo, vendar pravi da me ne more s seboj vzet. Sama nimam take "luštne" družbe. Velikokrat gredo kam na izlet,.... Do sedaj še ni izneveril mojega zaupanja pa vendar mu ne zaupam. Vedno poudarja, da mu družina pomeni vse, da nima potrebe po drugih puncah, da so mu moji izpadi brezvezni in se noče več pogovarjat oz postane nervozen. Včasih me tolaži, včasih izbruhne v jezi, da nisem normalna ko izjavljam, da se bojim izgube,.... Lovim ga na besedah, dejanji,...obsedena sem. on to čuti in me počasi odriva stran.
Sama ponoči težko spim, sanjam vedno eno in isto, punco - prijateljico kako se skrivata in ljubita,.... Strah je vedno prisoten, nervoza, v grlu imam cmok, bitje srca je pospešeno sploh ne vem kdo sem, kaj čutim,.... sama praznina razen negativnih čustev.
Prosim za vašo pomoč, svetovanje, ker se bojim, da ga bom sama pripeljala do tega, da me bo prevaral in odšel. Kako naj ustavim to trpinčenje sebe in njega? Kaj se sploh dogaja z menoj?

Hvala in LP Anja

Re: Poporodne tegobe ali depresija?

OdgovorObjavljeno: čet. 12.jan.2017 21.42
Nevenka
Pozdravljena,

pravite, da ste doma že leto in pol zaradi rizične nosečnosti in porodniške. Zelo normalno je, da vam sama družba dojenčka in večjega otroka ne zadostuje in si želite malo pokukati tudi v svet, poklepetati s prijatelji in se smejati. Seveda malo nagajajo tudi hormoni, ki se v tem času še postavljajo nazaj v ravnovesje. Moški včasih težko razumejo, da je ženska v nosečnosti in po rojstvu otrok precej bolj občutljiva na zunanje dogajanje kot običajno.

Ko sem brala vaše sporočilo, se mi je porodilo vprašanje, zakaj vas mož ne more vzeti s sabo v družbo ali na izlet. Želi biti sam in neodvisen, se vas sramuje, hoče imeti te prijatelje samo zase? Če so tukaj nejasnosti in prikrivanja, je razumljivo, da vas mučijo dvomi in nezaupanje.

Verjetno bi taki dvomi mučili tudi njega, če bi si tudi vi omislili svojo družbo in privlačnega prijatelja, s katerim bi se razposajeno smejali, še posebej, če bi bil pred tem že dobro leto samo doma, sam in v družbi otrok.

Tako da jaz ne vidim krivde samo na vaši strani, čeprav je tudi res, da zaradi vaših pritiskov nanj odnos prav gotovo trpi.

Mogoče bi bilo smiselno, da bi se enkrat oba oglasila na kakšen pogovor oz. partnersko terapijo, razmislite in se pogovorite o tem...

Želim vam miren večer
Nevenka