Psihoterapija forum

Imam dvajsetletnega sina. Vedno je bil "težek" otrok, malo spal, večno tečen, nerad jedel, ponoči hodil spat k nama do desetega leta. Poskušali smo ustvariti ljubeče okolje, se z njim veliko ukvarjali, brali, športali, pogovarjali... Smo normalna družina, skrbela sva za pogovore, skupne obroke, skupne počitnice... Ima mljšega brata, s katerim se dobro razumeta. Je izjemno inteligenten, v gimnaziji bil tudi zelo uspešen. V drugem letniku je šel k splošnemu zdravniku, dobil antidepresive, imel samomorilne misli.... Vsi psihologi, psihiatri v sistemu niso rešili nič. Našli smo dobrega psihoterapevta, s katerim dobro sodelujeta in baje da dobro napreduje. Razrešujeta otroštvo, ima nitko samopodobo, nima ciljev, oz. ne ve, kaj bi rad. Ponoči razmišlja, kako sranje je njegovo življenje. Anridepresivov ne jemlje. Psihoterapevt se ukvarja z njim, mi nismo potrebni. Mene pa razjeda od vprašanj in dvomov. Kje smo grešili, kako se obnašati, ali ga popolnoma pustiti, bdeti nad njim, kaj reči ali biti tiho.... Počutim se, da sem vse naredila narobe in rada bi zdaj delala prav. Sprašujem, če se stanje po psihoterapiji kdaj res trajno izboljša in bo kdaj vsaj pogojno zadovoljen. Zanima me tudi, če obstaja podporna skupina za starše depresivnih otrok, ali vsaj forum. Hvala.