Odnos v družini in pogovor
Objavljeno: tor. 24.apr.2018 13.24
Pozdravljeni,
na vas se obračam, ker potrebujem nasvet. Stara sem 32 let, imam starejšo sestro, očeta in mamo. V splošnem se kot družina razumemo, vendar se zelo težko pogovarjamo. Oče in mama sta se skozi življenje veliko prepirala. Oče se je pred 20 leti zdravil zaradi anksioznosti, pred zdravljenjem je nekaj časa imel probleme z alkoholom. Tudi mami se je v življenju zgodilo veliko hudega. 10 dni po tem, ko sem se jaz rodila, je njen brat storil samomor. Njena mama in oče, torej moja dedek in babica, sta po tem dogodku veliko pila. Moja mama se je skozi življenje veliko borila z alkoholizmom. Življenje je šlo naprej, stvari so se nekako postavile na svoje mesto. Oče ne pije več, sestra si je ustvarila svojo družino, jaz imam partnerja s katerim živim že nekaj časa. Moram reči, da starša meni in sestri nista nikoli odrekla pomoči.
Vse tri spoštujem, vendar me zelo boli oz. skrbi, ker se ne znamo pogovarjati. Zelo hitro in skoraj vedno pride do prepira. Prepir med mamo in očetom je skoraj na dnevnem redu. Že od malega sem bila vedno jaz tista, ki ju je mirila. Očetu je zelo težko dopovedati nekatere stvari. Če si tiho je ok, če se upreš oz. poveš svoje mnenje, je vse narobe. In potem padajo očitki o tem, kaj vse v živjenju mi je dal. Enako se obnaša do sestre, do mame. Pred kratkim sem imela priložnost in mu napisala mail, da nisem bila nikoli nespoštljiva do njega, da je spoštovanje temelj vsakega odnosa, da cenim vse, kar mi je dal in da njegovi očitki zelo bolijo. Vem, da se z enim mailom stvari ne morejo spremeniti. Ampak prvi korak sem naredila.
Jaz sem bila precej podobna, a sem veliko delala na sebi in moram reči, da sem precej spremenila pogled na odnose in pogovor, čeprav mi včasih še vedno spodleti. Želim si spremeniti tudi ta odnos, ki ga imamo v družini. Rada bi staršema (in sestri) dopovedala, da se s prepiranjem stvari ne bodo rešile, da to ne pelje nikamor. Povod, da tole pišem, je bil mamin klic. Z očetom sta se spet skregala in ne govorita. Mama se nima komu izpovedati, zato se je meni (zadnje čase se mi zaupa). Tudi ona ni nedolžna in ima svoje "fore", vendar me skrbi zanjo. Kako naj jo spodbudim, da začne razmišljati drugače? Predlagala sem ji terapevta, vendar zamahne z roko. Kako naj očetu dopovem, da napadanje, obtoževanje in očitanje nima smisla? Da lahko samo pogovor vodi do boljšega odnosa.
Žal me to zelo muči. Rada bi jima nekako odprla oči, da spremenita način medsebojne komunikacije in komunikacije, ki jo imata z mano in sestro. Zelo je zapleteno: odnos mama-oče sem že opisala; mama in sestra se pogovarjata le o najbolj nujnih stvareh, ker se ne razumeta ... Že od malega sem ta vmesni člen oz. tista, ki posluša vse 3 strani. Vsak ima svojo zgodbo, vsak ima svoj prav in svoj "narobe". Včasih ne zmorem več tega. Najtežje gledam mamo, ko ji je hudo, ker vem, da nima nobene podpore...ima samo mene, ki se ji lahko izpove. Včasih mi reče, da bo znorela, a je tudi ona po svoje trmasta in hoče svoj prav.
Težko se že spopadam s tem...in malo postajam jezna, ker ne spregledajo, da to res nima smisla, da si brezveze otežujejo/mo življenje. Prosim za kakšen nasvet ali besedo, čeprav vem, da je do zavedanja svojih napačnih prepričanj in spremembe zelo dolga pot.
Hvala in lep sončen dan.
na vas se obračam, ker potrebujem nasvet. Stara sem 32 let, imam starejšo sestro, očeta in mamo. V splošnem se kot družina razumemo, vendar se zelo težko pogovarjamo. Oče in mama sta se skozi življenje veliko prepirala. Oče se je pred 20 leti zdravil zaradi anksioznosti, pred zdravljenjem je nekaj časa imel probleme z alkoholom. Tudi mami se je v življenju zgodilo veliko hudega. 10 dni po tem, ko sem se jaz rodila, je njen brat storil samomor. Njena mama in oče, torej moja dedek in babica, sta po tem dogodku veliko pila. Moja mama se je skozi življenje veliko borila z alkoholizmom. Življenje je šlo naprej, stvari so se nekako postavile na svoje mesto. Oče ne pije več, sestra si je ustvarila svojo družino, jaz imam partnerja s katerim živim že nekaj časa. Moram reči, da starša meni in sestri nista nikoli odrekla pomoči.
Vse tri spoštujem, vendar me zelo boli oz. skrbi, ker se ne znamo pogovarjati. Zelo hitro in skoraj vedno pride do prepira. Prepir med mamo in očetom je skoraj na dnevnem redu. Že od malega sem bila vedno jaz tista, ki ju je mirila. Očetu je zelo težko dopovedati nekatere stvari. Če si tiho je ok, če se upreš oz. poveš svoje mnenje, je vse narobe. In potem padajo očitki o tem, kaj vse v živjenju mi je dal. Enako se obnaša do sestre, do mame. Pred kratkim sem imela priložnost in mu napisala mail, da nisem bila nikoli nespoštljiva do njega, da je spoštovanje temelj vsakega odnosa, da cenim vse, kar mi je dal in da njegovi očitki zelo bolijo. Vem, da se z enim mailom stvari ne morejo spremeniti. Ampak prvi korak sem naredila.
Jaz sem bila precej podobna, a sem veliko delala na sebi in moram reči, da sem precej spremenila pogled na odnose in pogovor, čeprav mi včasih še vedno spodleti. Želim si spremeniti tudi ta odnos, ki ga imamo v družini. Rada bi staršema (in sestri) dopovedala, da se s prepiranjem stvari ne bodo rešile, da to ne pelje nikamor. Povod, da tole pišem, je bil mamin klic. Z očetom sta se spet skregala in ne govorita. Mama se nima komu izpovedati, zato se je meni (zadnje čase se mi zaupa). Tudi ona ni nedolžna in ima svoje "fore", vendar me skrbi zanjo. Kako naj jo spodbudim, da začne razmišljati drugače? Predlagala sem ji terapevta, vendar zamahne z roko. Kako naj očetu dopovem, da napadanje, obtoževanje in očitanje nima smisla? Da lahko samo pogovor vodi do boljšega odnosa.
Žal me to zelo muči. Rada bi jima nekako odprla oči, da spremenita način medsebojne komunikacije in komunikacije, ki jo imata z mano in sestro. Zelo je zapleteno: odnos mama-oče sem že opisala; mama in sestra se pogovarjata le o najbolj nujnih stvareh, ker se ne razumeta ... Že od malega sem ta vmesni člen oz. tista, ki posluša vse 3 strani. Vsak ima svojo zgodbo, vsak ima svoj prav in svoj "narobe". Včasih ne zmorem več tega. Najtežje gledam mamo, ko ji je hudo, ker vem, da nima nobene podpore...ima samo mene, ki se ji lahko izpove. Včasih mi reče, da bo znorela, a je tudi ona po svoje trmasta in hoče svoj prav.
Težko se že spopadam s tem...in malo postajam jezna, ker ne spregledajo, da to res nima smisla, da si brezveze otežujejo/mo življenje. Prosim za kakšen nasvet ali besedo, čeprav vem, da je do zavedanja svojih napačnih prepričanj in spremembe zelo dolga pot.
Hvala in lep sončen dan.