Stran 1 od 1

avtobus in panični napadi

OdgovorObjavljeno: sob. 13.jan.2018 20.20
ela
Pozdravljeni,

Sem študentka 1. letnika ene izmed fakultet v Ljubljani. Že nekaj časa sem opažala, da sem se na avtobusu počutila čudno in neprijetno. Stiskalo me je v prsih, postala sem nemirna, moje roke so se začele potiti in komaj sem dočakala postajo, na kateri sem lahko izstopila. Včasih sem izstopila že eno ali celo dve postaji prej, samo da sem lahko mirno zadihala. Kadar se nisem peljala z avtobusom, sem bila ok.

V zadnjem mesecu pa je postalo neznosno. Na avtobusu skoraj ne morem dihati, duši me, polivata me vročina in mraz, cela se tresem... prejšnji teden sem doživela tudi pravi panični napad, ki me je prestrašil do konca. Zdaj si ne upam več na avtobus in se na faks vozim s kolesom, pa čeprav me zjutraj zebe. Ko je slabo vreme, me z avtom pelje mama, vendar pravi, da tega ne bo več počela. Kaj se mi dogaja? Ali je to fobija pred avtobusom, agorafobija ali kaj drugega?

Hvala za odgovor
Ela

Re: avtobus in panični napadi

OdgovorObjavljeno: pon. 15.jan.2018 12.04
Nevenka
Pozdravljena, Ela,

Pri anksioznosti se včasih težave pojavijo v situacijah, od koder se nam zdi, da ni izhoda. Taki prostori so najrazličnejša prevozna sredstva, predvsem npr. avion, avtobus, vlak..., katerim je skupno, da nekaj časa ne moremo izstopiti. Nekaterim se simptomi radi pojavljajo tudi na javnih prireditvah, v kinu, gledališču, na različnih predavanjih in službenih sestankih, za katere se zdi, da ne morejo kar tako vstati in oditi brez da bi bili opaženi.

Nemir, tesnoba, potenje, tresenje in podobno so najbolj tipični telesni znaki, s katerimi telo pokaže, da nas je strah, sram, se počutimo nelagodno in neprijetno. Ti znaki so lahko na začetku mili, povečamo pa jih z mislimi, ki nas spreletavajo, npr.:

"Joj, kaj bom pa zdaj, se že začenja, joj, pa ne vem, kako bom zdržal do konca, ne morem ven... Kaj pa, če se zrušim/padem skupaj/doživim panični napad/se mi zmeša...?"

Te misli seveda ojačajo simptome in počutimo se še slabše, temu pa seveda sledijo spet zastrašujoče misli. In tako se vrtimo v krogu anksiozne stiske, ob kateri pozabimo na okolico, ne sledimo predstavi, predavanju in podobno.

Kako torej ven iz tega? Zavedati se moramo, da bodo simptomi slej ko prej izzveneli. Telesni znaki se vedno gibljejo po nekakšni krivulji, najprej so šibki, z našimi mislimi naraščajo, nato pa se počasi ustalijo in postopoma pomirijo. Najslabše je, če iz situacije pobegnemo takoj, ko jih začutimo. V takem primeru bo strah naslednjič, ko bomo v podobni situaciji, še večji. Zato je pomembno, da se ne umikamo, ampak odločno izpostavljamo situacijam. Že vnaprej se pripravimo na težave in ne pojdimo tja z upanjem, da jih mogoče ne bo. Pripravimo se na to, da bodo, ampak se odločimo, da bomo v situaciji zdržali ali pa postopoma povečujemo čas, ki ga bomo prebili na tem prostoru. Npr. če gre za avtobus, se najprej peljimo eno postajo, nato dve in tako naprej. Počakamo, da se simptomi začnejo, nato jih poskušamo sprejeti z mislijo, da se nam tako ali tako ne more nič zgoditi in da bodo slej ko prej minili. Vedno minejo in nikoli se nam nič ne zgodi! Zraven imamo lahko plastenko hladne vode, ta navadno vedno pomaga, morda pa še kaj, s čimer se lahko zamotimo. Izpostavljanje je naporno, ampak učinkovito.

Včasih, ko se nam zdi to resnično pretežko, pa si lahko poiščemo pomoč v obliki psihoterapije, kjer bomo ob podpori terapevta najprej nekoliko zmanjšali strah in se nato lotili izpostavljanja.

Vse dobro vam želim
Nevenka