Psihoterapija forum

Pozdravljeni!
Počutim se, kot da mi nihče na tem svetu ne zna pomagati oz. determinirati mojo bolezen. Že od otroštva naprej se mi periodično pojavlja t.i. Zelenko (moje poimenovanje).
Zelenko je bomba, izstreliv, snap, vulkan,...., ki me obrne za 360 stopinj v negativo in nimam nobene kontrole nad tem. V tem stanju (1. faza, ki traja ponavadi 1 dan) bi podrla vse možno, uničila vse in samo sebe, ne morem se premikati in sem zelo zelo grda z besedami. Napadam na polno. Samo vidim konec in za ta konec bi uničila vse. Zadnje stanje Zelenka (2. faza, ki hoče kaznovati v bistvu 1. fazo) je kaznovanje "osebe, ki mi je to povzrocila" in sebe. Zelenko se pojavi samo do oseb in zaradi oseb, ki so mi blizu in ki jim zaupam. Pojavi se nenapovedano. Nikoli ne veš, kdaj bo izbruhnil niti zakaj. Ko sem sama, se nikoli ne pojavi. Vedno oseba, ki mi je blizu, ima to moč, da pritisne na gumb in Zelenko je tu. Vzroki za pojav Zelenka so različni. Ključna sta:
- najpogosteje zame "napačni stavki",
- dejanja, ki so mi nerazumljiva s strani osebe, ki jo ljubim in bi jaz naredila čisto drugače.
Ko Zelenka ni, sem najsrečnejši človek na svetu. Vidim same lepe stvari in ful se mi dogaja. Vse mi gre. Ko se pojavi (priblizno 1krat na mesec), sem zelo slaba, vzame mi vso energijo in bi kar umrla in ga komaj preživim in potem ne morem verjeti, kaj vse sem izrekla osebi, ki jo ljubim in sebe prikrajšala za ful lepih stvari, ko bi enostavno lahko le preslišala ali ne vem kaj in šla naprej. Svet se mi ustavi, ko se pojavi Zelenko. Ko pa gre, pa ne morem verjeti, kaj mi je bilo in kaj sem naredila. Dostikrat po Zelenku se niti ne spomnim niti ne zavedam kaj sem izrekla.
Da obrazložim zadnji pojav Zelenka:
S partnerjem sva šla v soboto v London in ostala naj bi 5 dni. To je bilo moje darilo za rojstni dan. Kot prvo naj povem, da sem bila zelo zmatrana v soboto (pomanjkanje koncentracije) in osredotočena na partnerja, da bo on za vse poskrbel (tako sva se tudi zmenila). Jaz sem to testirala in ko mi je rekel zvecer po prihodu, da je nek bar čisto na drugi strani in da ne ve, kje je, sem to vzela kot da se ni nič potrudil zame (saj sem mu predhodno vse povedala, kaj hočem od Londona). Zaradi tega stavka nisem hotela več nikamor (pojavila se je trma), pojavil se je Zelenko (čisto sem ven padla) in naslednji dan sva šla nazaj domov v Ljubljano, čeprav sem si jaz želela ostati v Londonu, ampak sem govorila, da hočem domov. Partner v takih situacijah nikakor ne more zmagati niti mi pomagati. On je kriv in mu ne dovolim blizu.
Zanima me, če mogoče veste, kakšna je to bolezen, kdo bi mi lahko pomagal in kako se jo da ozdraviti? Sama sem se dosti ukvarjala s tem, vendar ne najdem pravega sogovornika.
Hvala za odgovor.
Lep pozdrav.

Pozdravljena, Zelenko, na našem forumu. Zastavila si zelo zanimivo vprašanje na problem, s katerim se verjetno srečuje marsikdo. Tvojemu "zelenku" bi jaz dala ime "acting out" ali »pasti ven«, kar je ena izmed vrst pasivnega vedenja in pomeni izbruh, čustveno praznjenje, agresivno vedenje oz. sprostitev energije na agresiven način. Zakaj je to pasivno vedenje? Ker ni namenjeno reševanju tvojega problema. Kadar se tako vedeš, verjetno pričakuješ, da te nekdo ustavi in ti pomaga zadovoljiti tvoje potrebe.
Verjetno se ti tvoji napadi niso začeli v bližnji preteklosti, ampak te sem in tja spremljajo že iz tvojega otroštva. Mogoče si imela kdaj priložnost videti kakšnega majhnega otroka, ki se sredi trgovine vrže na tla in neusmiljeno kriči, njegova mama pa ga vsa nemočna poskuša pomiriti. Otrokov napad kričanja je navadno posledica utrujenosti, lakote oz. kakšne nezadovoljene potrebe (mama mu npr. ni hotela kupiti sladkarije). Če bi tu njegova mama popustila in mu ob vsakem takem napadu kupila, kar bi si otrok zaželel, bi otrok hitro ugotovil, da je njegovo vedenje učinkovit način za zadovoljevanje njegovih potreb.
Ko odrastemo, se naš otroški del v nas včasih še vedno vede tako, kot se je naučil v otroštvu. Navadno so sprožitelji precej podobni kot so bili takrat, kakšen dogodek ali beseda, ki ga spremljata izčrpanost in neke nezadovoljene potrebe. Namesto, da bi prepoznali, kaj nam manjka in česa si želimo, in to povedali na glas osebi ali osebam zraven nas, počakamo, da je napetost tako velika, da »eksplodiramo« in imamo potem občutek, da naše vedenje ni več obvladljivo. Ko pride do te točke, zadeve resnično ni več možno ustaviti, nekaj sekund pred tem pa je odločilnih. Če se boš dobro opazovala, boš ugotovila, da se nekaj sekund pred začetkom tvojega »zelenka« zavedaš situacije in v majhnem delčku sekunde izbereš, da boš spet izbruhnila. V bistvu se odločiš za ta izbruh, čeprav se ti zdi, da kar sam pride. Za to se odločiš, ker je morda druga možnost, to pomeni odkrito izražanje svojih potreb, zate tisti trenutek težja kot izbruh. Pa vendar je pot do rešitve ravno v tej težji izbiri. V iskrenem in odprtem izražanju svojih potreb osebam, od katerih si nekaj želiš. Seveda pot do novega načina vedenja ni tako kratka in lahka. Najprej moraš ozavestiti, kaj se dogaja in kaj potrebuješ tik pred izbruhom, potem potrebuješ pa še pogum in odločitev, da to izraziš.
Svetujem ti, da se priključiš kakšni naši terapevtski skupini, kjer ozaveščamo naše vzorce iz preteklosti in se učimo reagirati drugače. Najbolj primerna bi bila skupina za osebnostno rast, ki ima naziv skupina za pomoč pri depresiji in anksioznosti. Seveda se pa lahko oglasiš tudi na individualnem razgovoru pri psihoterapevtu.

Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro